So ljudje, ki so kot znamenja v pokrajini: po njih veš, kje si. Po 32 letih mega uspešne kariere je Jan Plestenjak eden od prepoznavnih obrazov našega prostora in časa. Lomilec src z zlomljenim srcem, alfa samec, ki potoči solzo ob Disneyjevi risanki. Nikdar pa – baraba. Kaj drugega? Scena bo vedno potrebovala nekaj za prežvekovanje, sicer bi morala požreti samo sebe.
Kar ima, si je prigaral pošteno in trdo, in morda je težava tudi v tem. »Ne tako – takole daj!« mu je na srce položil Oliver Dragojević. In ga je poslušal. Mi pa njega in še ga bomo; njegov šestnajsti album je pred vrati. Nekje vmes se je glas Jana Plestenjaka omedil, kri pa umirila; nekdaj razvpiti žurer je pripravljen na očetovstvo. Sivi lasje ob sencih, mladost v smehu – znamenja v pokrajini.
Vaš zadnji komad Na valentinovo je dober. Na ravni Oliverja Dragojevića.
Hvala. Pesem je tako zelo čustvena, da morda deluje že skoraj starinsko. Retro. Ker opisuje tako močno, skoraj že nevzdržno hrepenenje po bližini, na koncu pa vendarle ponudi tudi upanje. K temu težim kot avtor; vedno je treba ponuditi svetlobo na koncu tunela, pa naj bo še tako neznatna. Kajti tudi življenje je takšno – borba od rojstva do smrti. In če začneš verjeti, da ne bo nikoli bolje, potem se nehaš boriti; ko se nehaš boriti, pa dejansko ne moreš več upati na srečo.
Ampak meni se zdi, da je pesem prepojena z žalostjo. V duhu sem vas prav videl, kako sami zase pijete vino in utapljate bolečino.
Saj to ni daleč od resnice. Kadar sem žalosten ali razočaran, bom nekaj spil. Včasih tudi preveč. In verjetno nisem edini. Pa vem, da je to zgolj trenutna rešitev, že naslednji hip je treba vstati in iti naprej. Se spet boriti.
Imate znova zlomljeno srce, da tako govorite?
Moje srce je bilo že neštetokrat zlomljeno. Pa ne zgolj zaradi izgubljene romantične ljubezni. Lahko ti ga zlomi tudi dober prijatelj, ki te razočara, ali pa ti nekdo umre ali te doleti velika krivica. Skratka, tega je dosti in vse sem že izkusil na svoji koži. In v svojem srcu.
Ki pa žal ni kot kost. Ta se po vsakem zlomu zaraste in je potem še bistveno močnejša. S srcem pa je prav nasprotno.
Nisem človek, ki bi jamral. Dvaintrideset let sem že v šovbiznisu, še pred tem sem se nekje deset let izpopolnjeval v igranju kitare. Torej od desetega leta počnem, kar me najbolj veseli. In za to sem iskreno hvaležen. Kar pa ne pomeni, da je moje življenje lahko; toda enako velja za praktično vsakega drugega človeka. Vsak se po svoje bori, vsak po svoje improvizira. Globoko se zavedam, da preizkušnje, s katerimi se spoprijemam, niso primerljive z bojem nekoga, ki ne more plačati položnic ali nahraniti otrok, ali nekoga, ki leži v bolnišnici, priklopljen na cevke.
Kakšne pa so vaše preizkušnje?
Takšne, ki pač pridejo z dejstvom, da sem v prenesenem pomenu kot blago na polici, prodajan pod svojim imenom in videzom, kakršna pač že sta. To je pritisk – toda sam sem rinil sem. Zato se nimam pravice pritoževati.
Hočete torej reči, da ste suženj svoje blagovne znamke?
To sem zagotovo. Z leti je moj brand prerasel moje življenje. Ampak to ni tako hudo, kot se nemara zdi – ker ta moj brand ni zlagan. Med mano, takšnim, kot sem v tem trenutku, ko se takole pogovarjava, in menoj, kadar nastopam na odru, praktično ni razlike. Kar vidiš, to dobiš. Preden ste vklopili snemalnik, sem se z vami pogovarjal povsem enako kot sedaj, mar ne? Torej se ne pretvarjam, ne igram.
To je nemogoče. Povsem sem prepričan, da sem v življenju slišal za zgolj enega človeka, ki je bil povsem pristen – in tega so potem pribili na križ; kakšnih dva tisoč let bo tega.
