Decembra bom stara 38 let. Gibljem se po robu letnic, ki se začenjajo s številko tri. Prožnost mojega jutranjega vstajanja je verjetno manjša kot pred leti, reakcijski čas od dražljaja do akcije malček daljši, čeprav to dejstvo pripisujem dolgoletnemu glajenju precej razboritega temperamenta, ki je dejanje izvršil, preden je dobro pomislil, če ga »dražljaj« res zahteva.

A vendarle. Nepreklicno se bližam štiridesetim.

Pa kaj!

Na majskih piknikih, ki jih je - zanimivo - vsako leto več, pogosto kramljamo o tem, v katero življenjsko obdobje bi se vrnili. Nekateri z vlažnimi očmi zrejo v gimnazijska leta, ki da so bila tako lepa, da bi se po časovni premici takoj odpeljali nazaj in jih znova užili. Drugi spet bi bili študenti (no, nekaterim to uspeva tudi pri štiridesetih, še vedno se obnašajo kot brezskrbni študenti - pa se opravičujem aktualnim študentom, ker vem, da zdaj tega obdobja ne doživljajo kot brezskrbnega). Priznati moram, da tistih, ki bi se vrnili v osnovno šolo ni toliko, raje sentimentalno posežejo v čas, ko so bili brezpogojno ljubljeni in sprejeti (sicer ni pravilo). V rano otroštvo.

*Pa se spet takoj opravičujem glasnikom brezpogojne ljubezni med vsemi ljudmi na svetu, ne glede na barvo kože, veroizpoved, spol, število odprtih računov na banki (praznih in polnih), stopnjo potrošništva, onesnaževanja Zemlje, pripadnosti ideologijam, desno in levoročno pišočim,....

Začnejo se polemike. In tudi jaz ne morem biti tiho. In se vključim.

Veste kaj, ne želim si nazaj v vrtec. Zoprn mi je bil počitek po kosilu. Razstavljanje ležalnikov z zelenimi blazinami. Na silo zaprte oči. Počitek, zunaj se je pa dogajal Svet! Tako zanimiv, vznemirljiv.

OK. Osnovna šola. Uf, obdobje velikega razčiščevanja pojma prijateljstvo. Obdobje urjenja javnega nastopanja in izpopolnjevanje veščin zvijačnosti. Ups. Preveč odkrito?

Popoldanska potepanja z rdečim kolesom, občutek svobode, .. in matematika!

Ne, tudi v osnovno šolo ne bi šla več.

Srednja šola. Vaje dramske skupine, predstave. Filozofija, psihologija, sociologija, slovenščina. Mmmmm. Lepi spomini. A kaj se skriva tam v kotu?! Kdo me grdo in trmasto gleda? Aha, matematika. Preskočimo. Nastopi prijateljstvo. Pravo prijateljstvo, ki požene trdne korenine in mi še danes pomaga obstati na tleh. Jutranji avtobus, ki je bil vedno prepoln, in visoka stopnja adrenalina, ko so profesorji listali po redovalnici. Prosim, ne mene, ne danes, kdaj drugič.

Fakulteta. Bolje. Vem, da imam obveznosti, a lahko precej bolj izbiram, kdaj in kako jih bom opravila. To mi vsekakor bolj ustreza. Duh svobode je močnejši, brzda me le ujetost in neprožna vez z domačim krajem in domačimi. A tako pač je.

In zato mi je zdaj najbolje. »Ker sem si bolj jasna«.  Včasih me preseneča ta moja razumska komponenta. Ne želim potovanja po časovni premici. Želim si drugih potovanj.  Pa čeprav me zjutraj pogosto boli hrbet.

*Moj cinizem izvira iz dejstva, da ne verjamem v popolno realizacijo modela brezpogojnega sprejemanja in ljubezni . Po mojem mnenju (ki je seveda predvsem moje in nikoli ne bom izvedela, kako daleč ali blizu resnici.... Sicer pa - kaj sploh je resnica)... O, madonca Tamara, a bi lahko nehala »težit«...