Po mariborskem ravnatelju, celjskih najstnicah in ženski s psičkom je Slovenija nedavno dobila še posebej sočno kost za glodanje, ko je v javnost prišla zgodba o lokalnem politiku, ki naj bi se z mladoletniki dogovarjal za seks, ti pa so mu v zameno nastavili past in ga pretepli. Odzivi so bili predvidljivi, družbena omrežja so preplavili izlivi najhujšega ogorčenja in najbolj uničujočega sovraštva – mehanizem širjenja moralne panike je že dodobra ustaljen. Mediji so objavljali pikantne podrobnosti, vključno z imenom in priimkom omenjenega funkcionarja.
Spletna nagla sodišča
Sodobna družba temelji na pravici do poštenega sojenja; to pravico uživa vsak izmed nas v vsakem trenutku. Težava pa je, da vse več Slovenk in Slovencev očitno ne zaupa več v pravno državo kot ključni sistem, ki zagotavlja, da vsak izmed nas spoštuje predpisane meje skupnosti. »Ljudje preprosto ne verjamejo v demokracijo in ne v pravno državo, ker vsak dan po televiziji gledajo politike, ki se norčujejo iz obeh,« razmišlja antropologinja Svetlana Slapšak. Kot alternativa se zato ob vsaki šokantni novici o kršenju družbenih norm in tabujev na spletu takoj pojavijo nagla sodišča, ki obsodijo s hitrostjo, potrebno za oblikovanje kratkega statusa na omrežju X.
Polit z bencinom, odrezat jajca, odsekat glavo, zapret za vse večne čase (…) – to je le nekaj (razmeroma nedolžnih sodb) tovrstnih spletnih tribunalov. In včasih, kot v razvpiti zgodbi o mariborskem ravnatelju, iz katere se očitno nismo nič naučili, se zgodi, da jih osramočeni storilci spornih dejanj uslišijo kar sami. Žal torej pri teh rečeh ne moremo biti nikoli dovolj previdni. Kot smo videli že neštetokrat, so stvari le redko enoznačne. Izgubljeni ob bliskovitih spremembah v družbi in histerizirani od množičnih medijev in družbenih omrežij na vsakem koraku vidimo le še zlo, proti kateremu se je treba boriti, ga zatreti, izgnati, izžgati. To je rezultat načrtnega kultiviranja vzdušja strahu, pravi Svetlana Slapšak: »Odziv javnosti je predvidljiv, propagandni stroj določene politične opcije je na spletu uspešno vzpostavil vzdušje stalne histerije. To ni slovenska posebnost, enako so dosegli populisti v drugih državah.« Omrežja so postala prostor za objavljanje tiralic »išče se, po možnosti mrtev« zoper takšne in drugačne (namišljene?) sovražnike družbenega reda: posiljevalske migrante, morilske ljubitelje mesa, satanistične elite, krivosodne sodnike, militarizirane naciste, sprevržene župnike, iztirjene propagandiste ideologije LGBTQ+ …
Izpostavljeno
Praznična čutnost: 5 nasvetov za izbiro popolnega perila
Od afere Baričević, ki jo je desni pol napihoval do onemoglosti, Slovenija pod vsakim kamnom vidi takšne in drugačne spolne iztirjence. Od škandalov v Katoliški cerkvi ne zaupamo več nikomur. Pedofili so povsod – v orgijah, ki naj bi jih izvajala kapitalska in politična elita; v množicah beguncev, ki nezakonito vdirajo v podalpski raj; pri verouku; na ulici, v parku in na igrišču. Skorajda ne mine teden, da ne bi zaskrbljeni starši poročali, da pred katero od slovenskih osnovnih šol stoji famozni beli kombi, v katerem prežijo kradljivci otrok. Opazili so ga v Ljubljani, Mariboru, Gornji Radgoni, Krašnji, Mirnu, Lancovi vasi, Slovenski Bistrici … Veste, koliko poskusov ugrabitev otrok iz teh kombijev je dejansko potrdila policija? Niti enega. So pa starši na Ptuju po družbenih omrežjih polagali otrokom na srce, naj bežijo pred enim od takšnih vozil; izkazalo se je, da v njem nič kriva, nič dolžna sedi mama nekega šolarja, ki čaka svojega otroka.
Virtualno napihovanje
To seveda ne pomeni, da v Sloveniji pedofilov ni. So. A namen tega pisanja ni (moralna) sodba o morebitni krivdi padlega politika. To je domena pravne države, za katero smo se odločili in se vedno znova moramo odločiti kot skupnost. Naj ljudje, ki so za to usposobljeni in ne nazadnje plačani, opravijo svoje delo, raziščejo vse okoliščine, zberejo dokaze in določijo kazen. Dotlej za vsakogar velja – saj še? – domneva nedolžnosti. Še posebej pa to velja pri objavi v medijih. No, očitno je veljalo. Za družbena omrežja očitno ne velja nič več. »Večina ljudi vedno išče nekoga, na kogar bi prenesli krivdo za svoje življenjsko razočaranje. To iskanje pa lahko preraste v nevarne razsežnosti – kot smo videli v primeru nacizma kot najskrajnejše družbene izpeljanke zatiranja grešnih kozlov,« opozarja Slapšak. Da teh razsežnosti ne bi dosegli, antropologija predlaga razmislek o regulaciji družbenih omrežij; na mestu bi bilo, da se učimo iz zgleda Avstralije, ki je omejila njihovo uporabo mlajšim od 16 let. Starejši pa se moramo preprosto enkrat za vselej zavedeti odgovornosti, ki jo prevzemamo z javno objavo svojih mnenj, pozivov in razsodb.
Domnevni pedofil je svoje dobil še pred sodbo, in to nemara za vse življenje. Njegovo ime je nepopravljivo umazano, njegova politična kariera končana, novo službo bo bržkone dobil le po največji sreči, večina prijateljev mu bo obrnila hrbet, družina je po vsej verjetnosti razklana … Z drugimi besedami: razidimo se, tukaj ni več česa videti.
