##IMAGE-3519195##

“O kormoranih in njihovem plenjenju rib sem že veliko slišal, ko pa sem lani njihov napad na ribji živelj reke Krke v okolici Otočca tudi prvič doživel, sem bil zgrožen. To so pravi plenilci,” je svoje prvo srečanje z jato kormoranov v nekaj besedah orisal sprehajalec ob dolenjski zeleni lepotici.

Kormorani so že dolgo trn v peti slovenskim ribičem, ki se, kot je Ribiška zveza Slovenije (RZS) zapisala v nedavni izjavi za javnost, že dve desetletji spopadajo z množičnim pojavljanjem kormoranov.

“V zadnjih nekaj letih je posledice plenjenja kormoranov delno omililo dovoljenje za poseg v populacijo velikega kormorana, ki ga je na predlog RZS izdala Agencija RS za okolje(ARSO). Letos pa je izdajo dovoljenja s pritožbo blokiralo Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS),” so zapisali ribiči, ki se bojijo, da se bo reševanje pritožbe zavleklo tako dolgo, da se bo kormoran znova vrnil na sever, medtem pa v naših rekah in jezerih naredil škodo.

“V naših krajih so prisotni dobre štiri mesece ali celo več, od jeseni pa tja do pomladi. Odrasel ptič na dan poje okoli pol kilograma rib, poleg tega pa jih določen delež kormorani tudi poškodujejo,” je pojasnil Djordje Vučkovič, predsednik Ribiške družine Novo mesto, na območju katere se zadržuje okoli 280 kormoranov.

Ker kormorani ne izbirajo rib, jedo tudi tiste, ki so na seznamu ogroženih vrst, Vučkovič poudarja, da je vse težje ohranjevati ravnovesje v naravi in upravljati z ribjim življem, kar je tudi osnovna naloga ribiških družin.

“To nam zaenkrat še uspeva, predvsem na račun vsakoletnega vlaganja rib, vprašanje pa je, kdaj bo prišel trenutek, ko bo naravna drst rib le še izjema. Na območju naše ribiške družine imamo devet avtohtonih vrst rib, na udaru kormoranov pa so najbolj podust in platnica, pa tudi potočna postrv in lipan.”

Tomaž Jančar, varstveni ornitolog iz DOPPS-a, je pojasnil, da v njihovem društvu ne nasprotujejo izvajanju posegov, seveda pod pogojem, da se ti izvajajo tam, kjer je to potrebno in kjer imajo smisel.

“V pritožbi nismo izpodbijali dovoljenj za poseg nasploh, pač pa samo na nekaterih rekah, ki smo jih konkretno našteli. Prepričani smo, da na teh rekah ni razlogov za poseganje, na drugih rekah, kjer se je to izvajalo tudi prejšnja leta, pa nismo nasprotovali,” je povedal in poudaril, da oni niso bili tisti, ki bi blokirali izdajo dovoljenja.

“Ko smo oktobra lani vložili našo pritožbo, smo ARSO posebej pisno pozvali, da naj jo reši sam. Imel je vso možnost izdati ločeno dovoljenje za izvajanje posegov na nespornih rekah, takih je velika večina, za tiste, ki so z našega vidika sporne, pa bi lahko izdala ločeno dovoljenje, nato bi se razčiščevalo v pritožbenem postopku. Žal tega razmisleka niso zmogli.”

Po besedah Jančarja je v Sloveniji populacija prezimujočih kormoranov stabilna že vsaj deset let in niha med 2.000 in 4.000 osebkov, največ kormoranov je na velikih nižinskih rekah - Dravi in Savi, sicer pa po njegovem niso največji problem na teh rekah, temveč na alpskih, kjer lahko prizadenejo populacije lipana.

“V spornem dovoljenju je predvidena odstranitev 121 kormoranov, podobno kot lani. Bolj pomembno pa je, kje se kormorane sme streljati. Tukaj je ARSO za dobrih 30 odstotkov povečal obseg območja,” je dejal.

Prejšnji konec tedna so člani Ribiške zveze Slovenije in Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije šteli kormorane, vendar bo številka znana čez nekaj časa. Po besedah Jančarja pa tako ribiči kot kormorani v Sloveniji na leto polovijo okoli 200 ton rib.

In kje je rešitev? “Ne ribiči ne DOPPS nismo krivi, da imamo kormorane. Glede na to, da te ptice tudi drugod povzročajo škodo, je tudi Svet Evrope leta 2008 sprejel sklep, da bi se izdelalo program upravljanja s kormorani. Sedaj imajo namreč države to urejeno zelo različno,” je dejal Vučkovič, Jančar pa je menil, da ni povsem realno, da bi Evropska komisija pripravila program upravljanja s kormorani.

“Mnogo uglednih raziskovalcev je prepričanih, da so problemi, ki se jih pripisuje kormoranom, v resnici precej precenjeni. Nam se zdi prava pot tista, ki so jo zastavili na okoljskem ministrstvu leta 2005 v okviru projekta dolgoročnega reševanja konflikta kormoran/ ribištvo. Treba je jasno prepoznati probleme, identificirati, katere reke so ključne za ohranjanje rib, in tam kormoranu ne pustiti blizu.”

Skupno rešitev bo torej treba najti, do takrat pa bo vse skupaj teklo svojo pot.