Pred dnevi je Slovenijo in ljubljanski knjižni sejem obiskal mednarodno priznani in priljubljeni pisatelj kriminalnih romanov Chris Carter. V zadnjih letih je zaslovel s serijo knjig o detektivu Robertu Hunterju, ki raziskuje grozljive umore in privablja številne bralce po vsem svetu. Brazilec z italijanskimi koreninami po letih življenja v Združenih državah Amerike, kjer se je v sedemletni karieri vsak dan srečeval z grozljivimi umori in serijskimi morilci, zdaj živi Londonu in je po ocenah časnika Sunday Times med desetimi najbolje prodajanimi pisatelji.
Med obiskom Ljubljane si je vzel čas tudi za naše uredništvo ter nam v pogovoru razkril, zakaj po njegovem mnenju bralci uživamo v zgodbah o serijskih morilcih, kakšne so razlike med kriminalnimi dejanji v Združenih državah Amerike in Evropi, ter opisal, kako je sploh postal pisatelj.
Zakaj po vašem mnenju ljudje uživajo v vsebinah, ki obravnavajo zločine, tematiko serijskih morilcev in podobne teme? Ne samo v knjigah, ampak tudi v filmih in televizijskih serijah.
»Pisateljska blokada po mojem mnenju ne obstaja, ampak mislim, da gre za anksioznost. Nikoli se ne pojavi pred prvo knjigo, ampak šele pri drugi ali tretji, ko se psihološko postaviš pod pritisk. Če do tega pride, si preprosto vzamem premor.«
Razlogov je več, lahko pa podam odgovor, za katerega menim, da zajema del te privlačnosti. Ljudje smo radovedna bitja, še posebej ko gre za stvari, ki jih ne razumemo. Tri največja vprašanja na svetu so povezana prav s tem: ali Bog res obstaja, ali obstaja življenje po smrti in ali obstaja življenje zunaj našega planeta. Že otroci vedno sprašujejo: Zakaj? Zakaj? Zakaj? Ko odrastemo, nas stvari še vedno zanimajo, le da vprašanja postavljamo na drugačen način. Veliko ljudi zanima, kako lahko nekdo stori nekaj tako nepredstavljivega, kot je umor sočloveka. Sam tega nikoli ne bi mogel narediti. Potem pa obstajajo ljudje, ki to storijo in celo ponovijo. Serijski morilci običajno delujejo na poseben način. Pogosto imajo svoj »podpis«, ki nima očitnega pomena – na primer pustijo papirnatega metulja, kar pri ljudeh vzbudi vprašanja: Kaj to pomeni? Že sam umor sproža vprašanja. Velik del informacij, ki jih izvemo iz policijskih poročil, predstavlja le 20 odstotkov resnice. Vsega ne razkrijejo, saj bi to lahko ogrozilo preiskavo. Ljudje bi radi razumeli ozadje zločina.
Knjige nam torej podajajo nekaj drugačnega?
Če berete knjigo, je glavna razlika v tem, da fikcija mora imeti pomen, resnično življenje pa ga pogosto nima. Ko pišem knjigo, moram na koncu razložiti pomen tistega papirnatega metulja. V resničnem življenju te razlage pogosto ne dobimo. Bralci ob branju dobijo lažen občutek razumevanja zločina in motivov za dejanje. To je tisto zadovoljstvo za človeški um – razumejo, zakaj je bila neka oseba zlomljena ali zakaj je razmišljala na določen način. Ljudje dobijo občutek, da razumejo vzrok, čeprav dejansko ne razumejo samega dejanja. Seveda obstaja še veliko drugih razlogov, zakaj ljudi pritegnejo te teme, vendar menim, da radovednost igra ključno vlogo.
Študirali ste psihologijo in kriminalno vedenje ter delali na tem področju. Zakaj ste kasneje postali pisatelj?
Med obema poklicema je bilo kar nekaj let razlike. Sedem let sem delal na tem področju – to je odličen poklic, vendar zelo temačen. Vsak dan se soočaš z zlom, žalostjo, bolečino in nasiljem. To postane tvoja služba, kar je izjemno težko za človekov um. Tudi če smo policiji pomagali ujeti morilca, je bil to slab dan, saj je ta oseba že ubila dve ali tri žrtve. Lahko preprečiš nadaljnja dejanja, vendar škoda je že narejena. Prideš do točke, ko se začneš spraševati, koliko časa bo minilo, preden se boš tudi sam zlomil.
So bile knjige pobeg?
»Videl sem že vse mogoče. V Evropi si težko predstavljate, kako kruti so lahko zločini v Rusiji ali v državah Severne in Južne Amerike. V nekaterih državah življenje ni vredno niti centa.«
V resnici ne. Bil sem mlad in rad sem imel glasbo, zato sem se odločil, da bom poskusil ustvariti kariero na tem področju. Preselil sem se v Los Angeles in postal glasbenik. Biti pisatelj nikoli ni bil moj cilj. Vsak avtor, ki ga poznam, je imel željo postati pisatelj, pri meni pa tega ni bilo. Imel sem sanje in jih naslednje jutro povedal svojemu dekletu. Rekla mi je, naj jih zapišem. Ironično, ni šlo za kriminalko, ampak za ljubezensko zgodbo. Ko sem začel pisati, sem ugotovil, da se morda bolje znajdem v kriminalki, predvsem zaradi svojega ozadja.
