Vedel je, da še ni rekel zadnje. In nato se je vrnil. Na način, o katerem je verjetno zgolj sanjal. Dokazal je, kaj zna in kaj zmore, tistim, ki so mu pokazali vrata, je na najboljši mogoč način pokazal, da so se še kako zmotili.
Nogometne sposobnosti Milivoje Novakovića nikdar niso bile sporne. Ko je igral še v Bolgariji, je bil eden najbolj vročih napadalcev v ligi. Iz Litexa je prestopil v Köln in tam v nekaj letih postal eden najboljših strelcev vseh časov. Navijači so ga nosili po rokah, uprava je z zadovoljstvom zavračala ponudbe zanj. Vmes se je spisala tudi reprezentančna pravljica o uspehu, pri kateri je bil njegov delež izjemen. Novaković je bil dolgo časa udarni napadalec selektorja Matjaža Keka, tudi njegovi goli so Slovenijo popeljali na svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Nato so se žal začele dogajati neljube stvari, ki so zasejale seme dvoma, s prihodom Slaviše Stojanovića na mesto selektorja je bilo Novakovićeve reprezentančne zgodbe nepreklicno konec. Ko je od daleč opazoval, kako se njegova nekdanja ekipa muči, mu ni bilo lahko. »Žal mi je, ker nisem bil prej zraven,«je tarnal po koncu kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014, ki so se kljub odličnim rezultatom v zaključku bojev za nas končale z razočaranjem. A ne glede na vse se je vrnilo upanje, kakopak tudi po Novakovićevi zaslugi.
igralni položaj: napadalec
starost: 34 let
klub: Omiya Ardija (Jap)
Ko je Srečko Katanec na začetku januarja 2013 slednjega prepričal, naj se vrne (dejansko se je to zgodilo hipoma, Novaković se ni pustil dolgo prepričevati), je izkušen Ljubljančan gole spet začel zabijati kot po tekočem traku. Na sedmih tekmah se je med strelce vpisal šestkrat, na zelo pomembnem obračunu z Norveško je slavil celo hat-trick. A zadetki so bili zgolj ena plat njegove vrnitve. Morda še bolj pomembno je bilo, kako neverjetno je bil motiviran, kako zanj ni bila izgubljena nobena žoga, kako se je že na daleč videlo, da neizmerno hrepeni po novem reprezentančnem uspehu. Jasno, star je že 34 let in zaveda se, da pred sabo nima več veliko let na najvišji ravni, zato je bil še toliko bolj razočaran, ko je ladja za Brazilijo odplula brez Slovencev na krovu. Nekateri so bili mnenja, da se bo Novaković po neuspelih kvalifikacijah spet poslovil od reprezentance - tokrat sam -, toda otrok Olimpije je dal jasno vedeti: še sem na voljo, še sem tukaj, če me boste potrebovali. S svojimi izkušnjami in ne nazadnje tudi znanjem, predvsem pa s pristopom, ki je vreden globokega priklona, je več kot dobrodošel, marsikdo se bo lahko tudi v prihodnje še veliko naučil od njega. Če bo še vztrajal na reprezentančni ravni, bo vsekakor skušal doseči še nekaj: ujeti Zlatka Zahoviča. To bo sicer zelo težko, zdajšnji športni direktor Maribora je vendarle zabil deset golov več kot Novaković. A slednji se zagotovo ne bo predal kar tako, vedno je bil pač borec, za katerega nič ni bilo nedosegljivo. Bo pa verjetno vedno prisotno tisto vprašanje: kaj bi bilo, če bi bil ves čas zraven ...
Prvi strelec Omiye
Leto 2013 je bilo za Novakovića uspešno tudi na klubski ravni. Že res, da je z Omiyo doživel klavrn sestop (klub je dolgo časa vodil na lestvici, sezono pa končal na slabem štirinajstem mestu), toda njegova osebna statistika je bila zelo dobra. Novaković je za svoj japonski klub odigral 26 ligaških tekem, na katerih se je 12-krat vpisal med strelce. Bil je prvi strelec Omiye, zabil je več kot četrtino golov svojega kluba. Po koncu sezone v japonskem prvenstvu se je vrnil v Nemčijo, pogodbeno je še vedno vezan na Köln. Pri slednjem sicer ne računajo več nanj, kar lahko glede na njegovo formo v tem letu vsekakor označimo za napako, a Novakoviću se za nadaljevanje njegove kariere vendarle ne gre bati. Zanimanje zanj je veliko, na Japonskem je nemalo klubov, ki ga želijo zvabiti v svoje vrste. Omiyo je bržčas prerasel, zanj se je menda ogrel celo podprvak in finalist japonskega kraljevega pokala Yokohama F-Marinos, eden večjih azijskih klubov vseh časov. Kamorkoli bo odšel, verjetno ne bo imel težav. Kot pravi profesionalec se je doslej dokazal, kjerkoli je bil.