Pred dnevi smo lahko zasledili novico, da se je vaša avtorska skladba z naslovom Cold Heart uvrstila v polfinale ameriškega glasbenega tekmovanja Unsigned Only. Za kakšno tekmovanje pravzaprav gre? Kot smo lahko videli na spletu, je v žiriji kar precej zvenečih glasbenih imen.
Gre za glasbeno tekmovanje, na katerega lahko v eno izmed osemnajstih različnih kategorij glasbenih zvrsti prijaviš svojo avtorsko pesem. Pogoj je ta, da si »unsigned artist«, torej samostojni umetnik, ki ne deluje pod kakšno založbo, in hkrati, da je prijavljena pesem avtorsko delo, torej ne t. i. »cover« že znane skladbe. Sama sem svojo skladbo Cold Heart, za katero sem napisala glasbo in besedilo, prijavila v kategorijo »folk/Singer-Songwriter«. Žirija izkušenih glasbenikov, producentov, pa tudi glasbenih novinarjev in lastnikov glasbenih založb prispele skladbe posluša in odloči, ali se bodo uvrstile v nadaljnje tekmovanje. Prva stopnička je polfinale, ki je po besedah sodnikov že velik kazalec, da gre za kvalitetno delo, ki izstopa. Nato sledi finale in razglasitev zmagovalcev, ki prejmejo različne nagrade. Ob ocenjevanju pesmi se upoštevajo najrazličnejši kriteriji, ki se razlikujejo tudi glede na posamezno kategorijo. Oceni se kvaliteta besedila, glasbe, aranžmaja, izvedbe, originalnosti … To, da se je moja pesem uvrstila v polfinale v družbo večinoma angleško govorečih izvajalcev, si štejem v veliko čast. V polfinalu sem edina Slovenka in v ožjem krogu evropskih izvajalcev, prevladujejo namreč glasbeniki iz Amerike in Avstralije.
Pomeni morda ta uspeh, da se boste sedaj še bolj in s še več motivacije posvetili ustvarjanju za tujino oziroma v angleščini?
Uspeh za pesem Cold Heart je prišel v pravem trenutku in mi dal še večjo motivacijo za nadaljnje delo. V zadnjih mesecih se namreč, končno, aktivno posvečam studijskemu delu pri izbranih skladbah v angleščini, ki sem jih napisala skozi leta, ampak nikoli ni bilo pravega časa ali priložnosti, da bi jih posnela in izdala. Zdaj pa sem začutila, da je pravi trenutek in tudi zadnji čas, da še bolj poudarim tudi ta del sebe. Imam namreč skladb za vsaj štiri albume in ne bi mi bilo vseeno, če bi za zmeraj ostale slišane le mojim ušesom. Posebej ko vidim tako lepe odzive ljudi tudi v Sloveniji, ko tu in tam izdam kakšno pesem v angleščini. Dejstvo, da moji poslušalci radi poslušajo mojo avtorsko glasbo, me najbolj osreči. Ocene stroke so pomembne in ti dajo določene usmeritve, a odzivi poslušalcev na tvojo glasbo so tisti, ki gradijo kariero.
Že v preteklosti ste imeli kar precej uspehov v tujini, nastopili ste tudi na nekaj odmevnih festivalih. Vam je to morda prineslo nova poznanstva, sodelovanja? Kako pomembna so, ko se kot glasbenica iz male Slovenije poskušate uveljaviti v tujini?
Nastopi v tujini so mi prinesli nova poznanstva, celo vezi, ki so ostale zares močne. Med drugimi velja omeniti bolgarsko kantavtorico Lilly Drumevo, s katero sva v stikih že skoraj deset let, prav v letošnjem oktobru se ponovno odpravljam v Bolgarijo, kjer bom na njeno povabilo sodelovala kot žirantka na festivalu Sofia Singer/Songwriter, katerega zmagovalka sem postala leta 2019. Tam bom imela tudi samostojni koncert. Tudi odličen kantavtor Shane O' Fearghail z Irskega je eden tistih, s katerim ostajava v stikih. Ravno je pregledal vsa izbrana besedila za moj angleški avtor in mi kot materni govorec angleščine podal svoje opombe. V dogovoru sva tudi za glasbeni duet za eno izmed mojih pesmi. Dragoceno je imeti takšne prijatelje, da si drug z drugim delimo izkušnje in si nesebično pomagamo v glasbenem svetu.
