Od kod ljubezen do kuhanja?
Menim, da moja ljubezen do kuhanja izvira iz opazovanja mame, kako je uživala in se sprostila med kuhanjem. Ko sem bil dovolj velik, sem ji rad priskočil na pomoč in hitro spoznal, da je to nekaj, kar me resnično veseli, in tako sem začel razmišljati o kuharstvu tudi kot o možni karierni poti.
Kuhate že od mladih nog. Ste bili kdaj deležni šikaniranja, češ da kuhanje ni za fantke? Kako gledate na to danes?
Nikoli nisem niti pomislil na to. Tudi družina in prijatelji so me vedno podpirali pri izbiri poklica kuharja, verjetno zaradi tega, ker so vedeli, da zelo rad kuham in da mi kuhinja res veliko pomeni. Je pa res, da denimo pred desetimi leti poklic kuharja še ni bil tako sprejet v širši družbi. Menim, da so k dvigu poklica kuharja zelo pripomogle kulinarične oddaje in resničnosti šovi, ki so se od takrat predvajali na različnih televizijskih kanalih. Dandanes je kulinarika prepoznana kot umetnost in kuharji smo na to ponosni. Ponosni pa so tudi ljudje okoli nas.
Se kuhanje pred kamerami razlikuje od kuhanja doma ali v gostilni?
Kuhanje pred kamerami se zagotovo razlikuje od dela v profesionalni kuhinji. Za snemanje oddaje imamo vnaprej pripravljen scenarij, ki mu sledimo. V profesionalni kuhinji pa se težko napove, kakšen delovni dan je pred nami – v smislu, koliko bo gostov, katere jedi bodo naročali, kakšne prilagoditve jedi bodo želeli. Delo v profesionalni kuhinji je zato polno presenečenj in bolj stresno kot snemanje kulinarične oddaje.
Zakaj so danes kuharske oddaje tako priljubljene?
Celotna kulinarika je močno napredovala, ljudje v prostem času radi obiskujemo restavracije in razvajamo svoje brbončice. Vsak od nas pa se je ob kakšnem takem obisku restavracije že vprašal, kaj se dogaja za vrati kuhinje, na kakšen način poteka delo. Kuharske oddaje nam omogočijo ravno to, vsaj bežen vpogled v profesionalno kuhinjo in življenje kuharja. Oddaje, v katerih izvemo še kakšen nov in preprost recept, pa so zanimive gledalcem, da dobijo sveže ideje za pripravo vsakdanjih obrokov.
Kaj mislite o tekmovalnih kuharskih resničnostnih šovih in (amaterskih) kuharjih, ki se v njih preizkušajo?
Zdijo se mi zelo zanimivi in jih tudi sam, ko le utegnem, rad pogledam. Zdi se mi, da se je ravno zaradi tovrstnih šovov priljubljenost kuhanja povečala, ljudje bolj cenijo kakovostno hrano in se morda malo manj bojijo eksperimentiranja v domači kuhinji ali pri naročanju kosila v restavraciji. Kuharski šovi in oddaje so vsekakor pripomogli k popularizaciji kuharskega poklica in postopnemu vračanju ugleda.
Mislite, da je kuhanje res lahko za vsakogar?
Da, a se ga ja treba lotiti s pozitivnimi mislimi, kot vsega v življenju. Naj pojasnim: če bomo že ob branju recepta obupali, da je težek, in si že vnaprej v glavi naredili scenarij, da se nam bo vse skupaj ponesrečilo, nam ne bo uspela okusna jed. Zato bi vsem, ki so še bolj na začetku kulinaričnega ustvarjanja, svetoval, da začnejo s preprostimi recepti, ki naj jih postopoma nadgrajujejo. Ko se bodo počutili dovolj suverene, pa lahko poskusijo že kakšne svoje kombinacije. Se pravi, da si postopoma gradijo samopodobo o sebi kot pravemu kuharju.
Nekoč je hrana pomenila preživetje, danes je užitek in celo zabava. Kaj pa hrana pomeni vam?
Hrana mi pomeni način življenja. Z njo se ukvarjam profesionalno, a tudi svoje redke proste trenutke rad izkoristim za kuhanje v domači kuhinji ali obisk bližnjih restavracij. Ob obisku tujih držav pa se mi zdi zelo pomembno spoznavanje tamkajšnje kulinarike, saj menim, da prek jedi lahko dodobra začutimo način in ritem življenja.
Kulinarika katere države (območja) vas je do zdaj najbolj očarala?
