»Po rojstvu otrok placente, ki služi za izmenjavo hranil med materjo in otrokom, ne potrebuje več, zato postane odpadek, za katerega veljajo splošna pravila o ravnanju z odpadki,« so zapisali in za kršitelje določili globe do 30.000 evrov. »Pravica do posteljice je v razvitem svetu nekaj, o čemer se ne sprašuje,« pravi samostojna babica Nina Radin, ki meni, da njena vloga babice ni združljiva s prisilnim odvzemom placent.
»Moje trdno stališče je, da posteljica pripada ženski. Njeno telo jo je ustvarilo, zato ji tudi pripada. In nesprejemljivo je, da jo država označi za odpadek in si vzame pravico do njenega odvzema, tudi če se ženska s tem ne strinja. Sama v tem vidim samo naslednji korak v mehanizaciji procesa poroda, v katerem je ženska samo objekt in ki popolnoma prezre njene želje ter svobodo odločanja o sebi in svojem telesu. V kulturah, ki so še povezane z naravo, kjer še verjamejo v moč rituala, kar smo mi, žal, že zdavnaj izgubili, se s posteljico ravna z največjim spoštovanjem. 'Napredna, razvita' zahodna kultura jo raje označi za odpadek in vrže v smeti,« se je na obvestilo ministrstva odzvala tudi Ana Dolinar.
Posadijo drevo
Veliko kultur posteljico obredno zakoplje in na tistem kraju posadi drevo. To so počeli tudi naši staroverci. V knjigi Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba lahko preberemo, da je glavna babica otroka, ko se je rodil, povila v pripravljeno brisačo, posteljico pa skrila v drugo. Otroka je nato pokazala materi, ena od udeleženk pa je trikrat udarila v pod, da so čakajoči v spodnjem prostoru izvedeli za potomca. Skrito posteljico sta izbrani ženski neopazno odnesli na predhodno določen kraj, ki je veljal za skrivnost. Babica je nato otroka odnesla v kuhinjo in ga tam v zdravilni izvirski vodi, ki jo je prinesel oče, umila, ga obrisala in povila ter izročila materi. Oče je nato posodo z vodo nesel k izbranemu drevesu in ga z njo zalil. Za svoje drevo je otrok izvedel, ko je bil polnoleten. »Ta ritual se mi je zdel eden lepših, o katerih sem med nosečnostjo brala, zato sem se zanj odločila tudi sama. Po porodu doma je babica posteljico temeljito pregledala, nato pa smo jo shranili v zamrzovalnik, kjer naj bi čakala na naš novi dom. Ampak zgodba se je odvila drugače,« nadaljuje Ana.
Ni biološki hazard
»Medikalizacija poroda, mehanicističen pogled na žensko, ki rodi, sta popolnoma prekinila stik z omenjeno tradicijo in zanemarila duhovni vidik poroda oziroma prehoda v starševstvo,« razmišlja babica Nina Radin. »Vemo pa, da ima v tujini posteljica svoje mesto. Pa ne govorim le o prvinskih ljudstvih, v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Veliki Britaniji … posteljica pripada družini, če jo seveda želijo in je nimajo za biološki hazard. V zadnjih desetletjih se pomena in vrednosti posteljice čedalje bolj zavedamo tudi v Sloveniji, zato nam mnogim ni vseeno, če pristane med odpadki, kaj šele če se jo nepooblaščeno uporabi kako drugače. Sledljivost uničenja namreč ni zagotovljena. Babice iz tujine, s katerimi se pogovarjam o tukajšnjih pritiskih, se čudijo tej represiji, saj posteljica vendar pripada ženski, ne morejo se drugi odločati, kaj bodo z njo počeli,« pravi. »Vem, da imajo na Nizozemskem celo porodnišnice sklenjene pogodbe s podjetji, ki kapsulirajo posteljice, poleg tega jih ženske dobijo domov in zakopljejo. Tudi v Ameriki spremljam podjetja posameznic, ki kapsulirajo posteljice,« nam je povedala profesionalna doula in mamica štirih otrok Petra P. Iršič. »Tisočletja stara znanja in knjige nam razlagajo, kako magičen organ je posteljica, ki so jo ženske uporabljale skozi vso zgodovino. To je organ, ki ga ustvarita mama in otrok, brez placente otrok ne more preživeti. Vsebuje ogromno vitaminov, železa, hormonov, saj je prvotna vloga posteljice, da kopiči in oddaja hormone. Vse sesalske matere v naravi posteljico pojedo,« nadaljuje Iršičeva.