Slovenija je zares posebna država, a v dobrem smislu. Zavedam se privilegija, da lahko živim, ustvarjam in gradim kariero doma. Da sem si ustvarila svoj krog poslušalcev in je lahko glasba moj poklic, je nekaj izjemnega, in tega ne jemljem za samoumevno. Je pa vsekakor težje uspeti v Sloveniji, če ustvarjaš v angleškem jeziku. Morda me tudi zato tujina že od nekdaj kliče. To je ena taka notranja želja, ki v meni tli. Mogoče za tujino samo niti ni tako pomembno, od kod prihajaš. Trg je velikanski, in kakor pri večini stvari menim, da je poleg kvalitetne glasbe in močne zgodbe pomembno tudi, da si ob pravem času na pravem mestu in da te slišijo pravi ljudje, ki imajo moč tvojo glasbo narediti slišano. Od nekdaj verjamem v svoje delo in čutim, da je v svetu še neskončno lveliko judi, ki bodo te pesmi vzeli za svoje. To je tudi moj glavni cilj – deliti svojo glasbo z ljudmi na koncertih v živo. Menim, da je tudi pomembno opredeliti pojem uspeh, potem precej lažje deluješ.
Pri skladbi Cold Heart ste sodelovali tudi z britanskim producentom Stuartom Eppsom. Gre za enkratno ali dolgoročno sodelovanje?
S Stuartom sva zelo dobro sodelovala, je izjemen producent z mnogoletnimi izkušnjami z glasbeniki iz svetovnega glasbenega kroga. To je bila zame posebna izkušnja tudi zato, ker še nikoli nisem svoje glasbe predala v roke komu drugemu kot mojemu očetu Gorazdu, ki je sicer avtor aranžmajev prav vseh mojih pesmi. Zanimalo me je, kako bo nekdo, ki me ne pozna osebno, slišal mojo glasbo. Stuart mi je celo ponudil, če bi še sodelovala, da ga obiščem v Veliki Britaniji in vokal posnamem v njegovem studiu na mikrofon, na katerega je snemal tudi legendarni Mick Jagger.
Vse to se seveda sliši fantastično in zna se zgoditi, da njegovo ponudbo nekoč uresničim. Sem se pa vseeno odločila, da svoj prvi album v angleškem jeziku ustvarim v domačem okolju, z ljudmi, ki me dobro poznajo, so del moje zgodbe že dolgo in so seveda odlični glasbeniki. Zame je ustvarjanje glasbe, zlasti če sama napišem tudi besedila, pogosto gre za osebne izpovedi, zelo intimen proces, zato si želim biti navzoča, ko se oblikujejo aranžmaji.
Sodelujete tudi z glasbeno skupino Six One Five Collective iz Nashvilla. Vas je kdaj mikalo, da bi morda po zgledu mnogih glasbenikov tudi sami poskusili srečo v Nashvillu, nekakšni meki countryja?
