Nekoč je živela deklica po imenu Anamarija. Seveda je bila princesa. Imela je čudovit travnik, na katerem je vsako leto zrasla nova cvetlica. Neke zime pa je na princesin travnik prišel škrat. Izbral si je mesto in začel odkopavati sneg. Kopal je toliko časa, dokler ni prikopal do zemlje. Potem je v zemljo posadil semena, jih posipal s čarobnim prahom in si mislil, da bo do poletja že nekaj zraslo. Minila je pomlad in prišlo je poletje. Princesa se je nekoč sprehajala po travniku in nabirala rože. Prišla je tudi do cvetlice, ki je zrasla iz škratovega semena.

»Kako lepa cvetlica! Tudi voda je v njej. Le zakaj?« se je spraševala. Pa je mimo priletela čebela in rekla: »To vodo moraš popiti.«

»Spiti to vodo? No, če je tako rekla, jo bom pa spila.« si je mislila.

Iztrgala je velik rdeč cvet in izpila vodo. Tedaj pa je nekaj začelo pokati in Anamarija je postajala vedno manjša in manjša, dokler ni bila tako majhna kot palček. Ko se je začela prebujati, se ji je začelo vrteti v glavi. Ko pa se je do konca prebudila in odprla oči, je videla vse takoo veliko.

»Ooo, le kaj se je zgodilo z mano?« je zajokala Anamarija. Od zdaj naprej je bila žalostna, njeni ubogi dnevi so se ponavljali. Dokler ni spet srečala čebele, tiste čebele, ki ji je rekla, naj spije vodo.

»Čebela, prosim, povej, kaj naj storim, da bom spet velika?!«

Čebela ji je odgovorila: Jaz te moram pičiti in spet boš postala velika. Ampak, a se zavedaš, kaj se bo potem zgodilo?«

Ne, Anamarija ni vedela, kaj bo. Želela si je postati velika. Čebela jo je pičila, naredilo je POK in deklica je spet postala velika. Hitro je začela iskati čebelo. Ko jo je našla, je bila ta mrtva. Začela je jokati, jokala je in jokala, dokler ni najslajša solza padla na čebelo. Čebela je oživela in princesa je bila srečna.