No ja, seveda. Določeno prilagajanje vedenja je nujno in zato tudi naravno. Tudi živali pazijo, kako se obnašajo druga okoli druge; brezzobi in škilavi lev se bo potuhnil pred močnejšim. Ljudje pa imamo družbeno hierarhijo s kupom formalnih in neformalnih pravil in sankcij, ki so predvidene, če se pravila prekrši.
Normalno je, da jih upoštevaš, a to še ne pomeni, da si lažnivec. Saj če nekoga pohvalim, da mu s tem polepšam dan, je to tudi nekakšna laž in manipulacija. A to ne pomeni, da nisem pristen v svojih načelih in svojem delovanju po njih. In zato ne »glumim«. Tudi na intervjujih me lahko novinarji vprašate karkoli. Karkoli.
Prav, izziv sprejet. Od kod je na slovensko družabno sceno prišla govorica, da je Plestenjak gej? Je v tem kaj resnice?
»Zame to ni žaljivka, imam dosti prijateljev, ki so geji in so super ljudje.«
Ha, to pa je marnja, ki me od vseh še najmanj prizadene. Zame to ni žaljivka, imam dosti prijateljev, ki so geji in so super ljudje. Kar se tiče mojega slovesa, pa mislim, da to izvira predvsem iz slovenske posebnosti, da težko prebavljamo ljudi, ki se dvignejo nad povprečje.
Nimam se za neko ikono, sem pa že več let dober v tem, kar počnem. In potem je treba najti nekaj, s čimer bi me lahko skušali zasramovati. Pa poglejmo – le kaj bi to lahko bilo? Tip ni priplaval po nobeni politični župi, ni ne lev in ne desen, sam si je prigaral vse, obenem pa je ljubil lepe ženske, vozil dobre avte in dobro zaslužil, za nameček pa tudi ni najgrši na svetu …
In ko neki nevoščljivec vzame vse to v obzir in si reče, mah, s tem Plestenjakom je gotovo nekaj narobe, mu ostane samo še to. »Zagotovo je gej!« – za koliko uspešnih, znanih ljudi se je to govorilo! Najboljši je bil George Clooney, ko so ga na neki tiskovni konferenci novinarji prav tako spraševali, ali je homoseksualec. In je malo razmišljal, potem pa s smrtno resnim obrazom odvrnil: »Ne povem.« Drugače povedano, naj imajo svoje veselje – če ga res imajo.
Po drugi strani se zdi, da vi nikoli niste igrali teh slovenskih igric fovšije. Nasprotno, vrsta ljudi, ki ste jim pomagali pri njihovi karieri, je impresivna, v njej najdemo Žana Serčiča, Nino Pušlar, Rudija Bučarja …
Marsikomu sem dal priložnost na odru in marsikomu sem tudi pomagal izpiliti pesem, ko me je za to prosil. Zakaj pa mu ne bi? Za vse je dovolj.
Kdo pa je na začetku kariere pomagal vam?
S tem, da bi mi pokazal, kako nastopati, kako pisati pesmi in peti ter nasploh kako delati in na kaj naj pazim – v tem smislu me ni nihče sistematično vzel pod perut. Samo dvakrat sem dobil konkreten nasvet od drugih glasbenikov. Prvič je bilo po nekem koncertu s Faraoni, ki so me povabili kot gosta. Basist Piero mi je tedaj dejal: »Kaj se ti tako mudi z odra? Počakaj, sprejmi aplavz, daj občinstvu možnost, da te pohvali.«
Drugič je bilo ob praznovanju abrahama Oliverja Dragojevića; tistikrat smo šli potem še k meni domov v Škofjo Loko, kjer sem tedaj živel. V kleti smo imeli bilijard in smo igrali, še moj brat Domen je bil zraven. Pa mi na lepem reče Oliver: »Mali, daj, zapoj mi nekaj.« Jaz zapojem, on pa: »Ne tako – takole poskusi.« Mi je zapel in jaz sem poskusil narediti, kot mi je pokazal. »Ne tako – takole, še enkrat!« To je trajalo vsega skupaj mogoče deset minut, a bilo je dovolj, da sem doumel, kaj hoče od mene. In kako je treba peti. V tistih desetih minutah mi je naredilo klik.
Ste na svoji poti kadarkoli koga namenoma zafrknili ali celo izdali?
Nikogar! Lahko preverite pri komurkoli! Jamčim, da vam bodo vsi ljudje, ki so bili kdaj koli z menoj v stiku, povedali enako: Jan je največji profesionalec in perfekcionist, zato je z njim nemalokrat težko delati, nikakor pa ni baraba. Vsi, ki so kdaj prekinili sodelovanje z mano, so navedli isti razlog: pritisk. In če je komu od teh ljudi v tolažbo – če mislite, da sem do vas neizprosen, bi morali vedeti, kakšen sem šele do samega sebe.