Sodelovanje z glasbeno zasedbo Six One Five Collective je bila čudovita izkušnja. Prvič sem si oder delila z glasbeniki iz Amerike. Zanimivo je, da sem skozi leta svojega ustvarjanja večkrat dobila komentar, da je moja glasba country, kljub temu da nikoli nisem zavestno ustvarjala v tem žanru. Verjamem, da je ta country v meni, nekje na podzavestni ravni, saj sem že kot otrok poslušala glasbo, ki vsebuje elemente countryja. Od Allman Brothers Band do Norah Jones. Verjamem, da bi bilo nastopiti v Nashvillu prav posebno doživetje. Američani se ob glasbi res znajo imeti dobro in hkrati, po izkušnjah, cenijo kvalitetno pripovedno glasbo. Da bi bil to eden mojih glavnih ciljev, ne morem reči, če pa bi se kdaj ponudila priložnost, da se svojo glasbo predstavim v kakšnem kultnem glasbenem klubu v Nashvillu, bi jo vsekakor z veseljem sprejela.
Kako se sicer lotevate procesa pisanja pesmi v angleščini v primerjavi s slovenščino?
Ideje za besedila se v meni od nekdaj rojevajo v angleškem jeziku. Še v času osnovne šole in začetkih srednje sem sicer pisala poezijo v slovenskem jeziku. A ko je prišla ideja po uglasbeni poeziji slovenskih pesnikov, nisem več pisala v slovenščini, ampak sem se posvečala zgolj ustvarjanju glasbe na že napisane pesmi. To pa torej ne velja za skladbe v angleščini. Moje pravilo je, da pišem takrat, ko imam navdih. To je tisti neprecenljivi notranji občutek, ki te ponese v čisto svoj svet. Takrat se brez a truda zgodba, ki jo čutiš v sebi, prelevi v besedilo. Navdih se pojavi v različnih situacijah in je zelo subtilen, zato tako dragocen. Zelo pogosto pride takrat, ko čutim notranji nemir, stisko, frustracijo in deluje zame kot ventil, da izpustim zastala čustva. Pojavi se tudi, ko me kakšna situacija ali zgodba v vsakdanjem življenju prevzame na svoj način, ali pa ko se mi poraja kakšno veliko vprašanje o obstoju, življenju. Pri meni pesmi nastanejo samo takrat, ko so prisotna globlja čustva. Drugače ne znam. Prav zato ima vsaka pesem, ki jo napišem, pri meni posebno mesto. Vezana je na neki dogodek, občutja, vprašanja …, zato tudi skriva v sebi neko sporočilo. To mi je zelo pomembno. Najpogosteje hkrati ustvarjam besedilo in glasbo. Ko zapišem osnovno idejo, jo potem še dodelam.
Pri ustvarjanju glasbe na besedila naših pesnikov proces v resnici ni tako zelo drugačen. Tudi za melodije potrebujem navdih, te pa se običajno rodijo, ko imam zares dobro in pozitivno energijo. Nekako ravno nasprotno kot pri pisanju avtorskih besedil. Oboje mi je v veliko veselje. Ko začutim notranjo harmonijo in imam čas, da se umaknem v samoto s kitaro ali ob klavir, vzamem svoj zvezek ali odprem knjigo poezij, je to tako enkraten občutek, da ga je težko opisati z besedami.
Za pesem Silence sem večkrat slišala komentarje, da je marsikdo mislil, ko jo je slišal na radiu, da je to neka tuja skladba. So tovrstni komentarji morda prišli tudi do vas?
Silence je bila moja prva avtorska pesem, ki sem jo izdala, ko sem se že uveljavila na slovenski glasbeni sceni. Bila sem zares pozitivno presenečena nad tako dobrimi odzivi ljudi. Spomnim se, da sem jo tik po izidu morala zaigrati celo na poroki.
