Saša Krajnc se je rodil v Mariboru leta 1977 in je odraščal kot edinec. V šoli je bil dober oziroma bolj natančno prav dober učenec, ki ga je zanimalo vse mogoče. »Še vedno me zanima ogromno stvari in verjetno zato opravljam ta poklic, v katerem ni nikoli enolično, ker vedno izveš kaj novega. Vedno sem bil bolj družboslovec,« pravi Saša, ki je danes pravi maneken, v otroštvu pa ni bilo ravno tako. Nasprotno – bil je bolj nizke rasti, imel je nekaj kilogramov preveč pa očala z visoko dioptrijo, tako da so stekla bila res debela. »Včasih sem si moral iskati prostor v družbi, nikoli pa nisem stal ob strani, vedno sem bil družaben,« se spominja Saša, ki je vedno čutil, da ga starša, ki sta danes že oba upokojena, stoodstotno podpirata. »Vedno sta me zaščitila. Veliko je prelomnic v življenju, kjer potrebuješ podporo, in ta podpora je pri njiju vedno bila – izbira srednje šole, fakultete, spodbuda pri končanju študija, čeprav sem zelo hitro začel delati, bil v službi. Moja starša sta vedno tu, samo klic stran. Mi imamo posebno vez, vedno natančno vemo, kdaj se moramo poklicati. Včasih je to tudi večkrat na dan.«
Po puberteti se je 'grdi raček' prelevil v laboda. Očala je zamenjal z lečami, malo se je potegnil, tako da so se kilogrami lepo razporedili. »Ko si starejši, skrbiš zase, še zlasti zato, ker pač nastopamo,« pravi voditelj, ki je že od malega želel biti bralec novic. »Poslušal sem 1. program Radia Slovenija in ponavljal besedilo za bralci.«
Ker je bil priden in je res pazil na izgovarjavo, so mu na radiu takoj dali priložnost, čeprav je moral narediti tudi govorne šole. Začel je na komercialnih radijskih postajah v Mariboru, nato so ga povabili na TV Maribor, kjer je bil tudi dopisnik za TV Slovenija. Tako so njegovo delo opazili šefi v Ljubljani in mu dali nove priložnosti. »Nekaj časa sem se v Ljubljano vozil na poročila in hkrati opravljal delo na Radiu SI. Potem se je preselilo tudi moje zasebno življenje čez Trojane in zdaj sem že več kot desetletje zaposlen na TV Slovenija v Ljubljani.«
Takoj ko je postal voditelj Dnevnika, je bil ljudem bolj na očeh. Kot vsi znani se je tudi on moral spoprijeti s kritikami, občasno z neprimernimi žaljivkami. Za anonimne komentatorje na spletu pravi: »Splet je prevečkrat nasilen, nesramen. Nekateri si res dovolijo preveč in so prepričani, da so strokovnjaki za vse in da jim je vse dovoljeno. Nesramnih, žaljivih komentarjev ne bom našteval. K sreči jih ni veliko. Vedno jih prijavim, vsebino pa odmislim. Če jih omilim, pa bi se slišali tako: preveč se smeji, neumen je, premalo se smeji, nesramen je, poglej, kako je videti, poslušaj, kako govori, le zakaj je tako pozdravil in podobno. Okoli takih komentarjev se potem spletajo vse mogoče zgodbe. Na koncu je pomembno, da je tvoje delo dobro narejeno, da je strokovno, da je tudi podprto z mnenjem sodelavcev, strokovnih služb na RTV Slovenija, med njimi so lektorske službe, uredniški odbor in podobno. Torej vsej javnosti ne moreš ugajati, nismo vsem všeč, to je jasno. Nestrinjanje pa se gotovo lahko izrazi na prijaznejše načine in tako bodo mnenja tudi bolj slišana, bolj upoštevana. Raje kot z branjem teh neprimernih opazk sem se še bolj zakopal v delo, se začel še bolj učiti od kolegov, ki jih spoštujem, ter tako rasti, se še bolj povezati s sodelavci.«
Saša nima kakšnih zvezdniških muh, je preprost človek, ki pa mu zelo veliko pomeni čas. To je pravzaprav razlog, da se v službo celo v dežju – takrat ima s seboj še dežnik – vozi s kolesom. »Tudi v snegu kolesarim, če le niso kolesarske steze preveč zasnežene. To je večkrat prava akrobatska pustolovščina. Nekajkrat na leto, ko res ne gre s kolesom, pa grem z avtobusom. Z avtom zelo, zelo redko, res skoraj nikoli.«
Že dolgo je v partnerskem odnosu, močno ljubi in je ljubljen. Največ mu pomeni družina. Njegov najljubši konjiček pa je folklora. Je umetniški vodja Akademske folklorne skupine Študent iz Maribora, kar pomeni, da pripravlja program društva. »Na leto imamo več plesnih, glasbenih predstav. Pri skupini deluje več kot sto članov, ki sestavljajo otroško in mladinsko skupino, tri študentske skupine pa tudi veteransko skupino,« se pohvali. Letos je z društvom pripravil odmeven projekt ob praznovanju 60-letnice delovanja skupine. S celovečerno plesno predstavo z naslovom Mariborske zgodbe – to je bil svojevrsten zgodovinski pregled nastanka mesta od prvih poselitev območja ob Dravi do leta 1964 – so se poklonili mestu, v katerem društvo ustvarja. Saša je tudi ocenjevalec, strokovni spremljevalec na srečanjih folklornih skupin.
Voditelj Dnevnika je tudi velik gurman in ljubitelj potovanj. »Obožujem morje. Poletje ne mine brez njega. Zelo rad se izgubim tudi v kakšnem starem mestu, polnem zgodovine. V drugih letnih časih pa s prijatelji radi raziskujemo Slovenijo. Kadar gremo na izlete, gremo vedno kaj dobrega pojest in popit. Zelo cenim naše gostince in vinarje. Na izletu pogosto obiščemo kakšno vinsko klet. Zadnja leta me vsaj dvakrat na leto pot popelje v Brda.«
Poleg tega je pravi filmofil in zelo rad gleda španske in francoske filme, zelo ljub mu je recimo Pedro Almodovar. »Sem redni obiskovalec Kinodvora, torej gledam produkcije, ki ne prihajajo iz ZDA, čeprav za sprostitev pogledam tudi kakšen hollywoodski film,« pravi Saša, ki tudi pri glasbi izbira tako etno glasbo kot pop uspešnice. »Sem ljubitelj fada, tanga pa tudi druge sodobnejše plesne glasbe, odvisno od tega, kaj dan prinese. Tu sem zelo raznolik,« dodaja voditelj. Veliko tudi bere, a priznava, da si knjige pogosto izbira glede na to, kaj mora raziskati za folkloro ali kar mu pride prav za službo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Lady.
