Pa jih je še on (saj so ga že dolgo prosili), in ko je začel razmišljati o svojem življenju, »so zgodbe kar privrele ven, pa jih je neslo na vse strani«. Najprej tista o naslovu – Sonny Boy (sine, sinko) ga je začela klicati mama Rose po sloviti sentimentalni popevčici Ala Jolsona, ki mu jo je pogosto popevala.
»Ko sem se leta 1940 rodil, je imel moj oče Salvatore Pacino komaj osemnajst let, moja mama Rose Gerardi Pacino pa je bila le nekaj let starejša. Recimo le, da sta bila zelo mlada starša, celo za tiste čase. Verjetno se nisem še niti pojavil, ko sta se že razšla. Z mamo sva se selila iz ene opremljene sobe v Harlemu v drugo in se potem preselila v stanovanje njenih staršev v južnem Bronxu. Od očeta sva komaj kaj dobila, nazadnje pa nama je sodišče prisodilo pet dolarjev na mesec, ravno za stroške v stanovanju starih staršev je bilo.« Oče, ki si je ustvaril novo družino, se je občasno še pojavil v njegovem življenju.
Prepovedani vogali
Na naslovnici je samo Pacinovo ime, vendar igralec ne skriva, da mu je pri pisanju veliko pomagal novinar Dave Itzkoff. »Zaradi njegove zajetne pomoči in vztrajnosti sem pokukal za vogale, kamor sam ne bi nikoli zavil.«
Ne vemo zagotovo, a morda je bil eden tistih tabuiziranih vogalov tudi duševno zdravje njegove matere, ki se je vse življenje borila z depresijo. »Občasno je obiskovala psihiatra, kadar je dedek imel denar, da ga je plačal.« A ni bilo dovolj: »Nisem se zavedal maminih težav, dokler se nekoč pri šestih letih nisem odpravljal ven. Sedel sem na kuhinjskem stolu, mama mi je zavezovala čevlje in mi natikala pulover, da me ne bi zeblo, ko sem opazil, da joka. Spraševal sem se, kaj se dogaja, a nisem znal vprašati. Obsula me je s poljubi, in tik preden sem šel, me je močno objela. To je bilo nenavadno, a meni se je mudilo dol k drugim otrokom, zato se s tem nisem ukvarjal.« Kakšno uro pozneje je opazil gnečo pred stanovanjem starih staršev, ljudje so tekli tja, nekdo mu je rekel, mislim, da gre za tvojo mamo. Ni verjel, a je stekel za drugimi. »Pred vhodom je stal rešilec in skozi vhodna vrata so na nosilih prinesli mojo mamo. Poskušala se je ubiti.« Tokrat se je Rose potem še vrnila domov.
Umrla je poldrugo desetletje pozneje, Al se je takrat že odselil od doma. Prijatelj mu je rekel, tvoja mama je hudo bolna, zato je skočil v taksi in se odpeljal k starim staršem. »Ko sem se pripeljal do hiše, sem pogledal gor in videl luči v stanovanju starih staršev. Povzpel sem se po stopnicah, stopil skozi vrata in zagledal dedka in babico z očmi, polnimi solz. Bil sem prepozen. Moja mama je umrla, kot bo pozneje Tennessee Williams, zadušila se je z lastnimi tabletami. Nekateri so mislili, da je naredila samomor, kot je že poskušala skoraj petnajst let prej. A tokrat ni pustila nobenega poslovilnega pisma, nič. Samo ni je bilo več. Zato sem pri njeni smrti vedno pustil odprt vprašaj.«
Dve življenji
Njegovi trije mladostni prijatelji, s katerimi je kot otrok in najstnik ušpičil vse mogoče – »vedno smo koga lovili ali pa je kdo lovil nas« – so vsi umrli od prevelikega odmerka heroina. Zakaj nisem tudi jaz tako končal, se sprašuje Pacino. »Zakaj sem še tu? Je kriva sreča? Je kriv Čehov?« En razlog, verjame, je bila njegova mama, ki ga zvečer ni pustila k njim na ulico. Ni mu bila ves čas za petami, a vedno je vedela, kje je. Drugi razlog je bila ljubezen do športa, ki mu jo je vcepil ded, a je njegovi trije prijatelji niso delili. »Bilo je skoraj, kot bi živel dve življenji, moje življenje z mojo bando in drugo s športnimi kolegi.« Njegova banda je že zgodaj začela jemati mamila, on pa ne – čeprav je imel pozneje v življenju velike težave z opojnimi substancami. Tudi o tem spregovori v knjigi.