Tovrstni komentarji so me dosegli. Najbolj se me je dotaknilo sporočilo gospoda iz Ohia v ZDA, ki je napisal, da je to izjemna pesem, če bi izšla v Ameriki, bi bila velik hit. Pohvale ljudi za mojo angleščino mi pomenijo zelo veliko. Sem pa tudi sama dovolj kritična, in če bi moja angleščina bila preveč »slovenska« in nezveneča, verjetno v tem jeziku ne bi ustvarjala. Ali pa bi morda pisala pesmi, ne bi jih pa posnela in jih delila s svetom. A ta jezik me je našel in prebudil del mene, za katerega prej nisem vedela, da obstaja. Včasih so lahko nekateri ljudje kritični do glasbenikov, ki ustvarjajo v jeziku, ki ni njihov materni jezik. Še zlasti v majhnih državah, kot je Slovenija. Dajo te pod drobnogled in vsako majhno napako še toliko bolj izpostavijo. Prav zato sem še toliko bolj vesela, da so me do sedaj dosegle le dobre kritike, kar se tiče same izgovarjave angleškega jezika kot tudi napisanega besedila. Vem, da bodo v karieri prišli tudi kakšni manj pozitivni komentarji, ampak verjamem, da bom znala oceniti, ali so dobronamerni ali ne.
Kako kot kantavtorica najdete ravnotežje med umetniškim izražanjem in komercialnim uspehom?
Vedno dajem prednost umetniškemu izražanju. Ustvarjam to, kar čutim in v kar verjamem. Kvaliteta in globina ustvarjenih del sta moja prioriteta. Hvaležna sem, da so še ljudje, ki to opazijo in cenijo. V današnjem svetu, ko imajo tako pomembno vlogo digitalna omrežja, število sledilcev in všečkov, ko je vse postalo tako zelo na hitro in posledično površno, bi se včasih res že vdal, saj se zdi, da vsebina nima nobene teže več. Enako je z glasbo, za katero se zdi, da je nihče več zares ne posluša. Včasih so ustvarjali glasbo z namenom, da bo ostala večna, zdaj je to postranskega pomena. Ampak še smo tu umetniki, ki se trudimo delati drugače.
Da lahko poklicno ustvarjam glasbo, je seveda pomembna tudi mera komercialnega uspeha. Pomembno je ostati prisoten v medijih kot tudi na družbenih omrežjih, pri tem pa vseeno upoštevati svoja načela. Da ohranim ravnovesje, se trudim slediti trendom promocije, a le do tiste mere, ko to še resonira z mano. Vsako povabilo in ponudbo pretehtam, in če čutim, da to ni zame, jo odklonim. Dokler delujem v skladu s svojimi vrednotami, tu pa je še vedno dovolj ljudi, ki me spremljajo, prihajajo na moje koncerte in na kakršenkoli drug način podpirajo moje delo, me ne skrbi. Pomembno vlogo imajo tudi kvalitetni mediji, televizija in radijske postaje. Če bi se kdaj zgodilo, da tega več ne bi bilo, pa bi glasbeni svet v profesionalnem smislu raje opustila in se poklicno usmerila kam drugam, kot pa zašla na neko pot, ki naj bi prinesla več pozornosti, a ne bi bila v skladu z mojimi prepričanji.
Se morda spomnite občutkov, ko ste prvič slišali svojo pesem na radiu?
Tega se dobro spomnim. Bila sem stara devet let, v studiu našega lokalnega radia so me povabili na pogovor. To je bil moj čisto prvi intervju v radijskem etru, takrat so zavrteli mojo pesem V deželi mojih sanj. Kot deklici mi je bilo kar malo čudno slišati svoj glas na drugi strani. Bila pa sem tudi zelo vesela in verjetno kar malo ponosna. Nato pa ob začetkih resnejše poti, če jo tako imenujem. Ko sem bila stara sedemnajst let, je moj oče Gorazd zame napisal prvo avtorsko pesem v angleškem jeziku z naslovom So Fine. Poslala sva jo na natečaj Vala 202 Imamo dobro glasbo in uvrstila se je na album. Ko so jo prvič zavrteli na radiu, mi je zaigralo srce. Z enako mero ponosa pa je to doživel tudi moj oče, spomnim se, da sva na ta uspeh nazdravila s kozarcem piva. Priznam pa, da še danes po več kot desetih letih glasbene kariere čutim enako veselje in hvaležnost, kadar slišim kakšno svojo pesem na radiu.
