Pred leti smo ga v Naši mali kliniki spremljali v vlogi večnega pacienta Debevca, kot Lepec je nastopil v Petelinjem zajtrku, tokrat pa je v vlogi mariborskega inšpektorja Martina Vrenka, ki v televizijski seriji navdušuje gledalce v drugi sezoni. Priznani igralec Dario Varga je ves čas izjemen in nepogrešljiv tudi na odrih Slovenskega mladinskega gledališča, kjer že več let blesti v najrazličnejših predstavah. V tokratnem srečanju smo z njim govorili o priljubljeni seriji, odstrl pa je tudi tančico v svoje zasebno življenje.
Dario, gotovo ste eden izmed bolj zasedenih igralcev pri nas. Kateri projekti so v zadnjem času zahtevali največ energije?
V mladinskem gledališču smo nedavno imeli premiero igre Žbam!, v kateri smo se igralci moje generacije preoblekli v ženske ter odigrali besedilo Simone Semenič v režiji Vita Tauferja.
Je to komedija?
Pet igralcev igra pet žensk, ki ustvarjajo predstavo o petih moških. Drama. (smeh)
Kašna je vaša vloga v predstavi?
Igram Dorotejo, režiserko predstave, ki jo nameravajo uprizoriti na ljubiteljskem odru.
Vam je vloga pisana na kožo?
Ja, tudi sam sem ljubitelj.
Ste se na odru že večkrat znašli v vlogi ženske?
Mislim, da je tokrat tretjič ali četrtič. Zanimivo, da vedno pod režisersko taktirko Vita Tauferja. (smeh)
Navdih za žensko vlogo črpate iz svojega življenja, so vam navdih dame iz vašega življenja?
Ne. Osredotočil sem se predvsem na lik ženske in njene motivacije za uprizarjanje predstave o moškem šovinizmu.
Povsem drugo življenje in druge težave kot v vlogi inšpektorja Vrenka. Zaupajte nam, prosim, kdo je po vašem mnenju inšpektor Vrenko, kakšne so njegove življenjske izkušnje, kako ga doživljate?
Martin Vrenko je profesionalec. Superioren, neprivlačen, luciden, pameten, izobražen. Čustven, ampak hkrati nadzorovan in zato na videz hladen. Ne prenese tega, da ga nekdo vpraša, kako je, če ga to res ne zanima. To je zanj nekaj najhujšega.
Bi lahko našli vzporednico med svojim življenjem in življenjem inšpektorja Vrenka?
Bi, tudi jaz se ne smejim slabim vicem.
Nekoč ste dejali, da se je Vrenko bolj približal vam, kot ste se vi približali njemu. Kako to razlagate?
Najbrž zato, ker takrat nisem imel pojma, kako bi ga odigral. (smeh) Lik odkrivam skozi to, kar govori, skozi njegova dejanja in kako se odziva, kako doživlja ... Začutil sem, da sva si z Vrenkom na nekih področjih na »ti«, drugje pa se še vedno spoznavava. Z vsakim primerom bolj. Najbolj pa, ko ugotovim, kje se razlikujeva. Mislim, da sva se bolj približala z Demšarjem kot z Vrenkom (smeh).
Zdi se, da so vam vloge včasih bolj pisane na kožo, včasih manj. Bi lahko izpostavili tisto, ki vas najbolj pooseblja?
judje se spreminjamo. In na enak način so se najbrž spreminjale tudi vloge, ki sem jih dobival. Teh je bilo kar nekaj. Zlasti mi je ostala v spominu vloga Lepca v filmu Petelinji zajtrk, ker je prva vloga, ki sem jo odigral v prekmurskem narečju. Prekmurščina mi je pisana na kožo.
Če vas umaknemo z odra in televizije ... Kdo je Dario, ki ga mi ne poznamo?
Dario je igralec, ki se poleti umakne na otok in se tam pogovarja s prijatelji o ribah, oljčnem olju, vinu in ovcah, torej o pomembnih stvareh. (smeh)
Kaj pa vam najpogosteje nariše nasmeh na obraz? Kaj vas najbolj osrečuje?
Imam deklico, ki je stara sedem let. Ime ji je Rea. In če poznate zgodbe »oče/hči«, boste to najlažje razumeli. To je moja šibka točka. Preprosto ji ne znam reči ne. (smeh)
Torej vas še vedno vrti okoli prsta?
Moja Rea je prava faca in me bo vedno vrtela okoli prsta. (smeh)
Je to tisto, kar vas ohranja mladostnega in vitalnega?
Če je to kompliment, hvala.
Lani ste dejali, da vas hči ni pomladila v vitalnem in mladostnem smislu ...
Ko se je rodila Rea, so mi pravili, da me bo to pomladilo. Ni res! (smeh) Ampak vsi se moramo nenehno učiti in odkrivati novo. To nas ohranja v formi in žive.
No, ampak kondicijo imate dobro ...
Za igralca je nujno, da je ves čas v pogonu, saj dobi, če ne počne stvari, občutek, da je malo zarjavel, da se ne more kar vreči v nekaj. Naj dodam še, da imamo različne kondicije, ne samo tistih, ki jih poznamo iz športa. Za igralce je zelo pomembna kondicija pri pomnjenju besedila. Ko si »notri«, ti gre zlahka, sicer pa potrebuješ več časa.
Kako pa je s tremo?
V gledališču nimam toliko treme kot pri filmu ali televiziji. Tam si na odru, pripravljen in takoj začutiš odziv občinstva. Pri filmu pa je popolnoma drugače. Največjo tremo imam pred premierami filmov. To pa zato, ker sem odigral, kot sem, posnel, kot sem, nato pa nimam popolnoma nobenega vpliva, kaj bodo izbrali z montažo. Vsakič se mi odprejo nova vrata in na koncu sem hvaležen, da sem nekaj novega naučil.
Za konec povejte, kakšni so vaši načrti za prihodnost. Kje vas bomo spremljali?
Nimam načrtov za prihodnost. Bolj ali manj se vse dogaja z danes na jutri. In tako je tudi prav.
