A vseeno je igralko njen odhod močno pretresel. Pa vendar je pogovor o izgubi in smrti s Tanjo ne le žalosten (vmes sva komaj zadrževali solze), temveč tudi navdihujoč. Njeni pogledi na življenje in smrt so vredni pozornosti, zanimivo pa je tudi, kako ji je sodelovanje v predstavi Mestnega gledališča ljubljanskega Luč ugasne, v kateri igra mamo, ki skuša potolažiti hčer ob svoji smrti, pomagalo pri prebolevanju.
Preberite tudi:
- Je vlogo v hit seriji res dobil samo zaradi slavnega očeta?
- Mati Luke Dončića na tekmi pritegnila številne poglede
- Oboževalce je šokirala z drastično izgubo teže
Vaša mama je imela kar nekaj zdravstvenih težav …
Mama je bila srčni bolnik, ker je bila zgarana. Vse je dala za druge, nisem še srečala človeka, ki bi se razdajal, kot se je ona. Jo je pa to stalo srca. Čeprav je imela težave z zdravjem, je še vedno imela 150 kvadratov veliko njivo in jo ročno obdelovala. Pred šestimi leti jo je zadela še možganska kap, a se je strašno borila, da se je spravila nazaj na noge. Toda srce je pešalo, pešalo, pešalo. Samo silna ljubezen jo je držala pokonci, vsi so se čudili, kako s tem srčkom tako vztraja, ampak je preprosto vedela, da bi nas sesulo, če bi odšla prej. Vse življenje nas je zasuvala s toliko ljubezni …
V času covida je bila v domu, vi pa ste jo obiskovali, da vas je videla in slišala vsaj skozi okno.
Pa peli smo, vsa družina! Naredili smo ji pravi koncert. Mama je zame in mojega brata žrtvovala vse in težko mi je ob misli, da ji mogoče tega nisva dovolj povrnila.
Kakšne žrtve imate v mislih?
Recimo brata, ki je bil astmatik, je kar sredi noči na hrbtu nesla k zdravniku tri kilometre stran, če je bilo treba! Oče je delal v rudniku in je bil doma vedno utrujen, tako da se ni preveč angažiral, mama pa je delala v trafiki, vendar je doma vse postorila, ponoči pa še šivala za dodaten zaslužek. Vsi so rekli, da take ženske pa še ne!
Mama ni bila izjemna samo za nas, družino, tudi v okolici je veljala za tako. Če sem jo, na primer, objavila na Facebooku, se je vedno vsulo največ komentarjev v slogu: naša zlata Jožica, kako je ona meni pomagala … Mama je bila zaupnica ljudi, ki so prihajali v trafiko, otrokom je dala sladkarijo, starejšim je odnesla revijo na dom, revnim jo je posodila, starejšim sosedom je strigla nohte na nogah, če si jih niso mogli sami …
Kljub temu sva imela z bratom občutek, da je tu samo za naju. Med malico je prišla domov in nama pripravila zajtrk, če nisva bila v šoli, med pavzo je skuhala kosilo. Sama si velikokrat česa ni privoščila in je kupila samo za naju, da nisva občutila pomanjkanja, saj smo bili zelo revni. Mama je bila zelo sposobna in je kupovala marke za tiste majčkene prihranke ter tudi meni odprla varčevalni račun …
Ko so gradili diskoteko Pomaranča v Trbovljah, so zrušili opečnato zidovje in je šla tja in prosila za opeke, nekje je našla tovornjak, da so odpeljali vse na Štajersko, in iz tega zgradila naš vikend! Ker je vedno hitela sem pa tja, jo je nekoč povozil avto. To je bil eden najbolj travmatičnih trenutkov v mojem življenju. Še dolgo je na kraju nesreče ležal njen zmaličeni čevelj. Bila je v bolnišnici in dobila od zavarovalnice kakšnih 900 dinarjev. S tem denarjem je kupila fiča in naredila vozniški izpit. In tako smo imeli tudi avto. Kar super za delavsko družino, kajne?
Ko ste bili najstnica, ni bilo med vama nikoli napeto?
Nikoli! Nikoli ni nič zamerila. Kdaj je bila žalostna, čustvena, ker je bila zelo emotivna, ampak dovolila mi je zmeraj vse. Oče se ni kaj dosti zanimal, ona pa mi je vse dovolila in me tako zavezala k temu, da je nisem nikoli razočarala. Strašno sem bila navezana nanjo.
