»Verjamem, da uprava za varno hrano spremlja situacijo in bo v primeru širjenja bolezni sprejela ustrezne ukrepe. Pojav bolezni v Sloveniji pa bi imel za slovensko živinorejo katastrofične posledice, bojim se, da bi lahko to pomenilo konec živinoreje. Pri nas namreč šteje vsaka žival. Drugače je v velikih državah, kjer imajo milijone glav govedi in drugih živali. Mi se borimo za vsako žival, za vsakega kmeta, da še ohranimo živinorejo,« je dejal Gregor Plevnik, veterinar in vodja osemenjevalnega središča, ki deluje v okviru Kmetijsko-gozdarskega zavoda Ptuj.
Kužno območje čez vso državo
Dodal je, da bi kužni krog v primeru pojava bolezni v naši državi obsegal celotno ozemlje, prav tako pa v primeru pojava bolezni veljajo stroge omejitve gibanja ljudi in živali. Toda razloga za preplah (še) ni. Plevnik poudarja, da so možnosti, da bi se bolezen razširila k nam, majhne. »Države so tudi zaradi strogih ukrepov zelo uspešne pri omejevanju izbruhov.«
O morebitnih posledicah na trgovanje z živino ali semenskim materialom pa pravi: »Teoretično bi lahko prišlo do kakšne motnje uvoza živali. Sicer pa gre za območje severne Nemčije, kjer prevladuje črno-bela pasma, medtem ko naše osemenjevalno središče temelji na lisasti pasmi, tako da mi težav ne pričakujemo. Pomembna pa je seveda skrbnost, prav tako izvajanje biovarnostnih ukrepov.«
Zadnji izbruh bolezni pri nas 1968
Ena okužena žival - usmrtitev celotne črede
Slinavka in parkljevka sta zelo nalezljivi virusni bolezni parkljarjev (govedo, ovce, koze in prašiči, parkljasta divjad). Za preprečevanje in nadzor bolezni veljajo zelo stroga pravila, saj zdravljenja ni. To pomeni, da če je okužena vsaj ena žival na kmetiji, je treba usmrtiti vse dovzetne živali (parkljarje).
Zadnji izbruh slinavke in parkljevke v Sloveniji je bil leta 1968. O zadnjem izbruhu v Evropi so poročali leta 2011 v Bolgariji. Pred tem pa je bil velik izbruh v letu 2001, ko se je bolezen najprej pojavila v Veliki Britaniji (kjer je povzročila za 9,5 milijarde evrov škode, usmrčenih je bilo 10 milijonov živali), nato pa še v Franciji, na Irskem in Nizozemskem.
Po 14 letih od zadnjega izbruha pa so bolezen pred slabima dvema tednoma odkrili v Nemčiji. Nemški laboratorij je januarja potrdil okužbo z virusom slinavke in parkljevke pri vodnem bivolu v kraju na severovzhodu države. V prosti reji s 14 vodnimi bivoli so v tednu pred potrditvijo bolezni poginile tri živali, po potrditvi slinavke in parkljevke pa so usmrtili še preostalih 11 živali, pri vseh so potrdili prisotnost virusa. Nemčija je sprejela in izvaja vse potrebne ukrepe za nadzor in preprečevanje širjenja bolezni. Popolnoma so ustavili ves promet s parkljarji (govedo, drobnica, prašiči) na območju zvezne dežele Brandenburg in Berlin. Okoli izbruha so vzpostavili zaščitno in ogroženo območje, na katerih se izvajajo ukrepi, ki jih predpisuje zakonodaja (prepoved premikov živali, klinični pregledi, vzorčenje …).
»Preiskave in epidemiološka poizvedba, da bi ugotovili, kakšna je narava virusa in morebiten vir okužbe, še potekajo. Najverjetneje se je bolezen v rejo vnesla preko obiskovalcev in sprehajalcev, saj gre za rejo živali na prostem, kjer dostop do živali ni bil onemogočen,« so sporočili iz Uprave za varno hrano.
Prvi znaki bolezni
Za bolezen je značilen pojav mehurčkov (vezikel) in razjed (erozij) na sluznici ustne votline, nosnic, na seskih in na koži med in nad parklji. Za bolezen je najbolj dovzetno govedo, nato prašiči, ovce, koze. Z mlekom se lahko okužijo tudi psi in mačke, vendar ne kažejo nobenih kliničnih znakov in bolezen zlahka preživijo. Konji so povsem nedovzetni. Perutnina se okuži le v izjemnih okoliščinah. Za človeka virus slinavke in parkljevke ni nevaren. Če pa do okužbe le pride, se kaže v obliki vročine in mehurjev na ustnicah, jeziku, rokah.
