Na koncu ostane le nekaj ljudi in pest, morda dve, lepih spominov. In to je takrat dovolj. Čeprav si še nekaj dni prej želimo veliko in več. Nič ni narobe, če si želimo več, zaradi tega se je svet pomikal naprej, morda celo preveč. Za zahodnega človeka je morda nekoliko nenavadno sprejeti vzhodnjaško modrost, da je svoboda odsotnost želja. Ne poznam prav veliko svobodnih ljudi in tudi nisem prepričana, če se povsem strinjam s to mislijo.

Težavno se mi zdi le to, da te želje preganjajo od enega konca življenja do drugega, da jim slepo slediš in ne prepoznaš več svojega obraza med tisočerimi obrazi želja. Vedno sem živela tudi v podsvetu podob, ki so mi ponujale neko obliko svobode, a so me po drugi strani vezale in omejevale. A drugače očitno ni šlo. Če je v prostoru prevroče, presoparno, pretesno, neprijetno, iščemo izhode. Vsakdo najde svoje. Podsvetove.

Na koncu ostane le nekaj preprostih misli o biti. Tako enostavnih, da bi se jim pred časom posmehoval. Ker enostavnost pogosto enačimo z »navadnostjo«, »povprečnostjo«,... a sem zadnjič izjemno uživala v pogovoru o karizmi. Kdo je karizmatičen? Po dolgotrajnem iskanju kompleksnih in zapletenih opisov, definicij, lastnosti..., so se vse združile v enostaven pojem. Karizmatičen je tisti, ki je pristen (avtentičen, istoveten,...). V vsem svojem ravnanju, mišljenju in z vsem svojim bistvom. In ne poznam jih prav veliko. A sploh...? Biti pristen v široko razvejani sedanjosti, ni lahko. Držati večino niti v skladu s skladu s svojim bistvom naj bi bila najlažja, a je v bistvu izjemno težavna operacija. Pa vendar se je včasih naše dojemanje začelo razvijati iz preprostega ločevanja med dobrim in zlim.

V petek popoldne smo na razgreti terasi sedeli predstavniki različnih generacij in različnih pogledov. V ospredju je bila debata o vlogi novinarstva danes. Mlajšim se je zdela diskusija nenavadna in predvsem nezanimiva, kar je popolnoma razumljivo. Tudi meni bi se pred leti zdela. Starejši so bili polni skrbi o tem, kam plovemo. Sama pa sem stala nekje vmes. Človek ne more streti sistema, lahko pa s svojimi hotenji, principi, pristnostjo deluje znotraj njega, ga spreminja, preoblikuje s svojimi somišljeniki. Svet se spreminja in peščica idealizma ga ne bo ustavila. Raje utrdimo noge, da mu bomo sledili in ga, če bo potrebno, brcnili v svojo smer. Nežno, a vztrajno.

Zaradi vsega tega je lažje povedati, kar si misliš. Ker stojiš na eni od točk planeta, od koder se razprostira 40 letni razgled. In upaš, da še ni konec. Ker blizu konca ostane le nekaj ljudi, ki jih imaš rad, ki jih ljubiš, ki si jih ljubil... Le nekaj ljubljenj, ki desetletja živijo v tebi, kot da so od zdaj, in podobe, ki si jih zbiral vse življenje.

In ko pogledaš v nebo z očmi, polnimi vsega tega, te ni strah, ničesar ne obžaluješ, morda le to, da se nisi pogosteje smejal. Tako pravijo. In jaz jim verjamem.