Vse se spreminja
Ene ženske si želijo posteljico obdržati, da bi nad njo posadile drevo. »Ko sem pred sedemnajstimi leti rodila drugega otroka, je bila tudi meni zelo všeč ideja o posteljici, zakopani pod drevo. Prizadelo bi me, če tega ne bi mogli storiti tako, kot smo, ampak bi posteljica pristala kdo ve kje, kot se je to zgodilo s posteljico prvega otroka, rojenega v slovenski porodnišnici. Rodila sem v tujini in nič se ni bilo treba pregovarjati za posteljico – jasno je bilo, da o njej odločam sama,« se spominja Radinova. »Skupaj z ozaveščenostjo o pomembnosti poroda oziroma rojstva za mamo, otroka in vso družino, z zavedanjem, da je lahko pogosto povsem drugačen od medikaliziranega, smo začele odkrivati tudi druge pomembne vidike za mamico in otroka. Ni pomembno le, da preživimo, pomembna je tudi kakovost našega življenja, pomembni so tudi duhovni in zdravstveni vidiki, ki jih alopatska medicina prepogosto ignorira. Na raznih babiških izobraževanjih je moč dobiti veliko informacij o koristnosti placente in načinih njene uporabe. Z dostopnostjo informacij z vsega sveta lahko raziščemo različne možnosti in ugotovimo, da je tisto pravo za nas, naše otroke, družino morda nekaj, kar pri nas ni stvar navade ali običajev, a ni zato prav nič manj pomembno.«
Otožnost je izginila
»Poleg tega, da posteljico posadijo, iz njih delajo homeopatske pripravke, jih enkapsulirajo po postopkih tradicionalne kitajske medicine, nekatere jo po porodu zaužijejo. Veliko staršev placento odtisne, ovoje napnejo in naredijo bobenček za otroka, iz nje delajo celo nakit … Poznam ženske, ki so jo zaužile, pa so se potem zelo dobro počutile,« iz izkušenj govori Radinova. Ena tistih, ki si je na ta način pomagala, je bila tudi Ana Dolinar. »Že vse življenje imam nizke vrednosti železa in tudi med nosečnostjo ni bilo nič drugače. Tretji dan po porodu sem bila še vedno ekstremno slabotna, pojavili pa so se mi tudi pričakovana hormonska nihanja, poporodna otožnost, meni poznana že od prvega poroda. V tistem trenutku sem se instinktivno odločila, da bom pojedla posteljico, nekaj, česar nikakor nisem pričakovala. In v naslednjih dveh dneh sem to tudi storila. Izkušnja je bila zame neprecenljiva, saj je že po prvem dnevu izginila otožnost, hormonska nihanja so se očitno umirila, dobila sem več mleka in vrnila se mi je fizična moč. Razlika je bila zares neverjetna,« nam je zaupala. Podobno je storila tudi Iršičeva: »Za mano so štirje porodi. Trikrat sem rodila v porodnišnici, četrtič pa doma in sem zaužila enkapsulirano placento, razlika je bila očitna, pa četudi je šlo samo za učinek placeba. Če torej mamicam to pomaga, zakaj jim ne bi tega omogočili? Odstotek žensk, ki si pravzaprav želi domov odnesti posteljico, je zanemarljiv, ni vsaka ženska za to,« pravi in dodaja, da pozna vsaj dvajset mamic, ki jih je enkapsulirana posteljica rešila poporodne depresije. »Pa četudi je bil to samo učinek placeba, učinkovalo je,« pravi. Seveda je izredno pomembno, kako se posteljico shranjuje in ravna z njo. »Tudi meso, ki ga kupimo pri mesarju, damo takoj v hladilnik,« je stvarna Iršičeva. »Razumem pa, kaj skrbi porodnišnico, ampak nosečnice imajo svoje knjižice z vsemi preiskavami, če bi bile kakorkoli okužene s katero od bolezni, bi posteljice seveda zadržali.« Poleg tega je delež tistih, ki bi jo hoteli odnesti, res izjemno majhen. »Večini se to gnusi,« pravi. »Nekateri oporekajo, da se posteljice naj ne bi uživalo, ker ni raziskav, ki bi potrjevale njeno koristnost. Farmacevtske raziskave o koristih posteljice za farmacevtsko uporabo obstajajo, problem je, da tistih o koristih za žensko kapital nima interesa izvajati,« dodaja Radinova.
