Budistični menihi. Najdemo jih tudi pri nas na Dolenjskem, in sicer v vasi Goljek pri Trebnjem, kjer je pred tremi leti v eni od starih hiš nastal edini gozdni budistični samostan v Sloveniji. Samanadipa, kot se imenuje, je redovniško zatočišče za manjše število menihov iz gozdne tradicije theravadskega budizma. Menihom ponuja prostor za samoto, obenem pa so vrata odprta vsem obiskovalce, ki jih zanima Budovo učenje, meditacija ali iščejo odgovore na svoje eksistenčne probleme.

Samostan, ki leži v mirnem okolju, obdanem s prečudovito naravo, je ustanovil častiti adžan Hiriko. Njegovo rojstno ime je sicer Primož Korelc, Dolenjec, ki je že pri 15 letih vedel, da želi postati menih. »Z budizmom sem se seznanil, ko sem bil star devet let. Zaljubil sem se v popolno dobroto. Zelo kmalu sem začel razmišljati tudi o življenju in smrti. Ko sem bil star 12 let, sem že začel meditirati. Spoznal sem, da ima meditacija pomemben in velik vpliv,« pripoveduje. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Žužemberku, se je odločil, da šolanje nadaljuje na biotehniški gimnaziji v Novem mestu, saj je želel postali veterinar. »A vedno mi je bilo meništvo blizu. Načrtoval sem vpis na fakulteto, a vse bolj in bolj me je vleklo, da bi postal menih. To sem povedal tudi staršem, ki so sicer upali, da si bom morda premislil. Pa si nisem,« pravi Hiriko. Ko je opravil zadnji ustni izpit na maturi, se je preprosto usedel na vlak, ki ga je odpeljal v Italijo. »Ni me bilo več domov. Starši so sicer pričakovali, da se bo to zgodilo, zato ni bil prevelik šok. Vesel sem, da me podpirajo in so ponosni name,« dodaja naš sogovorec. Leta 2004 je v Italiji sprejel zaobljubo, še istega leta pa ga je pot zanesla v Anglijo, kjer je najprej postal novinec, leto dni zatem pa je bil posvečen v meniha. Njegovo zdajšnje ime Hiriko, ki ga je prejel ob vstopu v meniško skupnost, v prevodu pomeni nasprotje od nesramen. Lahko bi rekli, da ga novo ime zelo dobro opisuje, saj smo hitro začutili, da gre za zelo prijaznega, poštenega in iskrenega človeka. Ker menihov ni vljudno klicati le po imenu, ga nekateri kličejo bhante, kar pomeni častiti, ali adžan, kar pomeni učitelj.

Poudarjajo skromnost

Kot menih je živel je tudi v drugih samostanih po Veliki Britaniji, Novi Zelandiji, Italiji, na Tajskem in tudi v Šrilanki, ki se mu je še zlasti vtisnila v spomin, saj lahko človek tam ves čas biva v naravi. Vedno je imel željo vrniti se v Slovenijo, saj je pogrešal domačo pokrajino in domače ljudi. Idejo je začel uresničevati pred leti, ko mu je neka gospa podarila meniški bivalnik. Začel je iskati lokacijo, kjer bi lahko postavil to manjšo leseno uto, ki jo imenujejo kuti. Dobil je zamisel, da bi jo postavil v Sloveniji, in sicer na posestvu, ki je bilo v lastni njegovih starih staršev. Ob pomoči prostovoljcev je tam kmalu zaživel gozdni samostan.

Poleg njega v njem trenutno prebiva tudi menih iz Nemčije, in kot smo se lahko ob našem obisku prepričali, živita zelo skromno. »Nimamo namena postaviti velikih stavb. Dovolj je kuhinja, spalnica in kopalnica. Menihi imamo sicer svoje koče, kamor se umaknemo v samoto,« pove Hiriko in nam jo tudi razkaže. V njej ni veliko prostora. Zapolnjuje ga postelja, miza s stolom, nekaj polic, obloženih s knjigami, in peč na drva, da ga pozimi ne zebe. »Poudarjamo skromnost, zato smo si nadeli ime gozdni samostan,« poudarja Hiriko. Po njegovih besedah materialne stvari bolj zamotijo človeka. »Včasih je bolj pomembno razumevanje uma. Ljudje pogosto srečo merijo s tem, kar imajo. Pravijo, da so srečni, ker imajo. A če se te stvari odstranijo, so potem še srečni? To ni prava sreča, to je bolj pogojena sreča,« razmišlja častiti.

