Jure Kljajić

Zaradi poklicne bolezni je bilo konec decembra 2022 invalidsko upokojenih v vsej Sloveniji 143 ljudi, v Pomurju zgolj deset. Toda po ocenah strokovnjakov v Sloveniji letno zboli zaradi dela okoli tisoč delavcev, o čemer priča tudi visoko število prejemnikov invalidskih pokojnin. V državi jih je bilo konec lanskega leta skoraj 60 tisoč, v Pomurju blizu štiri tisoč.
Razmerje med številom zbolelih zaradi škodljivih vplivov na delovnem mestu in priznano poklicno boleznijo je porušeno. Z drugimi besedami to pomeni, da marsikateri bolnik ostane brez posebnih pravic oziroma nadomestila iz invalidskega in zdravstvenega zavarovanja.

Izjema so azbestni bolniki, za katere je vzpostavljen poseben sistem ugotavljanja bolezni, ki so povezane z njihovim delom s tem materialom, omogočen pa jim je tudi dostop do odškodnin in starostnih pokojnin zaradi obolenj. Čeprav tudi pri teh bolnikih strokovnjaki za poklicne bolezni z raziskavami dokazujejo, da jih je nekajkrat več, kot je uradno priznano. Kajti od izpostavljenosti škodljivim vplivom do prvih zdravstvenih oziroma bolezenskih stanj lahko mine celo nekaj desetletij.

Ob tem oživi spomin na skupino delavcev iz sosednje vasi, ki so drug za drugim odhajali na delo v tovarno izolacijskih materialov v Nemčiji in kmalu po upokojitvi tudi drug za drugim umirali zaradi bolezni pljuč. Podobna je bila usoda zaposlenih v zdaj že propadli petrokemični industriji, ki so, čeprav še razmeroma mladi in vitalni, začeli drug za drugim zbolevati za rakom.

Skrb za zdravje ni prva

O škodljivih vplivih na zdravje ljudi je danes že veliko znanega, toda težko je dokazati jasno vzročno zvezo med vplivi na delovnem mestu in boleznijo, na primer, ali je rak na pljučih pri delavcu posledica škodljivih hlapov ali prašnih delcev na delovnem mestu ali njegovega kajenja. Postopki ugotavljanja, potrjevanja in priznavanja poklicne bolezni so torej izziv za sistem, ki je zaradi prelaganja odgovornosti na delavca marsikdaj nepošten.

Zaradi neustreznih sistemskih rešitev in zaradi neučinkovitosti pri ugotavljanju obolenj, povezanih z opravljanjem poklica, je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) leta 2021 slovensko vlado prijavila na Mednarodno organizacijo dela. Ta je začela pritiskati na ministrstvo za zdravje, ki je zato napovedalo rešitev problematike poklicnih bolezni v začetku letošnjega leta. To je privedlo do priprave in sprejema novega pravilnika o poklicnih boleznih, ki začenja veljati s 1. majem.

STA

Nov pravilnik našteva poklicne bolezni, določa dela, v katerih se pojavljajo poklicne bolezni, pogoje, ob katerih se bolezni štejejo za poklicne, ter na novo opredeljuje postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni. Z novim pravilnikom naj bi po mnenju stroke odpravili tudi glavni razlog za neodkrivanje poklicnih bolezni, ki je tudi v tem, da je doslej postopek ugotavljanja poklicne bolezni plačeval delodajalec, invalidske komisije pa pri odločanju tudi niso priznavale, da gre za poklicno bolezen.

Direktorji nekoč pritiskali

»Nobeno podjetje si ne želi tega, da se pri njih pojavijo in dokažejo poklicne bolezni,« pove Zvonimir Cesarec, zdravnik specialist medicine dela, ki je na tem področju dejaven že 43 let. Podjetja se po njegovih besedah postopkov ugotavljanja poklicne bolezni otepajo zaradi finančnih posledic kakor tudi zaradi ugleda. Ne glede na to, da je delodajalec plačnik delavčevega zdravniškega pregleda, sogovornik podčrta, da ga to nikoli ni odvrnilo od tega, da ob sumu na poklicno bolezen ne bi seznanil Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Ta se je do prijave strokovno opredelil, ampak zadnjo besedo o tem, ali gre za poklicno bolezen, ima invalidska komisija pri ZPIZ.

Majda Horvat

Težava v skrbi za zdravje delavcev pa je še v tem, da tudi sami niso njegovi zvesti skrbniki, ne doma ne na delovnem mestu, podčrta Cesarec.

Poudari, da če v podjetjih ne bi bili tako strogi glede nošenja zaščitne opreme in spoštovanja varnostnih ukrepov in če bi odločitev o tem prepustili delavcem samim, samoiniciativno marsikateri tega sploh ne bi upošteval. Cesarčevo prvo delovno mesto je bilo v ljutomerskem zdravstvenem domu, ob njem pa je za zdravje delavcev takrat skrbel še en zdravnik. Organizacija dela je bila drugačna kot danes, pojasni, saj so ob preventivnih pregledih opravljali za večja ljutomerska podjetja tudi kurativo, kar pomeni, da so isti zdravniki delavce tudi zdravili, s tem pa imeli pregled nad njihovim celotnim zdravjem. »Toda podjetja so zanimale le bolniške. Vsak teden je prišel kdo iz službe za varstvo pri delu s sporočilom direktorja, da je bolniški stalež previsok in da naj ga zmanjšamo. Ob tem seveda niso upoštevali, da ta ni odvisen samo od zdravnika, ampak tudi obremenitve na delovnem mestu, odnosov z nadrejenimi in sodelavci, socialnega položaja ter življenjskega sloga delavca.«