Kako se soočate s kritikami oziroma povratnimi informacijami o svoji glasbi? Vam to veliko pomeni?
V glasbeni svet sem vstopila zelo mlada, hitro sem se morala naučiti soočati se s takšnimi in drugačnimi kritikami. Na srečo sem kmalu spoznala, da nima vsako mnenje iste teže in predvsem to, da se s slabimi oz. zlonamernimi komentarji nima smisla ukvarjati. Cenim mnenje ljudi, za katere vem, da se spoznajo na glasbo, tudi če podajo kakšen bolj oster komentar, če je dobronameren, ga sprejmem in o njem premislim. Na splošno so tehtne povratne informacije dobrodošle, saj lahko tako določene stvari izboljšam. Vedno sem hvaležna za dobre komentarje in pohvale, saj mi dajo dodatno motivacijo za ustvarjanje. A dobro je držati ravnovesje med hvalo in konstruktivno kritiko, pri tem se lahko zahvalim tudi mojemu očetu Gorazdu, ki mi bo vedno povedal tudi pomanjkljivosti in poudaril tisto, kar ni bilo najboljše in čemer je še pomembno delati. Le na tak način lahko konstantno rastem, kar pa je bistvo življenja. Sicer sem tudi sama zelo kritična do sebe, včasih celo preveč. Največ mi v resnici pomeni, kadar sama začutim, da nekaj naredim dobro. Tista lastna notranja pohvala. Oba z očetom sva perfekcionista, in to je lastnost, ki je pogosto zelo naporna. Vsak dan znova se tako učim iskati popolnost v nepopolnosti, saj globoko v sebi vem, da nič ni popolno.
Kaj pa sam stik s publiko, vam je zelo pomemben? Vaše nastope pogosto zaznamuje precej intimno vzdušje.
Stik s publiko mi je nekaj najpomembnejšega. Do ljudi, ki prihajajo na moje koncerte in spremljajo ter podpirajo mojo zgodbo, čutim veliko hvaležnost in spoštovanje. Zavedam se, da brez zveste publike ni mogoče imeti glasbene kariere. Imam res srečo, da me spremljajo tako čudoviti ljudje. Z mnogimi smo skozi leta, ko prihajajo na moje koncerte, ali pa mi pošljejo kakšno sporočilo, postali prav povezani. Pogosto mi prinesejo kakšna darilca, od domačega kruha do ročno izdelanega nakita, celo svoje poezije ali pa mi najmlajši narišejo kakšno risbico. To so takšne umetniške in romantične duše. Veseli me, da je med njimi tudi veliko otrok. To, da sem lahko najmlajšim nekakšen vzor, jemljem z veliko odgovornostjo.
Na koncertih imam rada intimno vzdušje, da lahko vidim obraze ljudi, opazujem njihove izraze, jih slišim in začutim njihovo energijo. Menim, da se moja glasba s takšnim okoljem dobro zlije. Po koncertih si vedno vzamem tudi nekaj časa za tiste, ki želijo z mano spregovoriti kakšno besedo, se fotografirati ali pridejo po avtogram. To me razveseljuje.
V Sloveniji ste pred leti hitro zasloveli s pesmijo Ne bodi kot drugi Ferija Lainščka, ki jo je uglasbil vaš oče in objavil na youtubu. Je ta pesem še vedno del obveznega repertoarja na vaših nastopih?
