Začniva na koncu: ste zadovoljni z razpletom serije?
Jaz sem, moj lik Robert Furlan pa verjetno malo manj. Moram reči, da je bila to najboljša serija, v kateri sem kdaj sodeloval; kar se scenarija tiče, so si upali napisati tako, da ni vse samo lepo in dobro. Sem prav zadovoljen.
Bodo gledalci tudi?
Ti so vedno zadovoljni, če dobijo kaj novega, svežega in dobrega. Zanje delamo in zelo smo se trudili, da bi stopili eno stopnico višje od tega, kar je bilo pri nas do zdaj posneto v tem formatu. Še zdaj nas sicer velikokrat tlačijo med limonade ali španske nadaljevanke, a mislim, da so Najini mostovi že zdavnaj prerastli te okvirje. Serija je res na sporedu vsak dan in se neke vsebine zato malo razvlečejo, a je daleč od tega, da bi bila površinska.
Snemanje se je zaključilo že pred časom. Pogrešate Roberta?
Ne deliva si veliko osebnostnih lastnosti, tako da ga niti ne pogrešam. Pogrešam pa druženje in vsakodnevne rutine. Pri vsaki stvari, ki mine, se potem čez nekaj časa spominjaš samo dobrih stvari. Tako se spomnim, da sem imel, ko sem prišel s služenja vojaškega roka, polno grenkih priokusov, pa mi je oče rekel, da se bom čez leto in dan spomnil samo dobrih stvari. In je imel prav. Tako je pri vsaki stvari.
Hočete reči, da je bilo pri snemanju tudi kaj slabega?
Vedno velja, kdor dela, dela tudi napake in se zgodi marsikaj. To je vse v žaru borbe. Pri umetnosti lahko vedno pride do medosebnih trenj, a če so ljudje spoštljivi drug do drugega, ni težav in se v miru pogovoriš.
Imate zdaj za nekaj časa dosti negativnih likov?
Vsaka vloga je izziv zase. Ko so mi ponudili Roberta, me je najprej zelo spominjal na prejšnjo vlogo, v Usodnem vinu, zato sem jim povedal, da me to ne zanima, me pa zanima iti malo naprej, narediti še malo bolj negativen lik. Dobra serija mora imeti dobrega prognostika in antagonista. Dober zdravnik, ki se vrne, mora imeti nasproti nekoga, ki je tam ostal, to je pač v našem primeru njegov brat, ki je požrl vse sra*** družine in očeta, ki se ni znal tega osvoboditi in preseči. Ni sam kriv, tak vzor ima, to je živel. Kristjan, ki je petnajst let hodil po svetu, se je lahko vsega tega osvobodil, zato pride do trenj in ljubosumja, zato se Robert v seriji tako obnaša. Psihološko sem stvari zelo dobro pokril, kot jih vedno, to je moje delo igralca. Veliko ljudi, ki me ne poznajo, se vpraša, ali sem v resnici tak kot Robert Furlan – to pomeni, da je moje delo dobro opravljeno. Tisti, ki me poznajo, pa se smejijo in mi čestitajo. Sem tudi sam kar ponosen na to vlogo.
Ampak gledalci bi vas najraje linčali.
Saj pravim: dobro opravljeno delo. Ne bi linčali mene, ampak Roberta Furlana. Zakaj sem naredil tak lik? Ker je takih ljudi v resničnem svetu kar nekaj, in rad bi, da se jih gledalci zavedajo in jim postavijo meje, da se bodo spremenili oziroma vsaj ne bodo delali več škode. To je naloga umetnosti: da nam razkriva življenjske tegobe.
»Robertov«, ki so manipulativni, egocentrični, pripravljeni narediti vse za denar in moč, je v današnjem svetu res vse polno.
Danes vse, vsa politika, temelji na moči. Robert bi bil rad glavni in tudi je, dokler ne pride v sobo njegov oče – takrat se spremeni v 16-letnega fantka. Čim pride močnejši, je konec, ker je njegova moč prazna, zgrajena na umetnem egu. Tega je danes na tem planetu ogromno, dnevno srečujem takšne, ne le moških, tudi ženske. Imajo fiksno prepričanje, da so tako kul, da lahko drugim ljudem govorijo, kako naj živijo. To je grozno narobe. Nisem za politiko, briga me za leve, desne, rdeče, črne, zelene, kodrlajsaste … Če je zunaj virus, mi je logično, da moramo narediti nekatere stvari, da ne zbolimo, ampak ali to pomeni, da se moram odpovedati vsem svojim svoboščinam in pravicam? Da se moramo zdaj uklanjati in nas kaznujejo, kot da smo majhni otroci? Kdo si ti, da mi boš govoril, kje naj hodim in kdaj? Če si spoštljiv do drugih ljudi, se lahko vedno zmenimo normalno, brez zapovedi in kazni. A ljudje, ki hočejo moč, tega ne razumejo, ker so v resnici v sebi tako majhni in prestrašeni, ker verjetno niso bili izpolnjeni kot otroci. Sem igralec, umetnik, nastavljam ogledalo družbi, zato na svet morda gledam malo drugače. Se mi zdi, da se ljudje preveč trudijo predvsem za udobje in srečo namesto za resnico in lepoto. Lepota je v vsem, resnica pa je tista, ki nas osvobaja. In to Robert kaže v nanizanki: peha se za brezveznimi stvarmi, nikoli ni zares srečen, ne vidi ne resnice (da je najbolj zavožen in podložen) ne lepote, nič lepega ne vidi v tem svetu. Zelo je ubog.