Samo toliko, kot je nalagal sistem

Z osamosvojitvijo Slovenije je na področju skrbi za zdravje delavcev nastalo konfuzno stanje, še pripoveduje Cesarec. Številna podjetja so propadla ali se borila za obstoj, kar je skrb za zdravje delavcev povsem potisnilo v ozadje, z možnostjo izbire osebnega zdravnika pa so v ambulantah za medicino dela tudi izgubili pregled nad zdravstvenim stanjem delavcev v nekem podjetju. Postopoma sta se začela vzpostavljati nov sistem in pravni red, ki so ga podjetja morala spoštovati. S tem pa se je oblikovala tudi praksa, da več kot to, kar je bilo zakonsko naloženo, v podjetjih v skrbi za zdravje delavcev niso naredili. Izjema je bil obrat Krke v času, ko ga je vodil Anton Kapun, saj se je ob uvajanju sprememb, pomembnih za zaposlene, vedno posvetoval z ambulanto za medicino dela. »Ne prej ne pozneje takšne izkušnje nisem imel,« poudari Zvonimir Cesarec, zdravnik specialist medicine dela. Prepričan je, da se je to poznalo tako pri zadovoljstvu zaposlenih na delovnem mestu kot pri njihovem zdravju.

Jure Kljajić

V zadnjih letih je skrb za zdravje zaposlenih še vedno omejena na izpolnjevanje formalnih zahtev, je prepričan sobesednik. Podjetja delavce pošiljajo na redne zdravniške preglede in poskrbijo za oceno delovnega mesta, to pa je pri večini tudi vse. »Lepo pa bi bilo začutiti interes podjetja, da so za izboljšanje zdravja delavcev pripravljeni narediti še kaj več. V zadnjih letih so se z uvedbo novih tehnologij in uporabo pripomočkov spremenile in izboljšale tudi delovne razmere, toda struktura bolezni pri delavcih še vedno ostaja bolj ali manj enaka,« še pove Cesarec. Prevladujejo kronične nenalezljive bolezni, tudi bolezni lokomotornega sistema, na območju Ljutomera pa so ugotavljali tudi precej naglušnosti zaradi hrupa in bolezni kože.

vestnik.si

vestnik.si

Delavec lahko predlaga postopek

Ugotavljanje poklicne bolezni se bo po novem pravilniku začelo z vlogo za ugotavljanje poklicne bolezni. To delavec vloži pri interdisciplinarni skupini strokovnjakov za ugotavljanje poklicnih bolezni na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa. Pri tem mu lahko pomaga osebni zdravnik, specialist, ki je obravnaval bolezen, za katero se sumi, da je poklicna, ali strokovni delavec za varnost pri delu. Tričlanska skupina strokovnjakov na inštitutu potrdi ali zavrže obstoj poklicne bolezni, lahko pa izrazi tudi sum o njenem obstoju. Ta ugotovitev je potem podlaga za nadaljnje odločanje o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Kaj pravi predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa? 

Metoda Dodič Fikfak pravi, da upajo, da bo sprejet pravilnik po 30 letih operativen. »Doslej smo sicer imeli pravilnik iz leta 2003, vendar je bil napisan tako, da poklicne bolezni skoraj ni bilo mogoče odkriti: delodajalec naj bi namreč poslal delavca na pregled k specialistu medicine dela, če bi posumil, da je poklicno bolan. Seveda nismo imeli niti enega takega primera. Sedaj lahko delavec zaprosi za obravnavo sam, ali pa mu obrazec pomaga izpolniti njegov osebni zdravnik. Specialisti pri katerih se zdravi in specialist medicine dela so dolžni opozoriti ga na to, če sumijo, da bi njegova bolezen lahko bila poklicna.« Nadaljevala je, da v kolikor bo delavec s priznano poklicno boleznijo hotel odškodnino, bo seveda moral to iztržiti ali z dogovorom s podjetjem ali preko sodišča. »Ta pravilnik je namenjen odkrivanju poklicnih bolezni, ne pa neposredno odškodnini. Cilj pravilnika je, da se delodajalca opozori na to, da je na določenem delovnem mestu bolezen nastala, da je nevarnost, da bodo zboleli še drugi in da mora izvesti ukrepe, da se delovno mesto sanira, da do poklicne bolezni ne bo prišlo.«

Navedla je tudi primera: »V kolikor bi se odkrivale poklicne bolezni bivše Mure, kjer je bil glavni povzročitelj astme formaldehid s tkanine in kreda, bi ob odkritju povzročitelja tovarna morala zamenjati kredo z nealergogeno, tkanino, ki vsebuje formaldehid, pa z neformaldehidno tkanino. V najslabšem primeru bi morala tovarna delavce, ki so razvili poklicno bolezen, odmakniti iz teh delovnih mest tako dolgo, dokler se ukrep zamenjave tkanine in kred ne bi izvedel,« tako predstojnica. 

»Pri delu v Nafti, je problem veliko večji: naftna industrija ja sama po sebi karcinogena, benzen lahko povzroča levkemije, druge frakcije pa mnoge rake. Tu je na mestu kolikor se da zaprti postopek, visoka higiena dela (izpostavljenost dihal, obleke – kože… zmanjšati na minimalno), vključitev visoko zanesljive varovalne osebne opreme, redni usmerjeni pregledi tudi po upokojitvi (zaradi latentne dobe)… In če kljub temu človek razvije poklicni rak, je seveda priporočljivo uvajanje  invalidskega postopka in zahtevati odškodnino, vendar je to stvar  in odločitev vsakega delavca posebej… To je seveda drug postopek.«