S to pesmijo se res zdi, da je moja prepoznavnost prišla čez noč, a moram poudariti, da je še pred izidom te pesmi za mano bilo več let dela in ustvarjanja. Je pa res, da ko ti enkrat uspe narediti hit, se vse spremeni. Moja uspešnica je gotovo pesem Ne bodi kot drugi, za katero bom vedno izjemno hvaležna. Pred tem sva z očetom ves čas pridno ustvarjala glasbo, nisem pa takrat nikoli razmišljala, da se bom v glasbene vode podala profesionalno oz. poklicno. Povsem laično smo to pesem objavili na youtube profilu, ki ga je takrat ustvarila moja sestra. Nihče ni vedel, da bo ta glasbena platforma nato postala ena vodilnih za poslušanje glasbe. Moja mama je nato vzpodbujala, da pošljeva to pesem še na radijske postaje. Pa sva to storila, a brez velikih pričakovanj. Ogledi na youtubu so začeli rasti, radijske postaje so pesem vzele za svojo, vsak teden je skladba Ne bodi kot drugi dobila naziv najbolj poslušane pesmi na različnih radijskih postajah. Začelo je prihajati vse več povpraševanj za nastope, tudi Feri Lainšček me je vse bolj vključeval kot glasbeno gostjo na njegove literarne dogodke.
Ta pesem je vsekakor naredila prepoznavno tudi moje ime, zato so se ljudje vedno bolj vračali na moje profile, poslušali še druge pesmi in se zanimali za moje koncerte. Pesem še po več kot desetih letih ostaja stalnica mojega koncertnega repertoarja, kjerkoli jo zaigram, ljudje pojejo z mano. To je neprecenljiv občutek. Uspeh te pesmi se je zgodil povsem organsko, preprosto zato, ker je ljudem segla do srca in so jo vzeli za svojo. Ker takrat še ni bilo trenda plačanih objav in raznih algoritmov, ki sedaj diktirajo, katere vsebine bodo videne, je bilo lažje doseči ljudi, ti pa so pesem delili naprej, ker jim je bila všeč. Danes je v poplavi vsega in plačanih objavah veliko težje svojo glasbo spraviti do ljudi, zato so koncerti v živo še toliko bolj pomembni.
Se kdaj ozrete v preteklost, na vso prehojeno pot v glasbeni karieri? Kako ste se spreminjali v tem času, rasli tako glasbeno kot osebnostno?
Zadnja leta se večkrat ozrem nazaj in opažam, da moja pot lepo niha v dokaj enakomernih valovih, kar se mi zdi dobro. Zadnjih pet let še bolj intenzivno delam za svojo osebnostno rast in vedno bolj mi je jasno, da se vse začne v nas samih. Zato zavestno z različnimi tehnikami, od dihalnih vaj do joge in meditacije, nenehnega učenja o delovanju telesa in uma ter poslušanjem same sebe skušam ohranjati svoj notranji mir. Prav tako ves čas delam za napredku vokalne tehnike, pisanja pesmi, igranja kitare, torej pri ključnih dejavnikih moje kariere. Moja dvajseta leta so bila kar razburkana in nemirna. Največkrat me je tepla samokritika in pogosto sem se znašla v frustracijah same s sabo. Tudi v času študija sem si zadala preveliko in takrat občutila posledice prevelikega psihološkega pritiska, ki sem si ga v največji meri povzročila sama. Zdaj, ko se bolj poznam in sprejemam svojo hiperobčutljivost, lahko živim lahkotnejše.
A za vse te izkušnje, ki niso bile enostavne, sem hvaležna, saj so mi pogosto dale glas za glasbo, ki je nastala. Med drugimi tudi za pesem Silence, ki sem jo napisala v študentskih letih, ki so bila zame velik izziv. Mogoče sem skozi leta glasbo začela jemati malo bolj resno, kdaj celo preresno. Vse se je začelo iz ene velike dobre volje in ljubezni do ustvarjanja in nastopanja, brez vsakršnih pritiskov. Ni bilo pomembno, kako se počutim, ko sem stopila na oder, so vse težave izginile in tam sem se zmeraj počutila svobodno. Mogoče pa sem v trenutku, ko je glasba postala več kot hobi, torej moj poklic, vse skupaj začela jemati bolj strogo, in tako sem se zaradi tega kdaj znašla tudi v stiski, ki pa sem si jo spet najpogosteje povzročila sama.