Zakaj, za božjo voljo? Vas muči sindrom vsiljivca, zaradi katerega še vedno ne bi zmogli verjeti, da si zaslužite svoj uspeh?
Ne, ne, ne. Preprosto tako sem občutljiv in zavezan k napredku, da se ves čas zavedam, koliko boljša je lahko vsaka reč, ki sem se je lotil. Ko sem leta 2018 razprodal Stožice z rekordnim številom vstopnic, se mi je sicer dobro zdelo, a sem takoj po koncertu našel štiri ali pet napak, zaradi katerih sem si uničil velik del veselja. In sem se nemudoma lotil odpravljanja teh napak, namesto da bi hodil po oblakih. Takšen pač sem in tega ne skušam spremeniti. Ne nazadnje je takšna miselnost temeljni pogoj za osebnostni in poklicni razvoj. In k temu ne bom nikoli nehal težiti.
To drži, je pa takšna miselnost nedvomno tudi predpogoj za izgorelost in depresijo.
»Pred dvema letoma sem izgubil brata in tedaj so me novinarji klicali ter vlekli za jezik. Pa dobro, kaj naj vam povem? Boli? Seveda boli! A vsak izmed nas je že izgubil koga – zakaj sedaj kličete mene? V čem je moja izguba posebna? To je nespoštljivo do tistih, ki so v življenju dali skozi še precej več od mene.«
Seveda, saj to sem že vse dal skozi. Anksioznost, izgorelost – ah, seveda! Samo o tem pač ne razlagam posebej. Ker mi gredo na živce znani ljudje, ki tovrstne težave obešajo na veliki zvon in se skušajo prek njih oglaševati. Saj je prav, da se o tem govori, toda prav je tudi, da se ljudem pokaže, da je mogoče to obvladati in tudi premagati in da to nemara tudi ni nič takšnega.
To je življenje, to ni nič groznega, vsekakor pa ni treba na tej osnovi iskati pozornosti. Pred dvema letoma sem izgubil brata in tedaj so me novinarji klicali ter vlekli za jezik. Pa dobro, kaj naj vam povem? Boli? Seveda boli! A vsak izmed nas je že izgubil koga – zakaj sedaj kličete mene? V čem je moja izguba posebna? To je nespoštljivo do tistih, ki so v življenju dali skozi še precej več od mene. Zato se tega ne grem. Ne želim zgolj zato, ker sem slaven, s svojim jamranjem odvzeti pozornosti ljudem, ki so še v slabšem položaju, pa jih nihče ne vidi in ne sliši.
Vsa čast za to držo. Se pa mi ob tem poraja vprašanje, ali ste tako neverjetno psihološko stabilni ali pa svoje travme pometate pod preprogo?
Njena.si
Srčna soseska povezala Slovenijo: 150.000 evrov donacij podeljenih 20 prostovoljnim društvom
Res sem vzdržljiv do te mere, da nemalokrat presenetim samega sebe, kakšen bik sem in koliko prenesem. Res pa je tudi, da sem poškodovan. A spet – pri mojih letih in mojem delu je to razumljivo. Marsikateri vrhunski športnik po koncu kariere s težavo vstane iz postelje, ker ga vse boli; jaz pa se trudim biti vrhunski na svojem področju in cena je temu primerna.
Poglejte okoli sebe in mi pokažite človeka, ki ni tako ali drugače poškodovan. Od delavke za tekočim trakom do naju dveh, ki tukaj sediva in pametujeva. Pa kaj potem. Veste, kaj me je v zadnjem času najbolj sesulo? Ko sem na 24 ur zvečer zasledil novico o odpuščanju invalidov v Škofji Loki. To so ljudje, ki jim resnično ni lahko.
Pravite, da ves čas težite k napredku in da nikoli niste povsem zadovoljni. Ste potemtakem sploh kadarkoli v življenju občutili mir, resničen mir?
Ne, nikoli.
Si ga sploh želite?
Neizmerno. V isti sapi pa se ga bojim. Strah me je, da se v stanju miru ne bi znašel; strah me je, da bi se izgubil.
Kako pa si potem sploh predstavljate mir?
