25. junija 1950. leta smo lahko v časopisu prebrali:

''Odprtje obnovljenega metliškega kopališča na Kolpi pri mostu. Barako postavijo na isto mesto, kot je bila stara, le da so jo zgradili iz neobdelanih desk. Ima osem kabin, kjer se lahko kopalci preoblečejo. V kopališki baraki je bife s hladilnim jaškom. Prvi kopališki mojster je Trifun Popovič.''

Konec maja leta 2009 bi lahko v časopisu prebrali:

''Metliško kopališče na Kolpi pri mostu je zapuščeno od boga, še bolj pa od lastnikov. Ne daleč od njega je carina, ki je prejela že nekaj priznaj za najlepše urejeno carino v Sloveniji. Kopaliških barak s hladilnim jaškom že dolgo ni več, tudi kopališki mojster je že davno zapustil obličje Zemlje. Kopališče je črna pika metliškega turizma. Morebiti celo sramota v času, ko poznamo motorne kosilnice in kosilnice z laksom.''

Konec minulega tedna smo bili priča prvemu vročinskemu valu, ki je privabil na bregove Kolpe na stotine kopalcev. Tudi čolnarjev. Iz čolnov so se, veslaje po toku navzdol, drli kot jesiharji. Rekli bi lahko, da so posamezniki zverinsko tulili, pa ne bi rad prizadel pravih zverin, ki se le ne derejo tako, kot to zmore cvička ali katere druge žlahtne kapljice poln nedeljski turist. Ki misli, da je sam na svetu. Ki gre v naravo, da bi se spočil od mestnega vrveža in hrupa, a s svojim razgrajanjem vznemirja vse naokoli: ljudi, divje živali, ptiče gliste, čričke, celo mravlje. Namesto, da bi prisluhnil tišini, ki je okoli njega zgovornejša od njegovega tuljenja, preklinjanja, vriskanja in petja, podobnega zavijanju stekle lisice, zapolni praznino z decebeli. Robanti, ker bi se morebiti v miru narave srečal  s svojimi mislimi, za katere bi mogoče ugotovil, da so zmedene. S svojimi otopelimi čustvi, z zatrtimi ljubeznimi, s skrhanimi medčloveškimi odnosi. Srečati se s samim seboj je, kot bi se z motorjem pri hitrosti dvesto kilometrov na uro zaletel v železobetonski zid. Zato se srečanj s seboj bojimo. Se jim izmikamo. Jih prestavljamo na kolikor se da poznejši čas. In dajemo prednost vsemu, kar nas popelje daleč od soočenja s samim seboj.

Veliko ljudi na tem našem ljubem svetu je nesrečno zaljubljenih predvsem zato, ker se najpogosteje zaljubijo vase. V svojo podobo v drugem. Poznate Narcisovo zgodbo? Zaljubljen v svojo lepoto se je hotel čim bolj od blizu videti na vodni gladini, kar ga je stalo življenja. Utopil se je.

Slovenski Narcisi pa v čolne. Z barilčkom v desni roki in s cigareto v levi. Zraven še prijatelj s frajtonarico, da se bolje sliši in da bolj odmeva. Moj svak Jože, ki je zadnjih nekaj let preživel v Srbiji, mi je povedal, da ima ta naš nekdaj bratski narod čudovit pregovor. Slišati pa je takole: ''Bedaki se javijo sami.'' Ne bo odveč, če vemo, da srbski starši bojda prvič klofnejo svojega otroka, ko opazijo, da jim postaja podoben.

Ne izdajmo se sami. Tudi brez nas je na Zemlji dovolj bedastih ljudi.