Kaj pravzaprav počneta z Miho v tujini?
Sva komponista, piševa melodije, ne besedil – za to so tekstopisci, ki jih za vsako pesem posebej predlaga založnik. Midva torej narediva melodijo, nato jo Miha zapoje z nekim izmišljenim besedilom, ki je mešanica italijanščine, španščine, slovenščine, hrvaščine, angleščine – pa kakšna nemška beseda vmes, da malo nemško zveni. To potem pošljeva založniku. Če se odločijo, da ima potencial, napišejo nemško besedilo, potem Miha spet zapoje pesem z besedilom …
Zakaj poje on in ne vi?
Ker poje brez naglasa (tej njegovi sposobnosti se vsi čudijo), jaz pa sem dobra le za spremljevalne vokale, ker baje moj naglas pa kar malo zaboli. (smeh) Ko to narediva, se pesem spet pošlje tekstopiscu, ki se spet poigra z besedilom, nato se kaj na novo posname, dodajo se spremljevalni vokali, Miha dokonča produkcijo, ki mora biti že na radijski ravni, čeprav gre za demo komad. Potem pa gre ta pesem v bazo založnika in vsi upamo, da bo izdana, ker midva nisva plačana na pesem, ampak izključno na avtorske pravice, torej na uspeh svojega dela. V založnikovi bazi imava že okoli 400 pesmi, sva med njihovimi daleč najuspešnejšimi avtorji, a je treba vedeti, da le majhen procent pesmi dejansko pride na trg. Je pa res, da ostanejo v tej bazi za vedno in se lahko zgodi, da neko pesem nekdo izbere čez petnajst let.
Za kakšne pesmi gre, tako imenovane šlagerje?
Ja, to so čisti šlagerji. Čeprav mi vse doživljamo isto, je polno podžanrov in midva delava za cel spekter. Sem ponosna na to, čeprav je dolgo trajalo, da sva se uspela prebiti med zelo zaželene avtorje.
Kaj pa, če bi te pesmi izdali pri nas?
Sva z Miho že velikokrat premišljevala o tem. Te pesmi so zelo 'hitoidne', šlager ima močan energijski naboj, zato bi si želela, da bi se prenesle k nam. Seveda bi jih bilo treba zelo prirediti, bi bilo pa zanimivo poskusiti.
Zakaj jih ne bi peli vi?
Če sem čisto iskrena, sem že kar nekaj stvari 'čupnila' iz tega nabora. (smeh) Na primer Da ne padem dol, pa Daj tekilo tudi. Te pesmi seveda zdaj zelo drugače zvenijo, kot ko so bile delane za nemški trg. A pri moji glasbi sta mi bistveni melodija in naboj. Rada imam pesmi, ki se me tako ali drugače dotaknejo. Najraje imam balade, se mi zdi, da v njih tudi najbolje zvenim, ampak si jih ne morem prav veliko privoščiti – morda v kakšnem bolj zadovoljnem času, ki bi bil za ljudi manj ogrožajoč, zdaj pa se mi zdi, da potrebujemo malo brezskrbnosti.
Zato zdaj do konca poletje pijete samo tekilo?
Joj, ne vem, če bi uspela priti na intervju, če bi bilo to res. (smeh) Alkohol se me kar hitro prime, zadnja leta ga slabo predelujem, zato če že, pijem zelo močno razredčen cviček – skoraj že malinovec, in to se mi nič ne pozna. Imam pa lepe spomine na tekilo, ker sta nas moj pokojni menedžer in njegova žena velikokrat peljala v mehiško restavracijo, kjer smo pili cimetovo tekilo s pomarančo.
Raje torej žurate kot pijete?
Tako je. Jaz mislim, da je problem, če piješ, ker si nesrečen, živčen …, ker želiš nekaj pregnati iz svojega življenja. A ne alkohol ne kaka druga omama ni rešitev. A tudi preveč komplicirati v življenju ni dobro, zato ni nič narobe, če kdaj popijemo kakšen kozarček v dobri družbi.
Znate skrbeti zase, za svoje telo in dušo?