V gimnazijskih časih sem se vozila z avtobusom do oddaljene železniške postaje v Trbovljah. Ona je trafiko odprla malo pred peto zjutraj, in ko je moj avtobus peljal mimo njene trafike, sem ji zmeraj mahala. Če se je slučajno kdaj sklonila, da me ni videla … o tem še zdaj sanjam. Da me ne vidi, ko se peljem mimo … (ob spominih Tanja ne more zadržati solz, zato malo obmolkneva) Kadar mi je na AGRFT odpadlo predavanje, sem že bila na vlaku za Trbovlje. Sploh si nisem predstavljala, da ne bi vsak prosti dan bila z njo, potem pa se je pojavil Đuro in se je ljubezen malo razporedila.
Sta se oče in brat kdaj počutila zapostavljena?
Ženske smo vrbe in se znamo upogibati v vetru, moški so pa hrasti, junaški, ki pa se lahko polomijo.
Do konca je imela enako rada brata kot mene. Mirči in Tanči nama je govorila. Vsak je pri njej imel občutek, kot da je tam samo zanj. Ma kakšno ljubosumje! Tudi brata je ta izguba v globino pretresla. Ženske smo vrbe in se znamo upogibati v vetru, moški so pa hrasti, junaški, ki pa se lahko polomijo.
Je bila mama glavna v vaši družini?
Oče je verjel, da je glavni, saj je mama potihoma vse reševala in tudi vse požirala. Tudi če je oče rohnel, je vse pogoltnila.
Imela je težko življenje, kajne?
Življenje ji že v zgodnjih letih ni prizaneslo. Imela je dve starejši sestri, in ko je do nje prišla obleka, je bila že razcapana, čevljev ni imela, in ko je hodila peš v šolo, je stopila v kravji drek, da si je pogrela noge. Bila je izvrstna učenka, v gimnaziji je blestela, a je njen oče – bila je njegova najljubša hči – prišel ponjo, češ da nima kaj delati v šoli, ko pa bo naslednica kmetije. To je bila njena največja travma v življenju, ker si je želela študirati.
Ekipa
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Bili so res drugačni časi, danes si težko to predstavljamo. Vendar pretekle travme ne smejo biti izgovor, da si poseben, ubog. Nujno je, da se trudiš prekiniti vzorce, ki si jih morda pridobil iz travmatičnih okoliščin ali prevzel od prednikov. Mi smo tukaj, da prestopimo iz začaranega kroga temačnih vzorcev in misli, jih prerastemo ter postanemo boljši.
Imate tudi vi kakšno travmo iz otroštva?
Največja nagrada in najboljša popotnica je, da ima oče rad mamo. Mi smo sicer vedeli, da ta ljubezen nekje je, ker ji je bil vse življenje zvest in jo je občudoval, ampak to se je pokazalo samo, če je zbolela ali se je ustrašil zanjo. Tega sicer ni znal pokazati … prav zaradi tega, ker je sam imel travme iz mladosti. Kot 16-letnik se je, ne da bi za to vedela njegova mama, pridružil partizanom. Na to je bil vedno ponosen.
Na koncu vojne pa je bil priča povojnim pobojem in to ga je zaznamovalo za vse življenje. Kadar je nanesla beseda na to, je samo nervozno vstal in zadrževal jok. Tudi dedka, ki je bil sicer odlikovan med vojno, je ta zaznamovala in je bil zato tako trd do moje mame. Nesreča, ki jo prinese vojna, se vali še preko mnogih generacij.
Je bila vaša mama cankarjanska mati, ki se ves čas žrtvuje?
Ne, naša mami je delala vse z nasmehom in radostjo. Vmes se je znala tudi zabavati, biti srečna. Ko je bil oče z demenco že v domu, ona pa sama doma, sem jo poklicala po telefonu, pa je bila zadihana. Zaskrbelo me je, ona pa je povedala, da je vesela, ker je končno zapadel sneg in se je šla sankat! Rada je tudi prepevala in me je zelo zgodaj naučila večglasnega petja. Spomnim se, da smo z mamo in teto vedno večglasno prepevale v avtu, da mi ni bilo slabo med vožnjo.
Kako ste sprejeli njeno izgubo?
Seveda se moramo pripraviti na to in tu pomaga vera. Vem, da ni konec. Nekako sem se poskušala pripraviti, da enkrat pride smrt, a ko se to zgodi, del tebe gre, in to tako boli. Sem pa hvaležna, da je precej lepo odšla. Malo sem jo zamudila. Bila sem že zelo blizu, pa so me zdravniki zadržali, da so mi razlagali, kaj so lahko naredili, česa ne morejo, pa kaj bo, kaj ne … Nervozno sem cepetala, češ gremo, gremo. Ko sem bila v njenem nadstropju, je odšla. In to me je strašno, strašno bolelo. Želela sem si, da bi mi umrla v rokah, da bi bila z njo.