Kako ljudem odpreti oči oziroma politikom postaviti meje? Kdo ima to moč?
Ljudje! Pozabljamo, da smo država ljudje. Imamo moč, a treba je iti na volitve, izraziti svojo voljo in mnenje. Jaz vedno volim, ukvarjam se s temo, poskušam si ustvariti lastno mnenje, kar pomeni, da prebereš mnenja za in proti. Morda bi nas morali v šoli učiti, da je demokracija nekaj, s čimer se je treba stalno ukvarjati, biti aktiven, postavljati vprašanja in meje. Kdor je pasiven, je v resnici najbolj kriv.
Govoriva o odgovornosti vsakega posameznika?
Ja, danes nihče ni več ničesar kriv, nihče ne prevzema odgovornosti, nikjer. Babica mi je vedno govorila: Rok, primi metlo in najprej pometi pred svojim pragom. To pozabljamo. Najbolj človeško je, da se motiš, če si velik človek, pa to tudi na glas priznaš in se opravičiš, ne pa da samo še bolj riješ z glavo v zid – kot to počno mnogi danes.
Po prvem valu epidemije ste dejali, da se bojite, da kulture, kot je bila, ne bo več, če bo šlo tako naprej. Se je to uresničilo?
Zelo dobro vprašanje, na katero ne znam odgovoriti. Zaposleni kulturniki trenutno razmišljamo, da smo pravzaprav v poziciji moči in moramo prevzeti določeno odgovornost, tudi za kolege, ki nimajo takšne sreče kot mi, in za svoje delo. Trenutno se v gledališčih delajo stvari na zalogo, delamo se, kot da ni nič. Tudi sam sem v novem projektu, a se počutim toplo-hladno. Hodim na delo, ki ga imam najraje na svetu, ampak ta čas delamo umetnost zaradi umetnosti same, ker nimamo gledalcev, niti ne vemo, kdaj se bomo odprli. A če to med vrsticami predočiš vodstvu, rečejo, da se financiramo od ministrstva, ki bo na koncu štelo naše delo. In smo spet tam: z denarjem kažejo svojo moč.
Se stanje lahko normalizira oziroma lahko upamo na boljšo prihodnost?
Jasno nam je, da nikoli več ne bo, kot je bilo – in če smo odkriti, kot je bilo, ni bilo v redu. Drugače bo. Nekatere stvari se bodo vrnile, prišli bodo drugi ljudje … 80 let človeškega življenja je za naš planet zelo zanemarljivo, zato namesto da težiš, raje poskrbi, da boš za sabo pustil kaj pametnega.
Vam je pa epidemija prinesla tudi nekaj dobrega: bolj ste se lahko zbližali in povezali s partnerico Natalijo Gros in njeno hčerko.
Ja, kakega pol leta pred epidemijo smo začeli živeti skupaj, a sem imel ves čas predstave in snemanja, je bilo kar dinamično; potem pa je nenadoma prišlo nedinamično družinsko življenje. Izkusili smo torej obe skrajnosti in zdaj smo izbrali zmernost: poskušam sprejeti ravno toliko dela, da lahko še živim družinsko življenje, vzamem si vsaj dan, dva, da smo res skupaj, ker se imamo radi in se imamo res fajn.
Z Natalijo ste dobili tudi Elo in naenkrat postali oče. Kako se spopadate s tem?
Sem bil že prej pripravljen in odločen, da bi bil rad oče, otroke imam rad in oni mene. Ela je zame zato samo »bonus«. Ko sem ugotovil, da je Natalija vse tisto, kar si želim, da je to to, sem sam pri sebi o tem dobro premislil, z Natalijo sva se odkrito pogovorila, zato nikoli nisem imel zadržkov zaradi Ele. Tudi Eli sem dal čas, da me sprejme. Vsi delamo po intuiciji. Nihče ne zanika njenega biološkega očeta, a zdaj smo mi družina, Ela je moja hči, ne biološka, ampak je. Noro jo imam rad, se mi zdi, da me ima tudi ona, glede na to, kako se do mene obnaša, me posluša in oponaša. (smeh)
Se bo družina še povečala?
Bomo videli. Bo, ko bo, če bo.
Ko sta se z Natalijo našla, sta bila oba »ranjena« – vi po ločitvi, ona po smrti partnerja. Kako je to vplivalo na vajino zvezo?
Naj vas popravim: nisva bila več ranjena, oba sva že šla skozi to, spoznala sva se dve ali tri leta po tem, torej sva imela dovolj časa, da sva v sebi predelala stvari, žalovala, se postavila na noge. Ko sva se srečala, sva pač imela vsak svojo življenjsko zgodbo, v vsako zvezo vstopiš z določeno zgodovino, družino, prtljago, s kartami, ki so bile razdeljene na videz naključno – a morda tudi ne. Pri nama ni bilo »na glavo«, neracionalno, ampak odkrito in ljubeče – in takšno je najino razmerje še vedno. Morda so naju ravno te izkušnje naredile točno takšna, kot sva danes, da sva primerna eden za drugega. Ta trenutek res ne vidim primernejše partnerice, kot je Natalija. Obožujem jo, tako rad vsak dan pridem nazaj k njej domov. Se razumeva, spoštujeva, deliva si interes po življenju in sobivanju, vedno se lahko vse zmeniva.
Ali še kdaj plešeta?
A veste, da res kdaj. Ampak samo zase. Rad rečem, da midva pleševa skozi življenje – in to dobesedno.
