»Prej me niso povabili na nobeno zabavo, kjer so bili svetovni znani igralci. Vedno so se izgovarjali, da ni prostora. No, zdaj sem vabljena na vse zabave in še pokličejo mojega agenta, ali res pridem,« je zabavna tudi v resničnem življenju 63-letna Jennifer Coolidge, ki ima za seboj zelo dolgo kariero, a zdaj blesti in igra v skoraj vsaki novi seriji.
Zelo je hvaležna režiserju Miku Whitu, ki ji je dal priložnost v seriji Beli lotos, za to se mu je zahvalila tudi v govoru ob prejetju zlatega globusa: »Mike, želim ti povedati, da si mi dal upanje, resnično si mi spremenil življenje na milijon različnih načinov. Moji slavni sosedje so bili tako zlobni do mene in me nikoli niso vabili na zabave, zdaj me vabijo tudi daljni sosedje. Če ne poznate Mika, je tukaj nekaj, kar morate vedeti o njem. Skrbi ga svet, ljudje in živali,« je zabavala občinstvo.
Jennifer je v zadnjih letih res utrdila svoj status legende in postala ena najbolj komentiranih žensk na družbenih omrežjih ter se vpisala na zvezdnato nebo Hollywooda. Prikupna igralka že skoraj tri desetletja v vlogah večinoma prsatih in ostarelih plavolask v smeh spravlja občinstvo po vsem svetu, a še pred nekaj leti ni slutila, da se ji bo življenje obrnilo na glavo in da ji bo vloga Tanye McQuoid, razvajene, pijane in čustveno nestabilne bogatašinje, tako spremenila življenje ravno takrat, ko je to najmanj pričakovala: »Ko sem dobila scenarij za serijo Beli lotos, sem vedela, da je to nekaj posebnega. Zdelo se mi je, da me ta vloga v resnici kliče. Mike White mi je dal priložnost, da pokažem drugačno plat sebe.«
Ameriška pita
Rodila se je 28. avgusta 1961 v Bostonu in odraščala v norveško-angleški družini. Njeno zgodnje življenje je bilo zaznamovano z umetniško strastjo in igranjem na klarinet. Odraščala je s tremi brati in sestrami ter kmalu razvila zanimanje za gledališče in komedijo. Študirala je na Emerson Collegeu v Bostonu, pozneje se je preselila v New York, kjer je obiskovala znamenito gledališko šolo American Academy of Dramatic Arts. O svojih zgodnjih letih je povedala: »Ko sem bila mlada, sem si želela postati resna igralka, kot Meryl Streep, a sem kmalu spoznala, da sem veliko boljša v tem, da nasmejim ljudi.«
Kariero je začela kot del improvizacijske komedijske skupine The Groundlings v Los Angelesu, kjer je brusila svoje igralske spretnosti in razvijala edinstven komični slog. V 90. letih je dobila nekaj manjših vlog v serijah, a njen preboj je prišel leta 1999, ko je zaigrala vlogo Stiflerjeve mame v filmu Ameriška pita (American Pie). Ta ikonična vloga ji je prinesla ogromno prepoznavnost in postala je sinonim za tako imenovano 'milf' kulturo. V več intervjujih je izrazila hvaležnost za to vlogo, čeprav je v začetku ni pričakovala: »Nihče ni pričakoval, da bo Ameriška pita tako velika stvar. Nisem vedela, da bo ta vloga nekaj, zaradi česar me bodo ljudje prepoznavali vse življenje.«
Po uspehu z Ameriško pito je dobila vlogo Paulette Bonafonte v filmu Blondinka s Harvarda, v katerem je igrala prisrčno, a naivno manikerko, ki se spoprijatelji z Ello, ki jo je igrala Reese Witherspoon. S to vlogo je utrdila svoj status kraljice komedije. »Nisem si mislila, da bom kdaj igrala v takem filmu. Toda moj nasvet vsem igralkam je, da vedno preizkusijo kaj novega – nikoli ne veš, kdaj boš naletel na nekaj posebnega,« je dejala.
Zvezdnica večkrat rada poudari, da se najraje vživi v like, ki so nekoliko ekscentrični in nerodni, saj ji to daje svobodo, da je ustvarjalna. Njena vloga Paulette je postala tako priljubljena, da jo še danes pogosto omenjajo ob njenih komičnih dosežkih. »V svoji karieri sem imela priložnost igrati toliko različnih, smešnih likov. In čeprav sem večinoma igrala ekscentrične like, sem v vsakega vnesla nekaj resničnega – to je skrivnost, kako jih narediti resnične in pristne.«
Stara temna hiša
Jennifer je v enem od intervjujev priznala, da ni bila vedno tako samozavestna, kot je danes, in da ji je igralstvo pomagalo premagati številne negotovosti. Znana je po tem, da rada živi zelo zasebno življenje, a občasno deli zgodbe o svojih hišnih ljubljenčkih in svoji ljubezni do živali. »Glede na moje filme ljudje domnevajo, da živim obdana z rožnatimi sedežnimi garniturami in hodim po razkošnih preprogah. Toda moj dom je zelo stara temna hiša s srhljivimi oljnimi portreti na stenah. Zgrajena je bila leta 1860 in se od takrat ni veliko spremenila. Videti je mračna, ampak ljubim jo. Tudi moje domače živali mislijo, da je kul. Ko ljudje prvič pridejo k meni, se počutijo, kot da so na ogledu hiše strahov. Vsako leto organiziram zabavo za noč čarovnic,« je navihana Jennifer, ki živi sama v New Orleansu.
Vesolje je želelo, da postane ena najboljših v svojem poslu, a očitno brez podpore moškega. Številne vloge so ji prinesle status zapeljive svetlolaske, o kakršni so sanjali mladi moški, predvsem tisti, ki imajo radi starejše ženske. In še nekaj: ne smemo zanemariti nenavadne zanimivosti iz njenih mladih dni, ko je kot Pocahontas obiskovala newyorške nočne klube in se predstavljala kot vnukinja Ernesta Hemingwaya. »Da, igrala sem Muffin, Hemingwayevo najmanj znano vnukinjo. Ni bila tako znana kot Mariel in Margaux. Imela sem goste črne obrvi, blond lase do ramen, visoke pete in kratko obleko. Tako sem prišla v klub in rekla, da sem Muffin Hemingway, Ernestova tretja vnukinja. Ne bi verjeli, kako dobro je delovalo,« je sočutno povedala za The Guardian. Danes ji v zasebnem življenju ni več treba igrati, saj je dosegla vse, kar je lahko. To je njen čas, čas, ko režiserji ustvarjajo vloge samo zanjo. Mnogim mladim igralcem danes predstavlja vzor in simbol uspeha.