Izziv je bil tudi čas pandemije. ki je prinesel občutke negotovosti, za katere priznam, da so se poznali tudi na mojem glasu, a ko se naseli strah v tebi, ga ni tako enostavno odpraviti. Lahko rečem, da so to bili največji izzivi tako na osebnostni kot karierni poti. Ampak kar šteje, je to, da sem našla pot naprej in sem se iz teh situacij tudi nekaj naučila. Bo pa veliko mojega doživljanja in izkušenj preteklih let moč začutiti v skladbah, ki bodo na angleškem albumu, ki ga pravkar pripravljam.
Ponosna sem na vse karierne uspehe, ki sem jih skozi leta nanizala. Vse izdane albume, odigrane koncerte, pridobljena priznanja na raznih glasbenih tekmovanjih in predvsem zadovoljne obraze ljudi, ki z veseljem poslušajo mojo glasbo. Skozi leta sem se spremenila, a osnovne vrednote so ostale enake, prav tako ljubezen do glasbe.
Bi sedaj, če bi se ponovno podali na to pot, naredili kaj drugače?
Verjetno, če bi svojo pot začenjala danes, bi se vseh stvari morala lotiti drugače, ker se je svet v zadnjem desetletju drastično spremenil in sedaj veljajo povsem druga pravila. Tako sem še bolj hvaležna, da sem se doslej že uveljavila v slovenskem glasbenem prostoru in našla svoje mesto. Sicer pa mislim, da je bilo vse, kar se je do sedaj zgodilo, tako namenjeno. Iz odločitev, ki se niso izkazale za prave, sem se naučila nekaj novega in načeloma napak nisem več ponavljala. Vse, kar se je zgodilo, me je pripeljalo do tega trenutka in do osebe, kot sem danes. In to osebo imam rada, tako da je očitno pot bila prava. Včasih razmišljam, kje in kdo bi bila danes, če se ne bi podala na profesionalno glasbeno pot, ki ni enostavna. Priznam, da sem v kriznih trenutkih tudi že pomislila, da bi vse skupaj pustila in se posvetila čisto drugim stvarem. Ampak ko imaš za sabo toliko lepih zgodb in ljudi, ki te zavzeto spremljajo in se veselijo s tabo, to delo ni več samo tvoje, je nekaj več, je za ljudi in od ljudi. Večkrat se zato skušam ustaviti, podoživeti lepe trenutke, ki jih prinaša glasba, ali pa kaj zaigrati za svojo dušo, da se opomnim, zakaj sem se v resnici znašla v tem svetu in da je tu moje pravo mesto.
Tudi sodelovanje s Ferijem Lainščkom je z leti preraslo v prijateljstvo. Menda za jesen ponovno pripravljata nekaj novega in navdihujočega. Nam morda lahko namignete, kaj si lahko obetamo?
Ta vez s Ferijem Lainščkom je zares posebna in hvaležna sem, da se skozi leta še krepi. Kadarkoli se skupaj lotimo česa novega, vse poteka v takem pozitivnem, svobodnem in navdihujočem duhu. Zmeraj sva drug drugemu puščala svobodo pri ustvarjanju, zato verjamem, da so se in se še bodo tudi zaradi tega rodile lepe in uspešne zgodbe. Ferija spoštujem kot umetnika in človeka. Njegovo mnenje mi pomeni veliko, pogosto, ko se znajdem v kakšni dilemi, je poleg očeta on tisti, ki ga povprašam za nasvet. Kljub večji starostni razliki imava enake vrednote in dokaj podoben pogled na svet. Oba prihajava z obrobja Slovenije, jaz s Koroškega, on iz Prekmurja, verjetno tudi zaradi tega v sebi nosiva skromnost. Rada tudi skupaj nastopava.