Duša še nekaj časa ostane in sem čutila njeno prisotnost, ko sem prišla v sobo. Takrat sem ji zapela njeno najljubšo Zabučale gore, se pogovarjala z njo, jo božala … tako da v bistvu je bilo lepo slovo.
Potem mi je prijateljica, ki je prostovoljka v hospicu, povedala, da ljudje velikokrat dežurajo pri odhajajočih, potem gre pa nekdo skuhat kavo in se zgodi. Verjetno je vedela, da bi z bratom težko sprejela njen odhod in je ne bi izpustila. In je odšla, ko sem bila čisto blizu nje. Duša še nekaj časa ostane in jaz sem čutila njeno prisotnost, ko sem prišla v sobo. Takrat sem ji zapela njeno najljubšo Zabučale gore, se pogovarjala z njo, jo božala … tako da v bistvu je bilo lepo slovo.
Imate občutek, da je tudi zdaj ob vas?
Ves čas! Kadar mi je težko, vzamem fotografijo pa se pogovorim z njo. Takrat se opomnim, da moram biti čim bolj mehka, se ne sekirati, jeziti in da je vse prav.
Pravite, da ne verjamete, da je s smrtjo vsega konec. Kako torej gledate na življenje po smrti?
V naravi je vse tako čudovito popolno, da bi bilo preveč mehanicistično in potratno, da bi se človek samo enkrat rodil in bi to bilo to.
Ste zdaj prevzeli mamino kmetijo, glede na to, da vas je z leti vse bolj vleklo k zemlji?
Ja, prevzela bom kmetijo. Zanimivo je, kako me to včasih ni zanimalo, da sem se morala vsega na novo naučiti.
Ste torej danes raje na njivi kot na oskarjih?
Vedno je bilo tako! Sem pa rada na odru, tako kot na njivi. Vendar bi se odra lahko prej naveličala kot dela v naravi. Sem pa zdaj dobila potrditev, da sta vendarle oder in kamera moje poslanstvo. Ko je mami umrla, je Đuro takoj klical in odpovedal vse predstave. Potem sem kar sama napisala direktorici, da bom vseeno igrala. Bila je šokirana, ker je Ugasne luč ena najbolj presunljivih predstav v letošnji sezoni. Govori o ženski, ki jo zadene možganska kap in se ji zavrti celo življenje pred očmi, ko umira. Potem kot duh obišče svoje otroke in ima dialog z njimi.
Zdelo se mi je, kot da igram zanjo. Kot da je njena milina zlezla vame in neka magija stopila v gledališče.
Še posebej je pretresljiv trenutek, ko hčerka dojame, da je mami umrla. Gledalci jokajo ob tem prizoru. Zdelo se mi je, da bo to zame zdravilo. In nisem se zmotila. Zdelo se mi je, kot da igram zanjo. Kot da je njena milina zlezla vame in neka magija stopila v gledališče. Sicer pa sem šla igrat celo komedijo v Zagreb – tam sem uro in 45 minut neprestano na odru, pa je bilo prav tako koristno. Prisiljena sem se bila odlepiti od bolečine. Pri igranju moraš prekiniti utečene misli in se osredotočiti na nalogo, ki jo imaš. Zato je to res poklic zame, ker se tako kot moja mami rada igram in ker imam zelo živahne misli in jih je treba včasih prekiniti.
Vas je mamina smrt spremenila?
V zadnjem čase se tudi sicer po svetu stvari dogajajo intenzivno in zahtevajo, da odvržemo balast. Dogodki od korone naprej so mi sploh dali misliti. Nič ni več, kot je bilo. Zdi se mi, da je minil čas dobrikanja in šarmiranja s selfiji na družbenih omrežjih. Prišel je čas, ko čutim, da nimamo več pravice molčati. Če že vidiš resnico, jo je treba povedati, pokazati nanjo. To te velikokrat drago stane. Mene je, ampak čutim to kot dolžnost do tistih, ki jim bomo predali ta svet. Želim si odkrivati resnico, želim si, da bi jo ljudje videli, in zato ponovno delam predstavo Tako ti je mala (avtorska monokomedija), vendar čisto drugače. Zdaj bo vse samo iz mene. Še vedno je zelo smešna, saj veste …
