Vsako leto se prelevite v sodnika v kuharskem šovu MasterChef Slovenija. Se veselite tega časa pred kamerami, s preostalima dvema sodnikoma? Ste »sorodne duše«? Vsak od vas ima svoj posel, se zaradi tega bolje razumete?
Obdobje snemanja kuharskega tekmovanja MasterChef Slovenija je res nekaj posebnega. Pred projektom komaj čakam, da začnemo, saj je celotna ekipa resnično super. Tako Bine in Karim kot vsi preostali, ki jih kot gledalec pred televizijskim zaslonom ne vidiš. Vsi se zavedamo, kaj projekt zahteva od nas, in ko se vse sestavi, pride oddaja na televizijo. Bolj ko se snemanje bliža finalu – in to je prav zdaj, pa že malo čakamo, da se vse skupaj čim prej zaključi.
Se je skozi leta vaša družina že navadila, da vas dva meseca na leto skoraj ni doma? Kako se jim oddolžite, koliko dni v tednu ste popolnoma prosti?
Snemanje v prvi četrtini leta je postalo del našega vsakdana, za kar se moram v veliki meri zahvaliti predvsem svoji ženi. Proste dneve želim kar najbolje izkoristiti, takrat tudi otroke zjutraj spremljam v šolo in vrtec ter jih popoldne pobiram.
Tekmovalci v šovu dobijo različne izzive, kdo jih določi, sodniki? Ste se sami kdaj lotili katerega izmed izzivov, kako vam je šlo? Vas je kateri recept še posebej navdušil oziroma vam je bil v izziv?
Izzivi so plod dela širše ekipe, naloga sodnikov pa je, da sooblikujemo kulinarični del nalog, tako da celoten proces ni preprost. Kar nekaj izzivov se lotim tudi sam. Vsako leto namreč testiram finalno sladico. Tako sem prvo sezono naredil croquembouche, lansko sezono mi ni dal miru japonski cheesecake.
Kako ste preživeli epidemijo na Dvoru Jezeršek, za gostince ni bilo lahko?
Kako preživljati čas, ko je tvoje delo onemogočeno, si znamo žal po dveh težkih letih še kako predstavljati. Predvsem smo poskušali v tistem času razvijati nove ideje in produkte. Danes si želim, da bi lahko o »težkih časih« govorili v pretekliku.