Če povem s primero: nedavno sem se na svoji hiši lotil čiščenja polken. Dva dni sem po dvanajst ur drgnil ta nesrečna polkna. In ko sem še zadnjič potegnil s krpo, sem se končno lahko usedel in spustil iz sebe tisti dolgi, hvaležni izdih olajšanja. Češ, v redu je, vse je v redu, v tem trenutku mi ni treba nič več početi, nikjer drugje mi ni treba biti.... In ta izdih, to je najboljši približek miru, kar jih poznam. Ki pa po mojih izkušnjah nikoli ne traja dolgo.
Po čem torej hrepenite?
Verjetno po tem, da bi se našel nekdo, ki bi me vsake toliko za roko varno vodil – ali vodila – vsaj nekaj korakov skozi življenje. Obenem pa čutim, da kot moški tega ne morem dopustiti. In da moram biti jaz tisti, ki zmore vse. Ne znam prositi za pomoč in ne znam je sprejeti.
Pred dvema letoma ste obrnili abrahama, kar nam novinarjem in novinarkam daje krasno iztočnico, da vas mrcvarimo z vprašanji o minljivosti in staranju. Pa dajva še midva – kot ste sami omenili, ste blagovna znamka, in ta blagovna znamka v veliki meri temelji na videzu, romantiki, vitalnosti, produktivnosti. Kako se vaš ego spoprijema z neizbežnim upadanjem po teh merilih?
Nekaj podobnega sem pred nekaj leti slišal od nekega doktorja, ki mi je rekel: »Jan, ti moraš odvreči svoj ego!« Odvrnil sem mu, da je to največja neumnost, kar sem jih dotlej slišal, pa sem slišal že vse. »To je, kot če bi mi rekel, naj odvržem svoja jetra,« sem mu odgovoril. Ker ego je življenjsko pomemben del človeka, brez tega se ne da živeti. Moral bi mi reči, naj se raje naučim svoj ego polniti na drugačne načine kot doslej – to pa podpišem takoj.
Zame je ta proces povsem naraven; neke reči, ki so me takrat vznemirjale, se mi danes zdijo prazne. Pri dvajsetih ti je všeč, če si na žuru v Dubaju v hotelu s sedmimi zvezdicami in vsi plešejo okoli tebe, danes pa me to več ne zanima. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki skušajo še v zrelih letih živeti enako kot pri dvajsetih. To pa je smešno.
Vi ne bi bili mladi za vedno?
»Malo pogrešam tisti šus, mladostno ostrino, s katero samo zarežeš in ne razmišljaš, ampak to je relativno majhna cena za vse, kar mi daje zrelost.«
Ne. Če bi lahko izbiral, bi ostal točno tukaj, ker sem sedaj. V tem obdobju mi je najlepše in bi pritisnil na gumb za pavzo. Fizično sem še vedno fit, zdravje mi služi, obenem pa sem pridobil določeno modrost, ki mi omogoča, da ne trošim energije kar v tri dni. Malo pogrešam tisti šus, mladostno ostrino, s katero samo zarežeš in ne razmišljaš, ampak to je relativno majhna cena za vse, kar mi daje zrelost. Nisem miren, nisem zaključen produkt, daleč od tega, sem pa precej sprijaznjen sam s sabo.
Imate odnos do transcendence, do boga? Kako ga vzdržujete?
Nisem veren v klasičnem smislu. A tudi nisem suženj razuma; kakorkoli je slednji človeku v pomoč, ga lahko tudi oropa za najlepše izkušnje, ki mu jih nameni vesolje. Trudim se, da odnos z višjim negujem tako, da vsaj za hip ustavim svoje ambicije in svojo preračunljivost, vdihnem zrak, odprem čute in samo čutim, najraje naravo. To ni neka moja rutina ali obred, to naredim zgolj vsake toliko časa, kadar pač začutim potrebo, kot neke vrste duševno – ali morda dušno – higieno.
Lani ste se tak čas v letu za tri mesece digitalno odklopili. Kako je bilo to videti in kaj ste ugotovili v tem obdobju?
Sprva mi je bilo malce nenavadno, saj sem kot večina ljudi verjetno tudi jaz po malem odvisen od telefona. Ampak sem se hitro navadil in potem mi je bilo prav super. Prisiljen sem bil opazovati okolico, gledal in poslušal sem ljudi, razmišljal … Mobitel sem potem spet vklopil šele, ko je bilo res nujno; moral sem biti na zvezi s studiem v Londonu, kjer so miksali moj album, in takrat sem pač moral biti odziven.
Ste ta čas tudi več brali, morda pogledali kakšen dober film?
S knjigami si nisem najbolj blizu, žal; težko držim pozornost toliko časa na takšni ravni, kot jo zahteva kakovostna knjiga. Nočem pa brati površno in ne bom bral škarta. Pri knjigi moraš biti stoodstotno zbran, ker ti za razliko od filma ne posreduje do konca izoblikovanih podob, to pa je zame kar težko.