Skozi leta skupnih nastopov se je pokazalo, da je publiki ta glasbeno-literarni koncept všeč, saj je nekaj drugačnega. Tako smo se odločili, da se na prihajajočo jesen skupaj podamo na glasbeno-literarno turnejo po izbranih lokacijah. Pred osmimi leti smo ob izidu mojega drugega albuma prvič skupaj samostojno organizirali takšno turnejo po kulturnih ustanovah po Sloveniji, ki je bila zelo uspešna. Od takrat je seveda nastalo veliko novega materiala in zdaj bomo združili najodmevnejše pesmi v nastop, ki bo baziral na ljubezenski liriki. Pospremil ga bo izid nove pesmi z naslovom Ljubim te, ljubim, ljubezen skupaj z videospotom, ki bo nekaj posebnega. Kaj natančno bo ta posebnost, pa povabim bralce, da v prihodnjih dneh preverijo na mojih socialnih omrežjih. (smeh)
Kako preživljate poletje, bolj delavno, z nastopi ali ste si oziroma si boste privoščili tudi kaj oddiha?
To poletje zame je bolj delavno. Poleg nastopov preživljam čas v studiu, kjer delamo za moj novi albumu, veliko dela pa je tudi z načrtovanjem in organizacijo jesenske turneje. Kmalu bosta izšla tudi novi singel in videospot, sledila bo promocija, na katero se že pripravljamo. Kljub obveznostim pa si skušam poletje narediti bolj sproščeno. Občasno se zapeljem do bližnjega jezera v Avstriji, kjer plavam, grem na kakšno turo s kolesom, na pohod na bližnje hribe. Tudi kakšno večerno druženje s prijatelji ob kozarcu osvežilne pijače da utrip poletja. Kratki oddihi v bližini doma so torej letos bolj v igri, vseeno pa še ni izgubljeno upanje, da mi za nekaj dni uspe pobegniti kam v tujino.
Kako sicer usklajujete osebno življenje z glasbeno kariero?
Zasebnost mi pomeni zelo veliko. Tudi zato določenih koščkov svojega življenja z javnostjo ne delim. Ko sem na koncertih, nastopih ali drugih obveznostih v povezavi z delom, dam vse od sebe. Takrat sem tam za svoje poslušalce. Ko sem doma, pa si želim svoj mir in trenutke samo zase ter s svojimi najbližjimi. Sem pa tja seveda tudi podelim s svojimi sledilci kakšno fotografijo ali novičko, ki ni vezana na moje glasbeno ustvarjanje, kadar tako začutim in menim, da ima objava vseeno neko vsebino. Običajno so ljudje takšnih utrinkov veseli, saj imajo morda občutek, da smo tako še bolj povezani. Sem pa pri tem previdna in vem, kje so meje med mojim osebnim in javnim življenjem. Na srečo se v Slovenij tidve plati življenja da kar dobro usklajevati, ker je še zmeraj spoštovanje tako s strani medijev kot fanov. Vsaj sama zazdaj nimam slabih izkušenj.
Kakšni so sicer vaši prihodnji cilji in želje?
Sedaj si želim, da nam dobro uspe promocija nove pesmi in glasbeno-literarne turneje. Da doseže čim več pravih ljudi in da bodo koncerti dobro obiskani. Cilj je tudi dokončati album avtorskih pesmi v angleščini ter začeti promocijo zanje. Želja je, da bi moje avtorske skladbe v angleščini dosegle čim večje število ljudi povsem svetu in da bi se odprla vrata tudi za koncerte v tujini. Ker pa mi je že v tem trenutku lepo, lahko rečem, da si želim, da se tako nadaljuje. Da bom vedno imela dovolj navdiha za nove skladbe, notranje motivacije in podpore zunanjega sveta tako s strani poslušalcev kot tudi medijev. Da bi moja glasbena zgodba ostala vidna tudi na točki, ko se bom za nekaj časa morda bolj posvetila družini, saj je tudi to zame eden pomembnih osebnih ciljev. Hkrati pa konstantno delo na sebi in ohranjanje dobrih vibracij tudi v trenutkih, ko ne gre vse po načrtu.