Premalo! Se pa ves čas trudim. Pomembno se mi zdi razmišljati in čutiti to življenje na vse možne načine. Zelo sem v stiku s svojimi čustvi, kar ni vedno lahko, ker občutim vse zelo intenzivno, od radosti, ljubezni do žalosti, krivice, ponižanja. Pa ne samo pri sebi, na žalost tudi pri drugih. Preveč razvita empatija je dvorezen meč, ker ob vsaki tuji težki zgodbi, sploh krivici, v tebi ostane težak občutek. A želim v polnosti občutiti vse, kar mi življenje ponuja, tako dobre kot slabe stvari, ker če ene vrste čustev poskušaš izključiti, to vpliva tudi na doživljanje drugih čustev, ki pa jih želiš doživeti. Kar se telesa tiče, zanj res nič ne skrbim, kar ni prav. Se moram kar zahvaliti genom. Imam pa res rada življenje in ljudi – se mi zdi, da se tvoj način razmišljanja in doživljanja sveta z vsakim letom bolj rišeta nate, in meni se vidi, da rada živim, da sem večkrat srečna kot žalostna, da nisem zagrenjena, ne glede na težke preizkušnje. Kar se tiče uma se pa včasih malo zapletam vanj. Rada se izobražujem, veliko berem, včasih me zanimajo tudi stvari, ki večine ne ali jih raje prezrejo. Na vse skušam gledati iz različnih strani, moje mnenje ni nikoli zabetonirano, vedno se dograjuje, včasih tudi poruši in ga moram na novo zgraditi.
Se mi zdi, da pevke vašega tipa velikokrat podcenjujemo. Morda je zdaj malo drugače, a na začetku vaše kariere ste veljale za lepe, plavolase, naivne trapice?
Absolutno je bilo tako. S tem sem se kar dolgo časa spopadala. Ko sem začenjala kariero, sem padla v sklop 'naivne blondinke, ki ne razmišlja preveč', in ko enkrat dobiš to oznako, te mediji ves čas 'tunkajo' v to. Tudi izjave izrežejo in vzamejo iz konteksta, da ustrezajo temu profilu – včasih sem brala kak članek, svoje besede, ki so jih zmanipulirali, in bila v šoku, ker sem res izpadla grozno, tako puhloglavo in vzhičeno sama nad sabo. Potem pa ne vem, kaj se je zgodilo. Imela sem srečo, da sem lahko dala nekaj drugačnih intervjujev, bila povabljena v kakšne debate, kar mi je zelo pomagalo, da se pokažem v drugačni luči, takšna, kot sem v resnici. Res sem hvaležna za to, ker vloga, ki mi je bila na začetku pripisana, je bila res tako daleč od mojega pravega obraza.
Danes veliko govorimo o enakopravnosti in poudarjamo, da ženske nismo objekti – a hkrati pevke nastopate v spodnjem perilu in kažete golo kožo?
Ja, to je velika problematika našega časa. Na sploh se mi zdi, da je družba ujeta v nasprotja, da smo ljudje ves čas blazno razpeti med neke skrajnosti. Ne vem, kaj bi rekla na to … Strašno si želim, da zunanjost pri mojemu delu, ali na sploh v svetu, ne bi bila tako pomembna. Tako bi bili odnosi veliko bogatejši kot zdaj, ko nas videz pravzaprav ovira. In to ne le ljudi, ki se dojemajo kot manj privlačni, ampak tudi tiste, ki se imajo za bolj privlačne – včasih ljudje vidijo samo to, zato privlačna oseba ne more pokazati nič drugega, ali pa celo sama gradi samo na tem. Po drugi strani pa imajo ljudje, ki jih imamo za bolj privlačne, določene prednosti, kar je spet grozljivo. Želim si, da ne bi bilo tako, a ker se zavedam, da tako je, poskušam svojo zunanjo podobo narediti čim boljšo v razmerah, ki so zame sprejemljive in ki mi jih narava omogoča. Se pa to nujno povezuje tudi s procesom staranja, kjer spet doživljamo dvojnost: nihče ne želi umreti mlad, kar pomeni, da si vsi želimo biti stari, nihče pa si ne želi biti star. Tu spet treščimo v nelogičnost. Ljudje smo pod stresom in razdvojeni, ker so že naša osnovna dojemanja zgrešena.
Čeprav opozarjamo, da so vsa telesa lepa, še vedno prevladuje določena predstava, kaj je lepo in kaj ne. Kako na lepotne standarde gledate kot mama 13-letne najstnice?
