Odvzeti ji možnost komentiranja tekem na prizorišču olimpijskih iger je, kot bi športniku odvzeli možnost medalje. Za to športni reporter dela in živi. Še vedno dela predano, s srcem in dušo, njena veselje in navdušenje sta otipljiva. Komentatorska legenda se za slovenski šport v prihodnosti ne boji, saj smo narod, ki se želi dokazovati. Vesela je, da je orala ledino in pripomogla k temu, da je v športnem novinarstvu več žensk.
Vaš priimek nas večina narobe naglašuje. Prav je Bertóle. Od kod izvira?
Sem iz Trbovelj, kar ponosno povem, je pa že vrsto let moj dom Ljubljana. Starši prihajajo iz okolice Brežic. S profesorjem Tomom Korošcem (na nekdanjem FSPN) sva se še na izpitu pregovarjala, kaj je prav, on je trdil, da je naglas na zadnjem e, prepričan je bil, da gre za francoski priimek še iz časa Napoleona in da je »t« na koncu izginil ... Ko smo bili na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityu, je Igor Bergant pripravljal prispevek o tamkajšnji instituciji, kjer je zbirka vseh priimkov na svetu. Pozanimal se je o mojem in našel njegov izvor v zahodni Italiji. Kako ga oni tam izgovarjajo, pa ne vem.
Še vedno ste edina športna komentatorka na nacionalni televiziji.
Orala sem ledino, res sem bila desetletja edina, nekaj prenosov je imela v zadnjem obdobju tudi Marjeta Hočevar, na eni od komercialnih športnih televizij pa sem slišala neko mlajšo komentatorko, mislim, da pri odbojki. Tudi po svetu jih je počasi (vse) več.
Na letošnjih poletnih olimpijskih igrah smo slišali samo vas. Zakaj je tako še leta 2024?
Ker to ni preprosto, gre za zelo zahteven posel. Še vedno pravim, da je v novinarskem delu komentiranje najzahtevnejše.
So morda ženske bolj kritične do sebe? Da bi bile manj sposobne, gotovo ne moremo trditi.
Dolgo je bil to moški poklic. Tudi v svetu je bilo tako. Moški nas takrat niso spustili zraven, zdaj pa kolegice tega ne želijo delati, saj gre za veliko odgovornost, ogromno je priprav, reporterji so tudi zelo na udaru ... Dve, tri ali več ur komentiranja v živo res ni preprosto.
Gledalci so verjetno neusmiljeni. Ne odpuščajo napak, ne glede na to, da ste prepuščeni različnim nenapovedanim situacijam ...
Spomnim se, ko sem ob nekem evropskem prvenstvu v nogometu iz Ljubljane pripravljala vrhunce dneva – takrat je prvič ženska na tak način poročala o nogometu. Pričakovala sem revolt, pa ga ni bilo.
Kako se spopadate s kritikami?
Kadar naredim napako, se je po navadi že sama zavedam. In se tepem po glavi, joj, kaj sem naredila. Kakšno stvar je že treba popraviti, včasih pa je bolje ostati tiho, saj se samo še bolj zapleteš. So pa tudi ljudje, ki prežijo na vsako besedo, napačno izgovorjavo. Dvignejo te pohvale in lepi odzivi. To ti daje smisel, saj delamo za gledalce. Napake se zgodijo vsakomur, saj delamo v živo, in lapsusi so del našega dela: namesto stotinka rečeš sekunda ali pa – ker komentiram tako plavanje kot plezanje – namesto plezalec rečem plavalec. Kritike so takšne in drugačne, ne berem pa komentarjev na družbenih omrežjih – tako sem se zaščitila. Če mi ima kdo kaj povedati, naj mi pove v obraz, pljuvanja po dolgem in počez pa ne berem in me ne zanima.
Na vsako komentiranje se temeljito pripravite, z leti niste prav nič popustili in se v komentatorski kabini obdate s papirji. Ne zaupate zaslonom, prenosnemu računalniku. Mlajši verjetno ne hodijo naokoli s kupi papirja?
Ne, ne zaupam! (smeh) Prisegam na papir in tako bo ostalo. Seveda se drugi smejejo, češ kako imam toliko listov, pa saj zdaj je vse na spletu. Pa ni! Kadar grem iskat neko svetovno prvenstvo, ugotovim, da ga na spletu ni. Če ne bi imela svojih zapiskov iz leta 1990, na primer, bi bila bosa. Tistim, ki trdijo, da je vse na spletu, lahko milijonkrat povem, da ni res. Ni, s tremi klicaji, preverjeno. Pa tudi tehnologija večkrat zataji. Svoje zapiske si vestno spravljam, toliko se jih je že nabralo, da sem se morala že skoraj izseliti. Nekatere stvari imam v zvezkih, druge v mapah, sortirane po evropskih, svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah ... Ko smo bili ob prvenstvih še na prizoriščih – zdaj smo vse manj, da ne rečem skoraj nič, kar res ni dobro (zaradi varčevanja, op. a.) – smo dobili tudi tam kakšne podatke, lahko grem do športnikov, trenerjev, kolegov in jih vprašam. Če si doma, do nekaterih podatkov ne boš nikoli prišel.