Težko se odločim samo za eno državo ali določeno kulinarično območje. Obožujem sveža zelišča, začimbe, tudi pekoče jedi »s karakterjem«, kot se rad izrazim v oddaji. Ne začara te le določen krožnik, okus ali vonj, ampak dobra družba, v kateri dobro hrano uživaš, prijeten ambient in način, kako je jed predstavljena in postrežena. Na potovanjih, izletih vselej okušam lokalne specialitete, pripravljene izpod rok domačinov, s katerimi se zelo rad pogovarjam, spoznavam in odkrivam nove dimenzije priprave hrane. Hrana in kuhanje sta res moja velika strast.
Kako pa gre slovenski kulinariki?
Je odlična in zelo raznovrstna, zdi se, da se v njej čuti veliko domišljije, truda in ljubezni: nekatere najboljše slovenske jedi so lahko pripravljene iz nekaj sestavin, a znajo pričarati vrhunske okuse: od primorskih zeliščnih frtalj, prekmurskih dodol do žgancev, potice ter raznovrstnih juh in minešter. Naša ugodna lega in podnebje sta pri tem ključna in zavedati se moramo, kakšno srečo imamo, da lahko na naši zemlji še vedno pridelamo ter vzgojimo toliko raznovrstnih, hranljivih in polnovrednih pridelkov in sestavin.
Poudarjate, da jemo tudi z očmi. Se vam zdi, da je danes forma nad vsebino tudi v kuhariji – sploh ker se na družbenih omrežjih tako rado objavlja fotografije jedi?
Vsako jed najprej okusimo z očmi, takoj ko jo zagledamo na krožniku. A še bolj kot to je pomemben vonj in potem okus, ko začnemo jesti. Zagotovo mora biti jed privlačna očem, saj se nam s tem vzbudi apetit, moj poudarek pa je na kakovostnih in svežih lokalnih sestavinah, ki jed povzdignejo na čisto drugo raven.
Menda ste pred kratkim postali očka? Se je vaše kuhanje spremenilo?
Res je, konec lanske jeseni sva se s partnerico razveselila sinčka. Kuhanje se zaradi tega ni kaj dosti spremenilo, mogoče je novo le to, da sem ugotovil, da se marsikatero jed da pripraviti tudi z eno roko, medtem ko v drugi pestuješ otroka. (smeh)
Boste poskušali sina vpeljati v svet kuhanja?
Otroka zagotovo ne bom usmerjal, da mora izbrati kuharstvo za svoj poklic. Ker pa nama obema s partnerico kulinarika veliko pomeni, bo vključen vanjo na način, da bomo skupaj pripravljali domače obroke, obiskovali restavracije in spoznavali nove okuse.
Pravite, da se vam med kuhanjem za taščo še vedno tresejo roke. Zakaj?
Tašča je res spretna v kuhinji in nas nemalokrat razvaja z okusnimi jedmi, ki se lahko primerjajo z jedmi iz restavracij. Poleg tega je zelo odkrita, in če ji pri moji jedi kaj ni všeč, to pove, a ne način, da bi me želela kritizirati, temveč v smislu, da lahko to izboljšam. Njene komentarje cenim, zgodi se tudi, da jaz njo povprašam za kakšen kulinarični nasvet.
Kdo je šef pri vas doma?
Zadnje čase je to kar sinček. (smeh) Doma sicer večinoma sam dam idejo za kosilo in opravim nakup živil, da se lahko partnerica ta čas posveča sinčku.
Imate še kakšne hobije?
V prostem času sem zelo aktiven – rad raziskujem lepote naše države, hodim v hribe, se družim s prijatelji in obiskujem raznolike tečaje. Pred kratkim sem tako na primer opravil tečaj potapljanja na dah, tako da se že veselim poletja, da bom novo znanje preizkusil tudi pri lovljenju rib v morju.
Zakaj ravno potapljanje?
Ne vem, mogoče se je med nosečnostjo moje izbranke v meni prebudil ta prvinski nagon, da moram kot moški, torej lovec, loviti divje živali, domov nositi hrano in nahraniti lačna usta. Ne, šalo na stran. Potapljanje se mi zdi odličen način za ohranjanje telesne pripravljenosti, učenja vzdržljivosti in krepitev koncentracije. Naučil sem se sproščanja, saj je pred potopom nujna sprostitev. To mi pomaga tudi sicer v življenju, ko me doleti stresna situacija.
Pravijo, da je politika tudi kuhinja. Približujejo se volitve. Se vam zdi pomembno, da se jih udeležimo?
Kulinarika ljudi združuje, politika jih razdvaja. Pri tem lahko vidim povezavo le v smislu, da ima vsak besedo pri izboru najljubše jedi, tako kot ima vsak svoj okus za politiko. Je pa seveda pomembno in priporočljivo, da obrokov ne preskakujemo.
