Goran, spet ste v Sloveniji, kako se počutite?
Odlično, moram reči, da kar entuziastično. Ta zgodnja pomlad je v tem starem deblu prebudila mlade sokove. Pripravljam novo pesem, ki se imenuje “Budi svoja”.
Tako kot na mnoge druge estradnike je pandemija močno vplivala tudi na vaše delo. Kako?
Če nič drugega, mi je na nek način dala možnost, da sem si naredil nekakšen dnevni red, česar prej, ko sem bil na poti tretjino vsega časa, nisem mogel vzdrževati. Sem jutranji tip in ko zjutraj vstanem, najprej poskrbim za svojo dušo, grem na sprehod na Bačvice, igram na kitaro ali kaj pišem in do kosila sem super funkcionalen. Po kosilu pa … bolj ali manj nič več.
Bi lahko rekli, da ste se v tem času tudi umirili?
Ne vem, če bi rekel, da sem se umiril, sem se pa dobro spoznal z vsemi ljudmi, s katerimi živimo pod isto streho (se smeji). Kot bi bili v tistem nemškem filmu “U-boat” o podmornici, kjer so ljudje natlačeni v majhnem prostoru … Sicer pa sem napisal veliko pesmi. Nekaj sem jih tudi objavil, tako zase kot za kolege. In dvakrat se je v teh dveh letih zgodil čudež - napisal sem pesem, ni mi je pa bilo treba prepevati, pač pa so jih prepevali drugi in potem je ta pesem zmagala na festivalu. Prvič se je to zgodilo na šibeniškem festivalu dalmatinskega šansona, ko so 4 Tenora prepevali “Moja Dalmacija” in drugič s pesmijo “Nočas te sanjam, majko”, ki je popularna, kot vem, tudi v Sloveniji.
Trenutno imam napisanih okoli 50 pesmi tako zase kot za druge izvajalce, ki pa še niso objavljene. Sem pa bil vsak teden v studiu, snemali smo spote. In videl sem, da se je v Sloveniji tudi zgodil čudež - s pesmijo “Dugo nisam bio mlad”.
Hvala bogu imam v prsih črička, kot Ostržek, in ko že mislim, da sem nekaj res dobrega napisal, ko se mi zdi, da vsaka beseda stoji na svojem mestu, in da je vse super … se izkaže, da nič ni v redu. Ker čriček reče: “To nič ne velja, Goran. Ali je to vse, kar lahko poveš?” Ker je čriček tisti, ki odloči.
Se torej sedaj, ko se razmere le nekako sproščajo, počutite ponovno mladi?
Sem v globoki mladosti. Morda se malo manj gibko premikam, vendar z enako radostjo. Tako je ves ta čas korone dejansko bil sijajna priložnost za to, da sem spoznal, kaj je zame bistveno in da sem svoje življenje lahko prilagodil svojim potrebam, kar je bila moja velika želja. In zdaj ni bilo nobenih izgovorov več. Zdaj delam izključno tisto, kar me zanima. In kaj me zanima? To, česar še ne vem. Vsa sporočila v pesmih, za katera vem, so že malo dolgočasna, čeprav so odlična. Vendar je teh sporočil še več, tudi boljših.
Se bojite, da bo “nova normalnost” za vas težja?
Nastopali smo tudi v času pandemije, med valovi. Sicer pa precej izbiram kraje, kjer bom nastopil. Ne nastopam po klubih, ker mi ne odgovarja čas nastopanja. Takrat, ko bi moral na oder, se mi že spi. Mladina seveda lahko nori, jaz pa zjutraj želim funkcionirati. Pa tudi v tem času nisem imel hita, zaradi katerega bi me organizatorji klubskih prireditev klicali. Moja glasba ne nagovarja njihovega občinstva. Mislil pa sem, da me boste vprašali nekaj drugega, bolj v zvezi s trenutno situacijo. Svet v tem trenutku pleše na zelo tanki žici. In tega bi se lahko zelo bal, vendar ne bo pomagalo, zato se ne. Ko bo prišel čas, nam bodo postavljena vsa vprašanja. In kadarkoli se bo to zgodilo, bo dobro …
Sem pa, ko smo pripravljali novo koncertno sezono, opazil določeno mero nespretnosti. Mi bi nekaj hoteli, jaz bi nekaj hotel, publika tudi nekaj hoče in potem se vsi zaženemo in je videti, kot bi se hitela poljubljati dva najstnika, ki se še nikoli nista poljubila, pa trčita s čeli. Ampak na nek način je to tudi ljubko. Zdi se mi, da smo uspeli odstraniti vso to produkcijsko “šminko” in je ostala samo še iskrenost.
Če se vrneva nazaj, k novim pesmim. Omenili sta pesem “Budi svoja”-
Če govorimo o sporočilu pesmi … Sam nimam hčerke (Goran ima štiri sinove - op.p.) in pesem je nekakšna popotnica, ki bi ji jo dobronamerni oče želel dati, ko bi stopala na svojo življenjsko pot, ko ne bi bila več pod očetovo “jurisdikcijo”. Pesem spremlja lepa glasba, vendar še ni vse končano. In dokler ni, ti lahko povem samo stihe … (in odrecitira pesem, ki jo lahko slišite v spodnjem videu - op.p.)