Sem pa strasten filmofil; po mojem je med Slovenci samo še Marcel Štefančič videl več filmov od mene. Rad imam režiserje, kot je Clint Eastwood, ki se ne trudijo šokirati za vsako ceno in me ne mučijo z intelektualnim onaniranjem ter ornamentiranjem, temveč znajo na preprost način podati najmočnejša sporočila. Brez sramu tudi priznam, da sem še zdaj sposoben potočiti solzo ob kakšni stari klasični Disneyjevi risanki.
Je preprostost vaše vodilo pri ustvarjanje lastne glasbe?
Pravzaprav je to eno mojih osrednjih načel. Ne maram kompliciranja in pretvarjanja – če sem naročil zrezek, mi prinesite zrezek, ne potrebujem stotih dodatnih sestavin s stotimi vrhunskimi okusi. Biti učinkovito preprost je najtežje. To velja za vsako obliko ustvarjalnosti. Zame je najboljša pesem, ki gre hitro v uho, obenem pa vsebuje močno, iskreno sporočilo in morda samo eno fineso za zaključek.
Bistvo je vse in ljudje, ki mislijo, da so večji od njega, so zame majhni ljudje. Nesamozavestni, obenem pa prepotentni. Glasbenik mora spoštovati pesem in igralec mora spoštovati zgodbo; ne smeta se postavljati nad njiju, ker potem nista iskrena in tudi ne bosta nikogar prepričala. Ne smeš postavljati spomenika samemu sebi.
Kaj vam pomeni glasba?
To je samo moj izraz. Eden od načinov, kako vstopam v odnos s svetom. V tem pogledu ni nič drugačna od katere koli druge dejavnosti, ki jo izvajajo ljudje. In zato jo, kot rečeno, nadvse spoštujem, nikakor pa je ne precenjujem; v bistvu se mi z ljudmi skoraj ne da več pogovarjati o glasbi. Dosti raje govorim in poslušam o življenjskih vprašanjih in zgodbah. Zabava me, kadar vidim, kako resno sebe, pa tudi mene, jemlje večina ljudi. Ljudje me sprašujejo, ali je glasba moje poslanstvo – dajte no, pa kdo sem jaz, da bi me bog poslal na ta svet delat točno to in to.
Kdor se tega ne zaveda, naj gre v cerkev v Hrastovlje gledat, kako se okostnjaki držijo za roke s plemiči, berači, kmeti, duhovniki, otroki … In bo videl, kje se konča vsakršno poslanstvo.
Res je in zdaj to vem. Dolga leta pa nisem; verjetno sem bil zaslepljen od tega naboja, adrenalina, od življenja rokenrola, ki sem ga živel. Oder je tak šus, da se tega ne da povedati. In to te odnese. Pa mine, tako kot sva pravkar rekla. Sedaj je čas za druge stvari, ki so bržkone precej pomembnejše.
Na primer za otroka? Kako kaj kaže na tej fronti?
Imam resno punco in oba si tega zelo želiva. Kako bo, bomo pa videli. Ni ravno tako, kot če bi šel v trgovino in kupil štruco kruha.
No, pa sva pri tisti obvezni finesi za zaključek komada, pri ocvirku za konec, brez katerega ne morem narediti intervjuja z vami: kako je videti vaša zveza s Tadejo Majerič?
»Za oba je najin odnos polje varnosti in topline, ne pa tekmovalnosti.«
Tadeja je zakon. Že več kot leto dni živiva skupaj in imava se res dobro. Verjetno se ujemava tudi zato, ker kot dolgoletna odlična teniška igralka podobno gleda na življenje in posel kot jaz. Tenis je individualen šport in tudi jaz sem precejšen individualist; čeprav nastopam s skupino, sem na koncu dneva jaz strelovod, v katerega treska. Tadeja to razume.
Sploh pa mi je štajerska mentaliteta zelo ljuba, ta odkritost in odprto srce, pa tudi ravno prava mera samozavesti in tudi odrezavosti. To je super. Predvsem pa se ne boriva za prevlado v zvezi; za oba je najin odnos polje varnosti in topline, ne pa tekmovalnosti – za slednjo je zadosti prostora v zunanjem svetu. Tukaj pa sva samo midva. Ogromno časa preživiva skupaj in se pogovarjava. Za nameček še krasno kuha.
A res? In kaj skuha najbolje?
Jedi na žlico. Po intervjuju me že čakajo fenomenalne čufte.