Potem je bila tu še učiteljica, ki ga je spodbujala pri igranju in recitiranju. »Takrat igranja še nisem jemal resno, to je bil preprosto način, da porabim energijo. A nekako sem postal tisti, ki ga preprosto moraš imeti v šolskih produkcijah. … Pa vendar, na odru sem bil doma. Všeč mi je bilo, da so mi ljudje posvečali pozornost.«
Pri petnajstih je videl predstavo Čehova Utva in začel s seboj nositi njegove knjige. »Čehov je postal moj prijatelj,« piše. Še nekaj let zatem je odkrival nove in nove avtorje … ter knjižnico. Kjer je bilo toplo, pa še avtomat za kavo so imeli. Pri šestnajstih je namreč pustil šolo, da bi mami olajšal finančno breme, in se preživljal s priložnostnimi deli, v prostem času pa goltal knjige. »Če ste ob pozni uri slišali koga z bombastičnim glasom rjoveti v noč jambski pentameter, sem bil to najbrž jaz, ki sem vadil slavne Shakespearove monologe.«
Zakaj le?
Sonny Boy, iz katerega te dni časopisi objavljajo dolge odlomke, je nastajal več let. Je dobro napisana knjiga, ki prekipeva od najrazličnejših zgodb, od tistih iz njegovega otroštva, pa iz časa, ko se je prebijal kot neznan igralec, vse do množice anekdot iz zakulisja snemanja filmov, ki so pozneje postali filmske klasike. Le pri eni temi je Pacino presenetljivo skop z besedami: pri ženskah. Nikoli se ni poročil, ima pa štiri otroke s tremi ženskami – najmlajšega sina, ki se je rodil junija lani, ima z več kot petdeset let mlajšo partnerko. Uživa v očetovstvu in je dober oče – ni pa bil dober partner. Ljubile so ga lepe in nadarjene kolegice: Jill Clayburgh, Tuesday Weld, Diane Keaton, Beverly D'Angelo, Marthe Keller, Kathleen Quinlan, a so bile vedno na drugem mestu, za igralskim poklicem. Diane Keaton je nekoč priznala, da je bila zagledana vanj, ko sta leta 1971 nastopila skupaj v Botru, a par sta postala šele pozneje. »Nora sem bila nanj,« je povedala. »Očarljiv, na smrt zabaven, nonstop je govoril.« Ujeti se pa ni dal, in ko mu je postavila ultimat, je bilo njunega razmerja konec.
Bolj kot film ljubi gledališče in je neutruden deloholik. Konec osemdesetih je bil naveličan, vsega sit, štiri leta ni delal in je skoraj bankrotiral. Ker preprosto ne zna z denarjem. Potem je spet začel snemati in od takrat ni več nehal. Bankrot mu je bil pa še kar za petami, leta 2010, ko mu je finančni svetovalec, tako kot še mnogim drugim zvezdnikom, ukradel milijone.
Na polovici svojega devetega desetletja Pacino še neutrudno dela. Prihaja šest novih filmov, čeprav nastopa v manjših vlogah. Da bi nehal? Zakaj le?
Film, da te kap
Pacino je bil doslej devetkrat nominiran za oskarja, a je zanj dolgo veljal tisti rek »vedno družica, nikoli nevesta«, saj je svojega prvega in edinega oskarja dobil šele ob osmi nominaciji – ah, ironija, za Vonj po ženski (1992), kar niti ni bila njegova najboljša vloga in vsekakor ne dober film, le bledikava senca italijanskega originala Profumo di donna (1974).
