Moji ženi je prekipelo. Zaradi navadne straniščne školjke. Trdi, da pred uporabo stranišča nikoli ne dvignem sedala in po uporabi nikoli ne spustim pokrova na školjki. Enako očita sinu. Pravi, da smo vsi moški enaki. Pomeni, da se obnašamo na stranišču kot svinje. In da bi moral imeti vsak moški pri hiši svojo snažilko, kar pa ona noče biti. Navrgla je tudi, da sem se najbrž poročil samo zato, ker se je moja mama naveličala večkrat dnevno brisati za menoj od scavnice mokro sedalo školjke. Ob tem ne pozabi pripomniti, da je imel prav tisti moški, ki je poslal svoji tašči račun za večurni tečaj, na katerega je vpisal svojo ženo, da bi znala skuhati vsaj planinski čaj, če ji že kamilic ne uspe nikoli pripraviti tako, da bi bilo prav.

Saj razumete: kritizirala je vzgojne nesposobnosti moje mame. Se pravi svoje tašče. Posredno je tako dvignila ugled svoji mami, ki da jo je naučila veliko koristnega, celo to, da ni lepo scati po sedalu straniščne školjke. To ji je vbila v glavo, pa čeprav je rodila dve hčerki in je bil pri hiši edini moški njen mož, se pravi moj tast, ki pa je počel prav to, česar ne bi smel. Pomeni, da je uriniral po sedalu straniščne školjke, da ga pred uporabo ni nikoli dvignil in da po uporabi nikoli ni spustil pokrova...

Pa se je moja žena odločila za izvedbo družinskega posvetovalnega referenduma. Zataknilo se je že pri referendumskem vprašanju. S sinom sva vztrajala, da bi na referendumskem lističu pisalo: ali si za to, da pred vsakim scanjem na domačem stranišču dvigneš sedalo straniščne školjke, pokrov pa po uporabi spustiš? Žena, ki je zaslutila poraz z 2:1, pa  je zahtevala spremembo besedila, ki naj bi se glasilo: sem za to, da na domačem stranišču pred vsakim scanjem dvignem sedalo školjke in po vsakem uriniranju spustim pokrov.

Po enotedenskem glasnem prerekanju, žolčnem prepiranju, grožnjah o odhodu z doma, potokih solz je zmagala žena in njeno referendumsko vprašanje. Kmalu za tem pa je, razumljivo, uspel tudi referendum. Gledano z ženine strani.

Vsa prerojena in na videz pomlajena je hodila po stanovanju, dokler ni že minuto po preštetih glasovih ugotovila, da je nekdo na stranišču zmočil sedalo straniščne školjke po dolgem in počez. Najprej se je z vprašanji spravila nadme, nato še nad sina. Sin je priznal, da je pri prvem poreferendumskem scanju pozabil dvigniti sedalo straniščne školjke, ker je pač navada železna srajca, kri pa tudi ni voda. S tem je namignil na genetiko, ki da je kriva, da moški pri scanju pač ne sedamo na školjko tako kot ženske, ampak počnemo to stoje in potem nič čudnega ni, če del vsebine, ki se je zbrala v nekaj urah v mehurju, leti po ploščicah in po sedalu straniščne školjke...

Lahko bi rekel, da se glede dviganja in spuščanja sedala in straniščnega pokrova pri nas po izvedbi družinskega posvetovalnega referenduma ni nič kaj bistveno spremenilo. Žena se še naprej huduje, midva s sinom pa se ne moreva navaditi na to, kar je bilo na referendumu izglasovano. Moja boljša polovica se tolaži  z dejstvom, da zdaj ščijemo po sedalu sekretne školjke po demokratično izglasovanih refrendumskih pravilih v primerjavi z dolgimi leti,  ko  smo se obnašali kot barbari. Se pravi, da je ona sedela na straniščni školjki, ko je urinirala, midva s sinom pa sva pri scanju ponosno stala, ne da bi dvignila sedalo in po dejanju spustila pokrov straniščne školjke.

To, da smo zapravili za izvedbo družinskega posvetovalnega referenduma skoraj polovico njene pri turbo kapitalistu zaslužene mesečne plače, je niti ni motilo preveč.