Pa tudi delo, saj je že pri devetih letih začel ustvarjati za splet, ki je zdaj njegov vir dohodkov. Jure je na svojem področju eden izmed najuspešnejših, a v nasprotju s kolegi, ki se trudijo na družbenih medijih kazati samo v najboljši luči, sam ne skriva, da je zaradi osebnih težav že poiskal psihološko pomoč.
Youtuber je postal zaradi silne želje po zabavanju ljudi. Privabiti nasmeh v kotičke ustnic ljudi ga že od nekdaj hrani, zdaj tudi dobesedno. Kot otrok je oboževal vsebine na YouTubu, teh pa v slovenščini ni bilo prav veliko, zato je sklenil, da bo v odraslosti to popravil. Ampak ni čakal na odraslost, temveč je začel že med devetim in desetim letom, med družinskimi počitnicami v Bosni.
Kdaj ste spoznali, da bi lahko s spletnim vsebinami tudi zaslužili?
Ob opazovanju tujih ustvarjalcev vsebin, ko so se bahali z dragimi avtomobili, vilami in dekleti, sem seveda vedel, da denar na spletu je, le vzeti ga je treba. Sam pa sem to dejstvo spoznal ob pridobitvi statusa »samostojni podjetnik« oz. s.p.
Je torej dovolj denarja tudi na našem trgu? Koliko vas lahko živi od tega dela v Sloveniji?
Če imaš dovolj gledalcev, ne bi smela biti težava zaslužiti vsaj nekaj denarja, če pa govorimo o ustvarjanju kot o redni zaposlitvi, potem je malo drugače. Odpreti moraš lastno podjetje, se dogovarjati z različnimi sponzorji, ki morajo biti primerni za tvojo publiko, ves čas pisati in snemati spletne vsebine in predvsem biti boljši od drugih, ker sponzorjev ne zanimaš ti, ampak tvoje številke, torej je treba vložiti več truda, kot ga drugi. Na YouTubu danes lahko ustvarja praktično vsak, zato moraš poskrbeti, da boš ti med vsemi najboljši.
Kako pa to delo vpliva na vas, saj vemo, da imajo družbeni mediji tudi veliko negativnih vplivov?
Načelno menim, da je internet prostor za zabavo in učenje. Kar se mene tiče, za dramo in negativnost tukaj ni prostora in tega načela se držim tudi pri ustvarjanju. Tak kot si, take sledilce si nabereš, zato kadar srečam kakega gledalca, gre vedno za dobro izkušnjo, saj so spoštljivi in prijazni. Izogibam se temam, katerih glavni namen je delitev ljudi, kot so politika in vera.
Kako pa se izognite anonimnim kritikom na spletu, zasvojenosti, ki jo spodbujajo vsi algoritmi, zmanjševanju pozornosti in drugim stranskim učinkom spleta?
Anonimnim kritikom se izogibam s pomočjo reka: »Ne počni drugim tistega, za kar nočeš, da bi oni tebi.« Zato se trudim, da je moja vsebina zgolj zabavna, ne preveč problematična ali žaljiva. Sam z družbenimi omrežji nisem zasvojen, saj se trudim, da se izogibam telefonu, razen kolikor od mene to zahteva delo. Zelo me moti, da je trenutno celo sprejemljivo imeti telefon ves čas v roki, predvsem v družbi. Zato me tudi žalosti, da si mladi ne morejo najti stalnega partnerja, ker so mobilniki naredili nenehno spoznavanje novih ljudi preveč preprosto, tako da se ljudje počutijo, kot da imajo ves čas na voljo nove možnosti, zato se za trenutno zvezo ali za nove zveze ne potrudijo, kot bi se sicer.
Ste imeli na začetku svojega dela na YouTubu kaj težav s starši, saj ti po navadi niso navdušeni, če so otroci ves čas za računalnikom?
Imel sem kar stroge omejitve glede preživljanja časa pred računalnikom. Dostop sem imel le v petek po šoli in do nedelje dopoldne, ker se je bilo potem treba »pripraviti na šolo«. Kot vemo, obiskovanje četrtega razreda zahteva resno zbranost in pripravljenost.(smeh)Ampak tudi tega časa ob koncu tedna velikokrat nisem mogel izkoristiti, ker morajo slovenski starši vsak prost dan izkoristiti za kak izlet.
K igricam in YouTubu ste se zatekli, ker so vas v šoli šikanirali. Kakšen odnos ste torej imeli s sošolci?
S sošolci nisem imel dobrih odnosov, razen nekaj zlatih izjem, med katerimi je sošolec Marko, ki me je tudi spodbujal pri neslavnih začetkih ustvarjanja vsebin. Drugi so se iz vsebin norčevali, nemara tudi zato, ker so bile te na začetku več let neuspešne. Seveda sem takoj, ko so postale uspešne, od teh istih ljudi dobil obilo pohval in zame so se zanimali kot nikoli poprej.
Preden sem postal uspešen youtuber, se vrstniki niso preveč zmenili zame. Tako sem se že zelo zgodaj v otroštvu začel zavedati, da je človek vreden toliko, kolikor velja. Učiteljev naše počutje ni preveč zanimalo, zato tudi pri njih nisem našel posebne utehe. Pravzaprav me večinoma niso marali, ker sem se po letih zanemarjanja odločil, da si bom pozornost priboril s stalnim opozarjanjem nase, z motenjem pouka, saj v tistem času nisem znal drugače.
Bili ste razredni klovn, skrbeli ste za smeh, v resnici pa se je v vas skrivala žalost, kajne?
