Krelja se je rodil 24. junija 1940 v Štipu v Makedoniji, diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu, s filmom pa se je začel ukvarjati konec 60. let prejšnjega stoletja.
Režiral je skoraj 300 filmov in televizijskih oddaj po lastnih scenarijih, bil je urednik radijskih oddaj in knjig, pisal je kritiška besedila in eseje ter vrsto let delal kot filmski urednik na Prvem programu Hrvaškega radia.
V svoji bogati filmski karieri je prejel več kot 35 nagrad in se v zgodovino zapisal kot avtor ene najbolj doslednih režijskih filmografij v hrvaški kinematografiji. Številni so Kreljev igrano-dokumentarni opus označili za posebnega, izjemnega in edinstvenega. Njegovi zdaj že antologijski dokumentarci temeljijo na opazovanju realnost in drame vsakdanjega življenja ter interakciji z ljudmi v neposredni soseščini.
V svojem filmskem opusu se je Krelja ukvarjal s tematiko otrok in mladih, socialno-psihološkimi fenomeni in družbeno-kritičnimi vprašanji, med hrvaško domovinsko vojno pa se je osredotočal na tematiko vojnih izgnancev in žrtev.
Nekateri filmi, ki so pustili največji pečat v zgodovini hrvaške filmske umetnosti in vplivali na generacije mladih dokumentaristov, so Coprnice (1971), Povratak (1975), Prihvatna stanica (1977), Recital (1972), Splendid Isolation (1973), Mariška band (1986) in Na stranskem tiru (1992).
Čeprav je snemal predvsem dokumentarne filme, je posnel tudi nekaj celovečernih filmov, med njimi Godišnja doba Željke, Višnje i Branke(1979), Vlakom prema jugu (1981), Stela (1990) in Pod črto (2003).
Krelja je dobitnik hrvaške nagrade Vladimir Nazor za življenjsko delo ter nagrade zlati oktavij za življenjsko delo, ki jo je prejel leta 2018 na 27. Dnevih hrvaškega filma.