Ljudje moji, če bi znal boljše peti, bi boljše pel … Ampak ne znam. Vendar poskušam. Trudim se. In edina kvalifikacija je znoj na obrazu.
Se morda v pesmi skriva nekakšna podzavestna želja, da bi imeli hčerko?
Res ne vem, kaj se dogaja … Nisem vedel, da ko preideš petdesetico, hormoni tako delujejo. Mogoče je posredi moška menopavza (se smeji). Nekatere stvari pridejo same po sebi. Najprej je se je pojavila tako imenovana “A fraza”, potem pa so začele prihajati besede in glasba in potem sem začel pisati nekaj o tem, kako ona pleše in pleševa skupaj, pa o nekem ljubezenskem trikotniku in sporu … potem pa sem si rekel: “Stoj! Ne umaži vsega tega … to ni to.” In potem sta naenkrat od nekod prišli besedi “Bodi svoja” in hvala nekomu tam zgoraj, da jih je poslal. Se pravi, da sem samo medij. Jaz pojem, ampak te besede niso moje ….
Se pravi, da prihajajo od nekod drugod?
Ja, včasih. Vendar so včasih te besede malce “poškodovane”. Kajti ti imaš neke svoje namene in cilje in mogoče hočeš narediti nekaj samo zase. Včasih resnično hočeš narediti tisto pravo pesem …
In potem se pojavi pritisk …
Ne. Želim narediti samo tisto, kar me zanima. In če vidim, da pišem nekaj, s čimer špekuliram, se potem te besede hitro ohladijo. Hvala bogu imam v prsih črička, kot Ostržek, in ko že mislim, da sem nekaj res dobrega napisal, ko se mi zdi, da vsaka beseda stoji na svojem mestu, in da je vse super … se izkaže, da nič ni v redu. Ker čriček reče: “To nič ne velja, Goran. Ali je to vse, kar lahko poveš?” Ker je čriček tisti, ki odloči.
In potem vse zavržete?
Ne nujno. Včasih ostane kakšna misel, ki jo lahko uporabiš za kakšno drugo priložnost z bolj iskrenim kontekstom.
Bodo pesmi, ki ste jih napisali v času korone, kje objavljene?
V življenju sem imel veliko načrtov. Pravijo, da kadar imaš načrte, se Bog nasmehne. Imel sem določene ideje, ampak iz tega ni bilo nič. So mi pa pretekle izkušnje pokazale, da pri meni vse malce zamuja. Tako se je na koncu vedno zgodilo veliko tega, kar sem želel. Vendar ne takrat, ko je bila želja prisotna. Za vse pesmi, kakršne pač so, do konca ne vem, kako bodo izpadle. Vse dokler jih ne posnamem. In to je pravzaprav odlično, ker tista dva ali tri mesece, ki vmes minejo, lahko večkrat pogledam nanje, medtem pa je tisti prvi “žar” že minil. In če jih ni treba popravljati, potem jih lahko posnamem. Se pa včasih zgodi tudi med snemanjem, da moram kaj popraviti, ko ugotovim, da ni dobro.
Svet v tem trenutku pleše na zelo tanki žici. In tega bi se lahko zelo bal, vendar ne bo pomagalo, zato se ne. Ko bo prišel čas, nam bodo postavljena vsa vprašanja. In kadarkoli se bo to zgodilo, bo dobro …
In načrti za naprej?
Zelo se veselim tega, kar prihaja, čeprav konkretnih časovnih načrtov nimam. Saj jih ne moreš imeti. Lahko mogoče planiraš, ne vem, veliki koncert v sydneyski operi, ampak potem pride kaj vmes. Ampak saj ni važno …
Slej ko prej bo …
Pa tudi če ne bo …
Vam je torej vseeno?
Ne, ni mi vseeno in ne bi želel, da bi mi bilo vseeno. Veselim se nalog, ki jih nebo, Bog ali slučaj, če hočete, postavi pred mene. In vprašanja: “Zakaj je to dobro?” Mogoče odgovora ne boš izvedel takoj, ampak vprašanje je postavljeno v tvojo korist. In na koncu bo vse v redu.
Katera vaša pesem je vam najljubša?
Tega ne morem povedati, ker je težko. Običajno mi je najljubše to, kar počnem zdaj, v tem trenutku. To je neke vrste zaljubljenost … Imam lepe pesmi, ampak en dan je tako, drug dan drugače. Včasih se mi kaj zdi dobro, naslednjič pa ne, in obratno, včasih pa se mi zdi, da pesem ni v redu in res ni v redu … (smeh)
In kaj naredite potem?
Ja, nič. Kaj pa naj? Ljudje moji, če bi znal boljše peti, bi boljše pel … Ampak ne znam. Vendar poskušam. Trudim se. In edina kvalifikacija je znoj na obrazu. Imam dobre namere in če vam to, o čemer pojem, lahko kako pomaga, potem je tu za vas, če ne, pa … v vsakem primeru, srečno!