Prvo nominacijo mu je prinesel film, s katerim se je prebil med zvezde, Coppolov Boter. Na podelitev ni prišel, govorilo se je, da zato, ker je užaljen, da je bil nominiran le za stransko in ne za glavno vlogo. Pozneje je pojasnil, da ga je bilo preprosto strah in se je izgovoril, da v Bostonu nastopa v gledališču. Slave si ni nikoli želel in prepoznavnost ga še vedno moti. Je pa dobil oskarja od svojih oboževalcev, leta 1983, ko so ga prezrli pri nominacijah za Brazgotinca, mu je skupina oboževalcev pred vrata gledališča, kjer je takrat nastopal, prinesla doma izdelanega oskarja. Takrat mu je to veliko pomenilo in ta oskar iz domače delavnice je edini spominek, ki ga še vedno hrani.
V avtobiografiji veliko prostora posveti filmu Boter. Nekega popoldneva ga je poklical Francis Ford Coppola, začne pripoved, in mu povedal, da bo režiral Botra, priredbo takrat silno popularnega istoimenskega romana Maria Puza. »Mislil sem, da fantazira. Kaj govori? Le kako so njemu dali Botra?« Ampak ja, Coppola je dobil Botra. Še več, hotel je, da Pacino igra Michaela Corleoneja, mladega mafijskega princa, ki sprva noče imeti nobenega opravka s krvavimi posli svojega očeta. Zdaj se mu je pa zares snelo, je pomislil Pacino. »Kdo pa sem, da mi kaj takega pade v naročje? Ko sem končno odložil slušalko, sem bil kot v transu.«
Studio Paramount ni hotel neznanega igralca – Pacino, dotlej predvsem gledališki igralec, je posnel le en film, Paniko v parku mamil – hoteli so Jacka Nicholsona. Ali Roberta Redforda. Warrena Beattyja. Ampak Coppola je hotel Pacina. In ga je po več dnevih avdicij tudi dobil. Ko je Pacino povedal babici, je rekla, a veš, da se je dedek rodil v vasi Corleone? Ne, ni vedel, vedel je le, da njegova družina prihaja s Sicilije. Očitno sta si bila z Michaelom Corleonejem res usojena. »Še pred poskusnim snemanjem me je Francis odpeljal k nekemu brivcu v San Franciscu, ker je hotel, da ima Michael avtentično pričesko iz štiridesetih. Brivec je slišal, da snemamo ta film, stopil nazaj, da bi vse dojel, in se začel tresti. Pozneje smo slišali, da ga je zadela kap.«
Kako je bilo šele Pacinu pri srcu? Najprej dobi sanjsko vlogo, nato pa, komaj dober teden po začetku snemanja, sliši, da ga bodo vsak čas odpustili. Ni se dobro odrezal, in to je vedel. To mu je povedal tudi Coppola in mu – ali pa tudi ne – nastavil še eno priložnost: »Vedno je veljalo, da je Francis spremenil urnik snemanja, da bi dvomljivcem v Hollywoodu dal povod, da verjamejo vame. Porota še vedno zaseda, ali je to naredil nalašč, in on sam je zanikal, da bi to naredil zaradi mene.« Vendar pa je za nekaj dni premaknil snemanje prizora, v katerem je Pacino lahko pokazal, kaj zna. Prizor, v katerem Michael ustreli dva človeka, se konča tako, da plane iz restavracije in skoči na avto kar med vožnjo. Dvojnika ni imel, kaskaderja tudi ne. Pa je skočil – in zgrešil avto. Padel in z zvitim gležnjem obležal na hrbtu. »Ležal sem tam in si misli, to je čudež. Bog, rešil si me. Ni mi več treba posneti tega filma. Bil sem šokiran nad olajšanjem, ki me je prevzelo.« Ampak se potem ni tako razpletlo. Posneti prizor iz restavracije so pokazali šefom Paramounta in ti so se odločili, da Pacino lahko ostane.
»Leta 1972, ko je film prišel v kino, je bil njegov učinek zame bliskovit. Nekaj tednov po premieri sem šel po cesti, k meni je pristopila ženska srednjih let, mi poljubila roko in mi rekla 'boter'.« Še naprej je živel čisto normalno, poroča, ampak »nekega dne sem stal na pločniku in čakal zeleno na semaforju, zraven mene pa je stala čedna rdečelaska. Pogledala me je. Zdravo, sem rekel. In je odgovorila, zdravo, Michael. Ojoj! O, moj bog. Nisem več varen. Anonimnost, ljubica moja, sonce mojega življenja, moje orodje za preživetje – ni je več. Ne ceniš je, dokler je ne izgubiš.«
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