Zapisal sem svoje nore sanje in prvo poglavje kriminalke. Dekle je bilo navdušeno nad kriminalko. Nato sem počasi nadaljeval – poglavje za poglavjem. Vsi, ki so brali, so me spodbujali, naj nadaljujem. Tako je nastala Morilec s križem, prva knjiga v seriji. Zdaj sem tukaj, 17 let kasneje, s 13 izdanimi knjigami. Nikoli nisem vedel, da bom užival v tem delu, začel pa sem šele pri 43 letih. Vedno pravim, da nikoli ni prepozno za začetek nečesa, kar te veseli.
Ampak še vedno raziskujete in pišete o temačnih tematikah.
Zanimivosti
Odgovorno v prihodnost z naložbenim zavarovanjem
Res je, a to je zdaj veliko lažje. Prej sem se ukvarjal z resničnimi dogodki. Ne glede na to, kako noro zgodbo si zamislim, vem, da je to fikcija. Ko zaprem vrata pisarne, se zavedam, da to ni resnično. Profesionalno ukvarjanje z zločini pa je povsem drugačno – greš domov in veš, da je zunaj morilec. Nikoli se ne »izklopiš«, vedno te skrbi, ker veš, da ta oseba obstaja. Pri fikciji vem, da je vse plod domišljije. Ko končam pisanje, se ne obremenjujem z zgodbo. Pri prejšnjem poklicu pa nisem mogel spati in sem nenehno premleval stvari, ki sem jih videl na krajih zločinov. Pri fikciji tega ni.
Ste vedeli, da bo vaša prva knjiga uspešnica?
Moja prva knjiga je bila po mojem mnenju prava zmešnjava. Čeprav je bila v Veliki Britaniji razglašena za eno izmed sto najboljših kriminalk, je bil njen izvirni konec povsem drugačen – detektiv je umrl, kar pomeni, da zgodbe ne bi bilo mogoče nadaljevati. Moj agent mi je rekel, da to ni dobra odločitev, in mi predlagal, naj premislim o seriji. Zato sem spremenil konec. Na prvo knjigo gledam kot na nekakšno zloženko. Nikoli nisem razmišljal o njej kot o uspešnici. Tega preprosto ne moreš vedeti. Vsak dan izidejo knjige, za katere menijo, da bodo uspešnice, pa to ne postanejo, in obratno. Tudi knjižni trendi se spreminjajo. Ko sem začenjal, erotične knjige in fantazija niso bile priljubljene. Danes pa sta to najbolj prodajana žanra.
Kako poteka raziskovanje za vaše knjige? Razmišljate vnaprej, kaj se bo zgodilo v naslednji?
»Pri fikciji vem, da je vse plod domišljije. Ko končam pisanje, se ne obremenjujem z zgodbo. Pri prejšnjem poklicu pa nisem mogel spati.«
Seveda imam kakšno idejo za naslednjo knjigo, a v resnici ne razmišljam toliko vnaprej. Ne poznam celotne zgodbe, ampak le osnovno rdečo nit. Potem preprosto začnem pisati in pustim, da se zgodba razvija. Nimam zapiskov, samo sedem za računalnik in pišem. Morda imam v mislih glavni zaplet ali razlog, zakaj morilec nekaj počne.
Videl sem že vse mogoče. V Evropi si težko predstavljate, kako kruti so lahko zločini v Rusiji ali v državah Severne in Južne Amerike. V nekaterih državah življenje ni vredno niti centa – ubili bi vas za pločevinko piva ali cigarete. V Evropi je res drugače, zato določene stvari težko razumete. Ko pišem o orožju, zločinih ali poškodbah, se mi vedno znova pojavijo spomini na resnične dogodke, ki sem jih videl. Seveda za to še vedno plačujem ceno – imam težave s spanjem in določene stvari me še vedno preganjajo.
Torej vam pisanje ne pomaga?
Najbolj mi je pomagala glasba, a tudi pisanje je svojevrstna terapija. Med pandemijo je bilo pisanje zame odrešilno. Res pa ni terapija za travme iz prejšnjega poklica – pomaga mi bolj pri vsakodnevnih izzivih.
Kako pomembni so vam bralci?
Bralci so zame najpomembnejši. Zaradi njih sem tukaj. Če me ne bi podprli z nakupom knjig, ne bi imel službe. Ko sem dobil pogodbo za prvo knjigo, sem bil v zelo slabem stanju. Leta 2008 sem izgubil vse, ker sem tik pred sesutjem trga vložil ves svoj denar. Dve noči sem celo prespal v parku. Nato sem dobil pogodbo, knjiga je uspela, in pravim, da so bralci rešili moje življenje.