Letos pri srebrnem olimpijcu Toniju Vodišku niste bili v Marseillu, ste bili pa takrat, ko je obe medalji osvojil Vasilij Žbogar in ko je srebro dobila Sara Isaković.
Ob spominu na vse to mi gredo še vedno kocine pokonci! Vasilija Žbogarja sem sicer spremljala na prizorišču olimpijskih iger, ampak je bilo jadranje zelo daleč stran (400 ali 500 km). Medalje doživljam vedno zelo intenzivno. Naj povem za Saro Isakovič (Peking 2008): zelo dobro je odplavala kvalifikacije, zato sem zvečer razmišljala, kaj če bo jutri medalja, kaj bom povedala ... Zajela me je napetost, nervoza, bila sem v pričakovanju. Olimpijska medalja! Ko je Sara osvojila srebrno, sem se drla kot jesihar, in vrsto ali dve više, kar nekaj stolov stran, mi je tuj reporter dejal: Sara je v cilju, ti pa še kar vpiješ, vpiješ in vpiješ! To je bila prva olimpijska medalja kakšnega slovenskega plavalca sploh. Toliko generacij je bilo, pa jim to ni uspelo, in da imaš ravno ti srečo, da si zraven pri takšnem dogodku, je res nekaj posebnega in velika čast. Ko je Sara plavala proti cilju, sem mislila, da me bo kap! Take emocije, napetost, kot bi sama zraven plavala – čutila sem tak adrenalin, da je to neverjetno. Zame je biti na prizorišču olimpijskih iger kot za športnika osvojiti medaljo. Ogromno mi pomeni. Olimpijskih iger, ki jih delaš na prizorišču, se spomniš za vedno.
Vodiška ste komentirali v povsem novem športu – jadranje na deski s padalom.
Prej smo se nekajkrat dobili, da sta mi z očetom razložila, kaj to sploh je, mi pokazala to čudežno desko, kako je velika, kako je vse sestavljeno, da sem jo prijela ... Ker sem »piflarka« in se hočem resno pripraviti. Moram vedeti, o čem govorim, zato se skušam naučiti čim več, prebrati pravila, vse to predebatirati s tekmovalci, trenerji, poklicati še kakšnega tujca ... Zato sem ob sebi želela imeti tudi strokovnega komentatorja, in ker profesionalnih športnikov v tej panogi nimamo, smo našli Gašperja Strahovnika, ki se ukvarja s »krilci« na jadrnicah. Bila sem pozitivno presenečena, tudi ljudje so bili zadovoljni z njegovim komentiranjem, mnogo so izvedeli. O drsanju sem se učila tako, da sem milijonkrat pregledala VHS-kasete in preučevala skoke, obiskala na tisoče treningov – ali je skok z levega ali desnega robnika ali zapiči drsalko ali ne ... Spomnim se tekmovanja v Zagrebu, ko je hrvaška trenerka meni in hrvaški reporterki »na suho« pokazala, kakšen je skok, to je bila ena najboljših lekcij. In eden naših sodnikov mi je enkrat naredil razpredelnico s karakteristikami skokov. Pred prvenstvi sem potem znova gledala posnetke in zdaj, po toliko letih, lahko rečem, da o drsanju nekaj že vem.
Ampak drsanja na nacionalni televiziji že štiri sezone ne moremo več gledati, ni več tistih krasnih revij, na katere sem čakala ob sobotah in nedeljah – zaradi lepote giba, pa tudi zaradi lepih dresov.
Na žalost drsanje lahko spremljamo samo še na olimpijskih igrah, ker smo izgubili TV-pravice, saj je bilo drsanje včasih pod evropsko radiodifuzno zvezo (EBU), pred leti pa se je mednarodna drsalna zveza zaradi večje finančne koristi odločila prodati pravice družbi Infront Sports & Media. Tako so se pravice podražile in vodstvo naše televizije se je odločilo, da prenosov drsanja ne bo več.
Tudi pri televizijskih pravicah se je razmahnilo trgovanje kot z vsakim drugim blagom, prikrajšani smo pa gledalci, tisti seveda, ki ne pristajamo na vedno večje programske pakete, ki dražijo naš osnovni račun za kabelskega operaterja. Tako izgubljamo tudi svoje najljubše komentatorje.