Ves čas me skrbi za Ario, ker je podedovala mojo prekomerno empatijo do drugih in jo razvila še na višji nivo. Zelo je mehka, močno doživlja vse, po drugi strani pa je tako pazljiva, da ne bi koga prizadela. Že pri šestih, sedmih letih je vedela, kako nekomu sporočiti neko stvar, ne da bi ga prizadela, užalila ali ponižala. To v današnjem svetu ne deluje. Ljudje prijaznost zamenjujejo za šibkost in ne razumejo, da gre za odločitev, da to pomeni, da si čustveno dovolj zrel, da ti ni treba raniti ljudi na svoji poti. Zato mislim, da jo bo to v življenju velikokrat prizadelo. Strašno sem ponosna nanjo in jo zelo občudujem. Ni le moja hči, ampak prijateljica, s katero se lahko praktično vse pogovorim. Njene reakcije, opažanja, zaznave me vsakokrat znova presenetijo. Strah me je za ljudi, ki so tako empatični in rastejo v tem svetu, ki je usmerjen v tekmovalnost, primerjavo in vedno bolj brezčuten, robotski. Pomen družine in družinski vezi se skuša minimalizirati in marginalizirati ter otroke čim prej potegniti iz družinskega kroga. Jaz družino doživljam čisto drugače, verjamem, da so imele rodovno-plemenske skupnosti svoj pomen, stik več generacij je zelo dragocen, tam se prenašajo bistvena sporočila. To je poleg prijateljev mreža, v katero se ujameš, kadar padeš. Če danes pogledamo stopnjo samomorov in porabe drog, antidepresivov ter pomirjeval, pa tudi kako izkrivljeni so odnosi, vse to kaže, da nam nekaj manjka – in jaz mislim, da sta to varnost in umeščenost. Ta družba samo hlepi in grabi, nato pa zavrže in vzame novo. Ničesar več ne znamo ceniti, nimamo vrednot. Ljudi, prijatelje, partnerstva, stvari – vse uporabimo, dokler nam ustreza, nato zavržemo, zamenjamo in gremo naprej. Posebej boleče je to pri odnosih, ker nikoli ne pridemo do nekih globin, ves čas le strgamo po površini in ne doživimo globljih stvari, ker bi se bilo za to treba potruditi, delati na tem in na sebi. Družba pa nam dopoveduje: zakaj bi se trudili, če nimamo časa, če je toliko drugih stvari, s katerimi se moramo ukvarjati, če imamo toliko drugih opcij in ponudb …
Kako pa vidva z Miho ohranjata vajin odnos že več kot dvajset let?
Težko je, ampak vse je odvisno od tega, kakšno vrednost nečemu v življenju pripišeš – če dovolj veliko, si se pripravljen za to zelo potruditi. Saj lahko kljub trudu ne uspe, ampak šteje prav to, koliko si pripravljen vložiti v nekaj, kar je zate vrednota. To te določa kot osebo. V vsakem odnosu seveda pride do kritičnih trenutkov, občutkov neslišanosti in grenkobe, tudi krivice, jeze žalosti, a zame so pomembnejše stvari od ega in ponosa, zato poskušam (pa mi ne uspe vedno) reševati stvari. Pri sebi cenim, da iščem možnosti rešitve in se ne zadovoljim s površnostjo ali pometanjem pod preprogo.
Pri odnosih vseh vrst je najpomembnejše znati poslušati – kar je danes kar težko, se mi zdi.
Tudi sama sem se že večkrat ulovila pri tem, da nisem poslušala. Ne da ne bi hotela, ampak … V tej družbi se razvija ego, vsak želi biti v prvem planu in on govoriti, kar pomeni, da nikakor ne more biti hkrati poslušalec. Druga problematična stvar pa je, da poslušamo skozi določene filtre in ne slišimo vedno tistega, kar nam oseba sporoča. Malokrat slišimo brez popačenja smisla. O tem bi morali večkrat razmišljati.
Ko sva ravno pri odnosih: pred kratkim ste praznovali prvo obletnico poroke. Je zdaj vse drugače?
(smeh) Res ni nič drugače, ko si poročen. Midva sva bila pred tem skupaj že več kot dvajset let in to dejanje ne bi moglo nikakor vplivati na najin odnos, sva pa poroko doživela kot lep dogodek pred nama ljubimi ljudmi. Zelo luštno je bilo. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko me je oče pripeljal čez vrata in se na Mihovem obrazu prebrala vse tisto, kar sem si kot punčka zamišljala, da bom prebrala na obrazu človeka, s katerim se bom poročila. A kot sem že rekla, življenje ni pravljica, tudi partnerstvo ne.
Vidim, da ne nosite poročnega prstana?
Saj ga, ampak sem zdaj izgubila nekaj kilogramov in mi je malce prevelik pa se bojim, da bi mi padel dol, zato ga na primer ob pomivanju posode snamem in včasih pozabim spet natakniti. Ga pa rada nosim, to se mi zdi lepo.