Raziskovanje resnice

Za theravadsko tradicijo se je odločil predvsem zato, ker ni religiozno in versko usmerjena. Skuša ohraniti originalno Budovo učenje izpred 2600 let. »Buda je učil, kako raziskovati in spoznati resnico, ne samo v nekaj verjeti. Ponudil je tudi pot, po kateri lahko hodimo in spoznamo prav te stvari, ki jih je on spoznal.« Ljudje budizem, kot pravi, velikokrat primerjajo z religijami, ki so blizu našemu okolju. Zato lahko kar hitro pride do zbeganosti, ko skušajo razumeti Budovo učenje na »abrahamistični« način pojmovanja religije. Kot pravi Hiriko, ljudje začnejo postavljati vprašanja, kot so: v kaj verujejo, katere praznike praznujejo, koliko molijo in podobno. A z budistične perspektive so po njegovih besedah vsa ta vprašanja irelevantna, saj budizem ni religija ali religiozni sistem, kot si mi mislimo, ampak je nekaj bolj osebnega.

Zlasti v zahodnem svetu je čedalje bolj priljubljen, ker spodbuja in vabi ljudi, da raziskujejo in skušajo spoznati samega sebe. Ker sodoben način življenja povzroča veliko stresa, ta koncept meditacije postaja vedno bolj priljubljen, meni naš sogovorec. »Poudarja raziskovanje notranjega nemiru, sprejemanje odgovornosti za vsa dejanja, ki jih narediš.«

Vaščani so jih lepo sprejeli

Večji samostani imajo predpisan samostanski red, v Samanadipi pa po besedah Hirika tega nimajo. »Zbudim se že zgodaj zjutraj in sam si oblikujem svoj urnik.« Menihi dneve preživljajo v meditaciji, študiju, učenju, pišejo članke, prevajajo knjige in drugo. Poleg tega je treba včasih poprijeti tudi za različna dela pri obnavljanju in urejanju hiše, okolice in v gozdu, pri čemer občasno pomagajo prostovoljci. Vaščani so jih dobro sprejeli, kar nam je potrdil tudi bližnji sosed. »Slovenci smo na začetku zelo previdni in mogoče malce sramežljivi, medtem ko so denimo Angleži bolj odprti. A ko spoznamo nekoga, se potem veliko bolj odpremo,« pravi Hiriko, ki je na začetku pričakoval celo žaljivke, vendar so ga vaščani zelo dobro sprejeli. »Zdaj smo del vasi, smo kot vaški menihi,« v smehu pove in še doda, da je imel srečo, da je prišel v takšno prijetno okolje.

Menihi ne kuhajo

Samostan obiščejo ljudje od vsepovsod, ki jih zanima Budovo učenje. Vrata so jim vedno na široko odprta. Nekateri pridejo samo na pogovor z menihom, drugi se umaknejo v samoto in razmišljajo o sebi. Pred časom so s pomočjo donacij kupili staro zidanico, ki je kakšnih 10 minut hoje stran od samostana, v njej pa uredili prostor, da lahko gostje prespijo.

Hiriko vodi tudi večdnevne meditacijske umike, občasno vodi delavnico in predava v Ljubljani. Občasno se odpravi tudi v kakšen drug samostan, kampira v naravi in se preživlja s tem, kar mu je dano. »Popolnoma smo odvisni od dobre volje ljudi,« pravi. Oblečenega v rjavo obleko ga ljudje kot berača nekajkrat na mesec opazijo pred trgovinami v Trebnjem, kjer jim ljudje lahko darujejo hrano. »Hvaležni smo vsem, ki nam kaj dajo. Nekateri radi ponudijo tudi denar, a ga hvaležno zavrnemo. Prejemanje denarja je proti našim pravilom,« pojasni častiti. Če se zgodi, da kdo na hitro vrže kovance v njihovo skledo, prosijo, da ga vzame nazaj, če ne drugače, denar pustijo nekje zunaj, da ga pobere kdo drug. Račune za elektriko in vodo, da samostan obratuje, pokrije theravadsko društvo v Ljubljani, ki se financira s pomočjo donacij.

Menihi običajno jedo enkrat do dvakrat na dan, običajno se prehranjujejo le v dopoldanskem času. Kot pravi Hiriko, si ne kuhajo, temveč so odvisni od dobrote drugih, da jim kaj pripravijo ali prinesejo. Zato medse radi sprejmejo goste, ki jim v zameno za prenočišče in učenje pripravijo kakšen obrok. Če ni nikogar, ki bi pomagal v kuhinji, dobijo hrano iz lokalne gostilne. A kot pravi Hiriko, se vedno kdo oglasi.

Članek je bil objavljen v Živi, prilogi Dolenjskega lista, 25. aprila.