Včasih pač ne gre. Čeprav imaš polno glavo misli in idej, jih ne moreš stresti v tipkovnico in razdeliti med tiste, ki jih to zanima. Potem pač ždijo in čakajo na boljše čase, gospodarijo po podstrešju in ponoči ne dajo miru kot nemirne kune, ki pred zimo odkrijejo mirne strehe hiš ob gozdu.

Ne vem, kako je z vami, a mene temačni dnevi zelo utrudijo. Razmišljam o tem, da bi morala na dopust novembra ali decembra, nekam, kjer sije sonce in proč od meglenih dolin in črnega popoldneva. Pa pač ne gre. Ne pomaga, da prižigaš luči, da loviš sonce, kadar se slučajno prikaže in da meditiraš pomladanske mantre. Najlažje je, če se zakoplješ v delo in niti opaziš ne, kdaj je svetlo, kdaj temno. Veselim se konca leta in po 20. decembru praznujem zmago svetlobe nad mrakobnostjo, saj se dan začne spet daljšati in to čutim kot nekakšno zmago dobrega. Priznam, malce čudaška sem, a vendar je istomislečih kar veliko, tistih, ki si tega ne upajo priznati, pa verjetno še več. Nič takega, eni so veseli, če so najboljši v internetni igrici ali na igrišču, eni imamo pa takšna mala ciklična veselja, ki so povezana z naravo. Nekako razumem medvede, da prespijo tole, čeprav menda tudi njim ne uspeva več.

Skratka, kadar človek nima povedati kaj pametnega in tehtnega, je bolje, da molči.

Molk.

Molk.

Molk.

Molk.

Ste gledali Trst je naš?! Zabavno, budi spomine in Gojc je eden redkih slovenskih igralcev, ki jih »prenašam« v filmu.

Molk.

Molk.

Molk.

Molk.

Novi nadškof je izjemen sogovornik. Zelo me je presenetil in takega človeka spoštujem, čeprav je med nama verjetno (poleg ostalega) tudi precej različnih pogledov na iste stvari. Ampak retorik. Uau.

Molk.

Molk.

Molk.

Molk.

Tale gripa, ma ne vem,... Vem le, da bo od zdaj naprej pogled na cepljenje drugačen. Popolnoma drugačen.

Molk.

Molk.

Molk.

Molk.

Zdržite, ker bo kmalu mimo. Karkoli že. A bo mimo.