Vsako zabavanje ljudi pride iz lastne žalosti, ker bi zabavljači radi, da se vsaj drugi dobro počutijo, če se že mi ne. V karieri sem spoznal ogromno ljudi iz medijskega sveta in ob podrobnejšem spoznavanju dognal, da zabavnejši ko je človek, bolj trpi v sebi.
Kako hitro se je odnos vrstnikov do vas spremenil, ko ste postali priljubljeni na spletu?
Odnos vrstnikov se je spremenil praktično od danes do jutri: če prej tako rekoč nihče ni hotel biti moj prijatelj, se je to spremenilo v čarobni svet, v katerem si vsi želijo biti moji prijatelji. Ampak ker okoli sebe želim ljudi, ki so tu zaradi tega, kdo sem, in ne, kaj sem, še vedno največkrat zahajam v objem izolacije.
Pa gre tu za samoto, ki vam je všeč, ali ste še osamljeni?
Logično bi bilo, da bi moral sovražiti kakršno koli obliko samote, saj sem se večino mladosti gnal za ciljem, da ne bom nikoli sam. Ker s prijatelji in drugo družbo nisem imel pretirane sreče, sem bil zelo veliko sam. Kasneje sem samoto poskušal zatreti z dekleti, a tudi to ni pomagalo.
Samota je še vedno moja vsakodnevna težava, saj se še zdaj težko privajam na te občutke. Ti se pojavijo zgodaj zjutraj in me zbudijo vsak dan, identične misli me zvečer pospremijo v spanec. Vsega hudega se človek navadi, tako da bomo preživeli tudi to.(nasmešek)Sprijaznil sem se s tem, da bo občutek samote nekaj, s čimer se bom moral naučiti živeti, pa tudi zavedanje, da je vsak človek tako ali tako sam na svetu, je pomagalo.
Zelo zgodaj ste poiskali pomoč pri terapevtu. Kako to?
Menim, da je psihično zdravje enako pomembno kot fizično, le da za duševno zdravje ne skrbimo enako dobro kot za telesno. Mnogi se ustrašijo, da bodo drugi mislili, da so nori, če se zatečejo po pomoč k psihologinji. Terapije so nekaj, kar bi morali obiskovati vsi – ne zato, ker je z nami nekaj narobe, ampak da ne bo!
Konkretna razloga za obisk profesionalne pomoči sta bila poprej omenjena samota in nesreča v ljubezni. Kot pravi moški sem oboje uspešno ignoriral kar nekaj let, naposled pa se je moja duša po več letih iskanja notranjega miru odločila, da ima mene in moje ignorance dovolj, zato se je spravila name še s fizično bolečino. Ta se je sprva začela s topim špikanjem v abdomnu, kasneje pa se je preselila v prsni koš in na koncu v glavo. Pomoči pri osebnem zdravniku nisem iskal, ker sem čutil, da je osnova moje bolečine psihične in ne fizične narave. Z obiski terapevtke je bolečina res sčasoma izginila.
Ste že sami vedeli, kaj je vir vaših težav, ali ste to odkrili šele s pomočjo terapevtke?
Vedel sem, da se vir mojih težav enači tudi z virom moje sreče. Ljubeznijo. Leta sem zatiral vest, ki mi je trkala na vrata psihičnega zdravja, in ker sem jo tako dolgo ignoriral, se je odločila, da če ne bo šlo zlepa, bo šlo pa zgrda in me tako začela psihično izžemati, kar se je kasneje začelo poznati tudi na telesu – zaradi emocionalnega hranjenja. Preventivno sem se odločil za obisk psihologinje, ki je ne velja enačiti s psihiatrinjo, in z njo uspešno zavirava nadaljnje razvijanje psihičnih težav. Te so nastale zaradi skakanja iz zveze v zvezo. Zdaj se držim načela: »Če ne bomo zacelili rane, ki so nam jo prizadeli ljudje, bomo krvaveli po ljudeh, ki nas imajo radi.«
Kdo vam je torej naredil rane?
Prvinske rane so mi zadali prvi sošolci z vsakodnevnim zbadanjem in vsesplošnim nesprejemanjem. Starši in učitelji so se sicer trudili zadevo rešiti, ampak otroški zlobi žal ni meja.
Nekoč je bila psihološka pomoč pravi tabu, mladi pa očitno nimate težav, da o tem javno govorite in tudi hitro poiščete pomoč.
Ne glede na to, da je to zelo osebna stvar, menim, da je treba opozoriti na pomembnost skrbi za lastno duševno zdravje. Ljudje s športom in zdravo prehrano skrbijo za telesno zdravje, ker je to najbolj vidno navzven, a ob tem pozabijo, da je psihično zdravje enako, če ne še bolj pomembno. Ljudje zmotno zamenjujejo psihologa in psihiatra. Obisk psihologa je lahko zgolj preventiven in bo blagodejno del težavam iz naše preteklosti ali pa bo poskrbel, da smo dobro pripravljeni za nadaljnje čustvene tegobe, zaradi katerih bi utegnili škodovati sebi in drugim. Ljudje za lastne težave vedno krivimo druge, ampak ne smemo kriviti klovna, ker se vede kot klovn, temveč moramo vprašati sebe, zakaj še vedno hodimo v cirkus.
Kako na to gledajo vaši prijatelji? Imate občutek, da si znajo poiskati tovrstno pomoč?
Moji pretirano moški prijatelji si v najhujših sanjah ne bi bili pripravljeni poiskati psihološke pomoči, saj menijo, da bi jih to naredilo manj vredne ali celo manj privlačne moške. Ker zoprni in zafrustrirani moški so pa res zelo privlačni.(nasmešek)Menim, da je pravi moški tisti, ki zna poskrbeti zase in za ljubljene ob sebi, česar pa ne more zvesto opravljati, če nima pospravljenega podstrešja.