Kako bi opisali svoj razvoj kot umetnica od začetka do današnjega dne?
Vsekakor sem se skozi leta razvijala ne samo kot glasbenica, temveč tudi kot oseba. To se skozi ritme in besedila pozna tudi pri mojih projektih. Pri dvajsetih letih na življenje gledaš drugače kot pri tridesetih. Življenjske izkušnje glasbeniki radi delimo s poslušalci in se prek pesmi povežemo. Vsi doživljamo podobne zgodbe, s katerimi se lahko poistovetimo. Izhajam iz glasbene družine, tako da mi je bila glasba vedno blizu.
Ne predstavljam si življenja brez nje. Pri dveh letih sem obula mamine čevlje s petkami in pela s krtačo v roki. Kot otrok sem pripravljala nastope za sosede in pela na vseh domačih rojstnih dnevih. V osnovni šoli sem obiskovala Otroški pevski zbor RTV Slovenije. Kmalu so me prepoznali kot solistko in želja je postajala vse močnejša. Prvo srečanje s profesionalnim nastopanjem pa je bilo v skupini Foxy Teens.
Koliko ste bili stari, ko ste se pridružili skupini Foxy Teens?
Pri dvanajstih letih se je vse skupaj začelo bolj zares. Dobivale smo veliko nasvetov in informacij o samem nastopanju in na splošno o glasbenem poslu. Lahko bi rekla, da so to bile moje prve učne urice, ki so še danes del mene, nekakšen steber. Sedem let smo nastopale po vsej Sloveniji, v poletnih kolonijah, na osnovnih šolah in dobrodelnih nastopih. Pridobile smo res veliko izkušenj in, kar je najpomembnejše, postale smo prijateljice, s katerimi smo to lahko delile. Nika Krmec je še danes moja najboljša prijateljica in za vedno bom hvaležna, da sva to obdobje lahko doživeli skupaj.
Ko ste se podali na samostojno pot, ste začeli ustvarjati v hrvaškem jeziku. Zakaj?
Zamisel za tako potezo je bila malo drzna, vendar je naletela na prava ušesa. Bilo je sveže in drugačno. Kar mi je bilo najbolj všeč, pa je bilo to, da me jezik ni omejeval lokalno, temveč sem se lahko predstavila širšemu trgu. Jaz južnih korenin sicer nimam, mi je pa bila hrvaška glasba vedno blizu. Ko se spomnim na svoje prvo naročanje sladoleda, je to zvenelo nekako tako: 'Jedno kepico, molim!' Od takrat sem seveda napredovala in se naučila nekaj novih besed. (smeh)
Kako pa ste se potem spoprijeli z izgovarjavo v svojih pesmih?
Če je bilo treba, so mi pri izgovarjavi na pomoč priskočili Hrvati. Sodelovala sem z največjimi hrvaškimi producenti in avtorji, ki so mi z veseljem pomagali.
Kako se počutite ob pogledu na svojih prvih deset let? Kateri so bili najpomembnejši mejniki vaše kariere?
Eden od njih je bil vsekakor šov Znan obraz ima svoj glas. Zdi se mi, da so po oddaji ljudje začeli povezovati mene in moje pesmi. Takrat se je vse skupaj zlilo v neko celoto. To je bila zame zagotovo odskočna deska. Od takrat naprej sem začela ogromno nastopati in gostovati vsepovsod.
Kateri pa je bil vaš največji izziv na glasbeni poti in kako ste ga premagali?
Medtem ko je trajala oddaja Znan obraz ima svoj glas, sem dobila diagnozo za avtoimunsko bolezen vaskulitis IgA. Žile so mi pokale po nogah, zato bi morala v tistem času samo počivati, jaz pa sem se nekako borila s tem. V vzponu kariere mi niti na misel prišlo, da bi počivala. Spomnim se dneva, ko sem se z nastopa domov po vseh štirih priplazila iz avta.
Takrat sem sprejela odločitev in začela jemati močna zdravila, ki drugače niso priporočljiva. To je bil edini način, da zvozim skozi oddajo. Z boleznijo sem se nato borila še tri leta, hodila na nastope, med njimi pa čez teden počivala. Čez čas se je zadeva nekako umirila. Trenutno je v stanju mirovanja in upam, da se nikoli več ne ponovi. Je bilo pa za mene to veliko spoznanje, da sta prav petje in nastopanje nekaj, brez česar ne želim živeti. Srečna sem, da lahko to počnem, ker v tem najbolj uživam.
Katera pesem v vaši karieri vam je najbolj pri srcu in zakaj?
Vsaka ima svoj spomin, svojo zgodbo in svoje mesto. Zelo težko je izbrati samo eno. Mogoče bi izbrala Mamiš me in Ranjeno srce. Ranjeno srce ima zelo posebno mesto tudi zato, ker mi vzbuja nostalgijo.
So vas starši podpirali že od začetka?
Seveda in za to jim bom vedno hvaležna. Vozili so me na nastope, mami me je frizirala, kdaj tudi oblačila. Pomagali pa so mi tudi finančno, sploh pri prvih projektih. Oče me je povezal s producenti in pomagal pri vseh fazah ustvarjanja. Ko pa sem se vsega naučila, sem nadaljevala sama.
