Tragedija v Velenju je močno zarezala v srca Velenjčanov in vseh prebivalcev Šaleške doline. Nenadoma so odšli njihovi prijatelji, sosedi, znanci, na grozen način so se poslovili možje, ki so bili očetje, partnerji, sinovi, bratje ... Življenje bo teklo dalje, a bolečina bo še dolgo ostala. Za marsikoga se je te dni veliko spremenilo, svet je postal drugačen. Otrokom umrlih je treba povedati, da so izgubili najdražjega, da življenje ne bo več takšno, kot je bilo do usodnega ponedeljka.
Brez zavijanja stvari v vato
"Ob izgubi starša v tako tragični nesreči je zelo pomembno, da odrasli otroku zagotovimo neko varno okolje, v katerem se lahko počuti slišan in razumljen. Pri tem je zelo pomembno, da se uporablja razumljiv jezik, besede, ki so otroku znane, zelo pomembno je tudi, da mu dovolimo izražanje vseh občutkov žalosti," pravi psihoterapevtka Brigita Chuuya Jezeršek, ki v okviru znanstveno raziskovalnega dela raziskuje prav izkušnjo izgube ljubljene osebe in z njim povezanega žalovanja. "Strah se lahko pojavi kadarkoli in pomembno je, da smo otroku na voljo za njegova vprašanja. Pri otrocih je tako, da večkrat potrebujejo pojasnila, večkrat bodo kaj vprašali, zato je prav, da si vzamemo čas in ponovimo odgovore, kadar je to potrebno. Otrokom zelo pomaga tudi to, da jim damo občutek varnosti in neko rutino, ker to prispeva k stabilnosti," poudarja Chuuya Jezeršek in dodaja, naj bodo bližnji pozorni na to, če se otrok umika in spreminja vedenje, če ima dolgotrajne težave s spanjem ter ga muči tesnoba. "Takrat naj se res obrnejo na strokovnjaka, da otrok ne ostaja predolgo sam v stiski."
Po besedah Chuuya Jezeršek je dobro, da so odrasli pri pogovorih z otroki iskreni, brez zavijanja stvari v vato. "Včasih mislimo, da otroci ne bodo zmogli česa, ampak otroci zmorejo veliko več, kot si mislimo. Kadar ne vemo odgovora, otroku povejmo, da bomo razmislili in mu povedali, res pa je pomembno in zaželeno, da smo iskreni."
Odkrit in iskren pogovor z otroki
V stiski pa niso oziroma ne bodo le otroci umrlih, pač pa tudi otroci ostalih rudarjev, tistih, ki bodo šli že jutri spet v jamo. Verjetno se bodo pri marsikomu od njih pojavljali strahovi, da bi se tudi njihovemu očetu zgodilo kaj podobnega. "Po taki tragediji, kot se je zgodila v Velenju, je povsem razumljivo, da se otroci drugih rudarjev začnejo bati za varnost svojih staršev. Najpomembnejše je spet, da z otroki odkrito in iskreno spregovorimo o njihovih občutkih in jim zagotovimo, da jih razumemo. Pomembno je tudi, da jim pojasnimo, da je varnost v rudniku zagotovljena z veliko preventivnimi ukrepi in da nesreče kljub temu niso tako zelo pogoste," pravi Chuuya Jezeršek. Poudarja, da je telo pomembno otrokom dati občutek, da se lahko obrnejo na okolico, bodisi starše, sorodnike, učitelje, skratka, da imajo nek prostor, kjer bodo lahko spregovorili. "Spet pa je pomembno, da se pri veliki tesnobi in zaskrbljenosti ta občutek strahu otroku poskusi čim bolj omejiti, in ključno je, da se starši čim prej obrnejo na strokovnjake, ki bodo otroku lahko pomagali."
V Velenju je trdna povezanost med ljudmi
Pomoč bodo potrebovali tudi starši oziroma najbližji ter vsi ostali, ki so bili prizadeti v strašni tragediji. Otroci bodo spraševali njih, nekdo pa bo moral roko pomoči ponuditi tudi njim. "V Velenju in okolici se je zgodila skupna izguba in zdaj kolektivno žalujejo. Ljudje naj bodo pozorni drug na drugega, da se vzpostavi odprt in sočuten dialog. Poudarila bi stvar, ki se mi zdi zelo pomembna: v Velenju se je že večkrat izkazalo, da je takrat, ko nastopi težko obdobje, neka trdna povezanost med ljudmi. Tudi zdaj bo skupnost igrala pomembno vlogo, da bo držala ljudi pokonci," izpostavlja Chuuya Jezeršek.
Širša okolica naj bo pozorna na žalujoče
In tako naj bo po njenih besedah ne le zdaj, ko je tragedija aktualna, pač pa tudi čez teden, mesec in dlje časa, ko prizadeti velikokrat ostanejo sami z žalovanjem in strahom. "Žalovanje zahteva svoj čas. Zelo pomembno je, da si ljudje priskrbijo, kar potrebujejo, hkrati pa bi pozvala na to, da je tudi širša okolica pozorna nanje. Tako tragične stvari ljudje preprosto ne moremo pozabiti v dnevu, dveh, in zelo je pomembno, da smo sočutni, da kdaj tudi vprašamo žalujočega, kako je ali če kaj potrebuje, pa čeprav je včasih to težko. Dobro je dati občutek, da smo tukaj in na voljo, če karkoli potrebujejo. Dobro je, da mi presežemo našo tesnobo in naredimo tisti prvi korak, saj je to tisto, kar drži skupnost skupaj," še pravi psihoterapevtka.