TV-pravice so res šle v nebo in javni servis temu preprosto ne more več konkurirati. Podobno kot z drsanjem se je zgodilo tudi z gimnastiko in nekaj let nismo na naši televiziji imeli nič, kar je v zvezi z gimnastiko, vendar so potem ugotovili, da je bila pod EBU večja gledanost. Zato so se vrnili pod njeno okrilje. Morda se bo nekaj takega zgodilo tudi z drsanjem ... Srčno in močno upam. Presenetljivo, kako različni ljudje gledajo drsanje. Nekoč me je s poznavanjem skokov presenetil neki 35-letni poslovnež. Marsikdo drsanje gleda, pa tega ne prizna, marsikdo pa ob tem odkrito uživa. Pred leti je ob nekem prvenstvu drsanje po televiziji naenkrat gledalo 100.000 gledalcev. Ko sem ozavestila, da me posluša toliko gledalcev, me je kar stisnilo – to je več kot za največji nogometni stadion na svetu! Dobro, da teh ljudi ne vidim.
Kaj vse je še izginilo s TV-zaslonov? Plesa sploh ni več!
Precej stvari na žalost ni več, od nogometne lige prvakov naprej. Da, tudi plesa ni več, nekoč smo prenašali prvenstva, ki so bila v Ljubljani – akrobatski rock and roll, latinskoameriške in standardne plese, to sem komentirala. Verjetno tudi odsotnost teh športov na televiziji vpliva na upad vpisa v klubih teh športov. Vemo, ko je Janja Garnbret začela z uspehi, je več otrok začelo plezati, odbojka je spet postala priljubljena zaradi uspehov naših fantov, da o košarki in vplivu Dončića ne govorimo. Mi kot javni zavod naj bi pokrivali vrsto različnih športov – vsaj trudimo se, da je tako, vemo pa, da je najprej nogomet, potem pa dolgo nič. Trenutno je kolesarstvo na prvem mestu, tudi košarka, čeprav nimamo več prenosov tekem NBA – te smo včasih imeli, ampak na žalost se danes vse vrti okoli denarja. Zimski športi, žal z izjemo drsanja, pa so še vedno paradni konj naše televizije.
Navdušenje nad delom ne usiha, energija ne pojenjuje?
Ne, gotovo ne! To preprosto rada počnem – pustimo spremembe v tehnologiji, odnose, slabo voljo, ki se pojavi včasih; v svojem delu res uživam. Kadar mi kdo reče, da se čuti, da delam z dušo, kadar vidim, da me ljudje sprejmejo – to me žene naprej.
In vedno znova vas žene naprej tudi na morje, kajne?
Morje je gotovo moja ljubezen, ljubo mi je že od nekdaj. Ta modrina, šum me pomirjata. Sem pač vodnar. Samo da vidim morje, ga gledam in sem v tišini, to je balzam za mojo dušo. Moj hobi je »zbiranje« grških otokov, imam jih že 25; tudi Dalmacija je »moja«, še posebej imam rada kraj Brela na začetku makarske riviere.
Sarajevo, moje prvo
Svetovno prvenstvo v ritmični gimnastiki leta 1989 v Sarajevu bi moral komentirati Marjan Lah, tedanji urednik. A so se začele tenzije na območju nekdanje Jugoslavije in tik pred zdajci je padlo navodilo, da morajo uredniki ostati v Sloveniji. Jolanda, ki se je sicer na to prvenstvo pripravljala (iz dokumentacije izpisala vso statistiko ...), bi takrat morala kolega Laha pri delu le opazovati in se učiti. »Toda čez noč me je obvestil, da grem v Sarajevo sama. Prosim? Nič naj se ne sekiram, mi je dejal – če ne bo šlo, bo on prevzel iz Ljubljane. Tako me je odvezal skrbi in sem se v Bosno in Hercegovino odpravila sproščena. Ko sem prišla na brniško letališče, pa je bila taka megla, da so bili odpovedani leti, v Sarajevu je bila še hujša megla. Kaj storiti? Zvečer sem šla na vlak, se vozila vso noč, popoldne pa šla delat. Spomnim se, da je na skladbo Đurđev dan nastopala Milena Reljin (takratna ljubljenka jugoslovanskega občinstva, op. a.) – bilo je takšno vzdušje, da se ga ne da opisati. Tako glasno je bilo, da sem se morala dreti v mikrofon, pa še sem se komaj slišala. Tako sem bila vržena v vodo in sem splavala. Sem pa ob sebi imela še strokovno sokomentatorko, sodnico, tako je bil debi lažji. In na mojo srečo uspešen, tako da sem potem postala športna reporterka, ne samo športna novinarka. K ritmični gimnastiki so se nato nanizali drsanje, plavanje, jadranje; v zadnjih letih pa še dva nova športa, plezanje in deskanje na snegu.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi številki revije Jana.