Odločitev jih je presenetila
Iršičeva pravi, da doslej ni bilo večjih težav s tem, da so porodnice iz nekaterih slovenskih porodnišnic odnesle košček posteljice ali celo posteljico. Odločitev o predaji posteljice porodnicam za štirim porodnišnice ni bila problem, je razvidno tudi iz dokumenta ministrstva za zdravje. Tudi ženske, ki so z Nino Radin rodile doma, so posteljico obdržale. »Ko sem začela delati, sem želela s podjetjem, ki odvaža posteljice, skleniti pogodbo, čeprav sem pričakovala, da jih bo večina želela posteljico obdržati. Najprej so mi rekli, da ni težav, čez nekaj dni pa, da ne morejo skleniti z mano pogodbe, dokler ne bo jasno, kaj navesti za kraj odpadka. Namesto da bi mi ponudili rešitev, so me prijavili zdravstvenemu inšpektoratu, češ da ne dajem posteljic podjetju, ki jih odvaža. Ko bo postopek zaključen, so mi rekli, lahko sklenemo pogodbo, vendar bom morala vse posteljice predajati njim, če jih kakšen mesec ne bom oddala, me bodo pa prijavili inšpektoratu. Zaradi tega nisem sklenila pogodbe, z mano doma pa so rojevale ženske, ki so želele posteljico obdržati. To so bile seveda vse posteljice zdravih žensk, kar je predpogoj, da rojevajo doma. Vse skupaj se je zaostrilo, ko se je ena od žensk obrnila na varuha človekovih pravic, ker ji v porodnišnici niso želeli izročiti placente. Varuh je uvedel postopek, povprašal porodnišnice o njihovem načinu dela in za mnenje vprašal še ministrstvo za zdravstvo, od katerega smo zdaj dobili ta dopis, kjer tolmačijo, da placenta deluje le v času nosečnosti. 'V tej začasni dobi to snov imenujemo placenta,' so zapisali, 'saj služi izmenjavi hranil med materjo in plodom. Ko se otrok rodi, je ne potrebuje več, nosečnica pa mora vso snov s plodom zavreči iz svojega telesa zato, da rodi otroka. V tistem trenutku to odmrlo tkivo postane odpadek, za katerega nastopijo pravila o ravnanju z odpadki, kot jih določa uredba.' Tukaj je veliko nepravilno predstavljenih dejstev – placenta je resda začasen organ, vendar pa ni le začasno imenovana placenta; njena funkcija je večja kot le izmenjava hranil. Če želi ženska placento obdržati, je neprimerno, da država to prisilno klasificira v odpadek, še posebej če se sklicuje na evropske predpise. Če bi držalo, da gre za evropske predpise, ženske v drugih državah EU po porodu ne bi mogle obdržati placente, pa jo lahko,« ugovarja Radinova.
Ženske pa na noge
Dopis so dobili vse porodnišnice, samostojne babice in še trije inšpektorati. »Ženske pa so šle pokonci! Odpadek je tisto, kar se nekdo odloči zavreči, in takrat je prav, da imamo pravila, kako ravnati, saj bi bilo narobe, če bi jih odvrgli kar kjerkoli. Če pa hoče ženska brez nalezljivih bolezni (kot so HIV, hepatitis B, sifilis) obdržati nekaj, kar je njeno in otrokovo in kar ji koristi, potem tega nihče ne bi smel postavljati pod vprašaj. V zvezi z ministričinim odgovorom varuhu človekovih pravic bom zato zaprosila za dodatna pojasnila in argumente, saj menim, da vloga babice pri porodu ni združljiva s prisilnim odvzemom placent,« pravi Radinova.
»Zares si želim, da bi ženske lahko imele možnost informirane odločitve, kaj si želijo s tem dragocenim organom. Seveda ga lahko tudi zavržejo. Žal pa je za zdaj znanstvenih raziskav, ki bi potrdile koristi placente ali opozorile na nevarnosti, zelo zelo malo. Tiste maloštevilne, ki pa vseeno obstajajo, kažejo na to, da bi poglobljeno raziskovanje placente lahko pozitivno oblikovalo prihodnost poporodne skrbi. Zakaj se torej ne raziskuje v tej smeri? Ne, pri nas je po novem žal tako, da če bolnišnica ženski izroči njeno posteljico, je to težji prekršek z zagroženo globo od deset do 30 tisoč evrov. Če vam to ne prižge vseh alarmov v glavi … Placenta je po tej logiki bolj nevarna kot pijani voznik. Vprašanje, ki se mi ob tem pojavi, je samo, za koga?« zaključuje Dolinarjeva. Babica Nina Radin vidi rešitev te težave v spoštovanju pravice ženske do odločitve o nadaljnjem lastništvu placente, ko lahko dobijo tudi splošna priporočila za ravnanje z njo. Iršičeva predlaga, da bi mamica, ki si želi domov iz porodnišnice odnesti posteljico, podpisala dokument, da jo je prevzela na lastno odgovornost in za njo odgovarja. »Tako smo delali tudi doslej in s tem je bila porodnišnica zaščitena.«
...................
Problem se zdi večji, kot je v resnici
Mag. Gorazd Kavšek, dr. med., svetnik, predstojnik Kliničnega oddelka za perinatologijo (porodnišnica Ljubljana) GK UKC Ljubljana: »Glede placent je bilo prelito že mnogo črnila. Etični in kulturološki pogled je zadeva, ki se s časom spreminja in je seveda različen glede na čas in prostor. Placent glede na zadnji dopis ministrstva za zdravje ne izročamo, tam pa najdete vso potrebno argumentacijo. Je pa takih primerov (ko bi si porodnica želela posteljico) zelo malo, vendar so ti precej odločni in glasni in se zdi problem večji, kot je v resnici.«
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
