Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije je pripravilo novelo zakona o visokem šolstvu, ki vključuje tudi to, da se športna vzgoja vrne na urnike vseh slovenskih fakultet. S teh je kot obvezni predmet izginil predvsem z uvedbo bolonjske reforme, ki so jo vse slovenske fakultete in visoke šole uvedle najpozneje s študijskim letom 2009/2010.
Bolonjska reforma: Noben predmet obvezen za vso univerzo
Po njej je bila športna vzgoja na večini fakultet zgolj še izbirni predmet, pa še to ovrednotena z manj kreditnimi točkami kot skoraj vsi preostali predmeti. »Takrat je bila sprejeta odločitev, da športna vzgoja ne bo več obvezna sestavina študijskih programov, ni pa bila določena nadaljnja oblika organizacije športa študentov. Razlogi za to odločitev so bili različni, vsekakor pa je med njimi treba omeniti formalno določilo bolonjske reforme, da noben študijski predmet ne more biti obvezen za celotno univerzo, in nekatere neformalne vzroke, ki govorijo o slabi določljivosti prostora športne vzgoje v univerzitetnem prostoru, ne dovolj smeli politiki za šport zadolženih pedagogov in Fakultete za šport, premajhnem številu empiričnih spoznanj o pozitivnih učinkih športne vzgoje na kakovost bivanja in študija študentov ter drugih,« je leta 2009 v reviji Šport zapisala Andreja Kocjančič, med letoma 2005 in 2009 rektorica univerze v Ljubljani.
Hitro padajoča udeležba pri športni vzgoji
Od takrat dalje se je nenehno manjšalo število športno aktivnih študentov na univerzah in visokošolskih zavodih. Analize te problematike sta se že leta 2016, prav tako v reviji Šport, lotila Vinko Zovko in Tomaž Čater ter zbrala podatke na podlagi vprašalnika, ki sta ga poslala vsem članicam ljubljanske univerze in prejela odgovore 17 članic od 26. Podatki so se nanašali na tri študijska leta, in sicer 2004/2005, 2009/2010 in 2014/2015, ugotavljala pa sta hitro padajočo udeležbo študentov pri športni vzgoji. »Opazimo lahko, da je bila športna vzgoja pred bolonjsko prenovo daleč najbolj prisotna v drugem letniku visokošolskega in univerzitetnega študija, najmanj pa na podiplomskem študiju, medtem ko je po bolonjski prenovi prisotnost športne vzgoje precej bolj enakomerno porazdeljena po posameznih letnikih študija. Zelo jasno je opaziti, da je bilo obvezne športne vzgoje v letu 2014/2015 precej manj kot v letu 2009/2010, in to tako na visokošolskem kot na univerzitetnem študiju,« sta zapisala.
Na ljubljanski univerzi športno aktivnih le še 14 odstotkov
Na ministrstvu želijo trendu padanja športno aktivnih študentov narediti konec, zato so se v noveli zakona o visokem šolstvu posvetili tudi temu. Podporo vrnitvi pa so dali tudi rektorji vseh treh največjih univerz v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem. Po daljšem postopku je bil tako sprejet kompromisni predlog zakona za uvedbo športne vzgoje na fakultetah, ki bo obvezna, a se ne bo ocenjevala. »Za pomoč se zahvaljujem Igorju Papiču, ministru za visoko šolstvo, znanost in inovacije, in vodstvom javnih univerz, ki so s svojo podporo omogočili, da se bo šport vrnil na univerze. Fakulteta za šport ugotavlja, da je bilo v času, ko je bil šport še v predmetniku, med študenti 64 odstotkov aktivnih, zdaj pa je ta številka izjemno nizka,« je pojasnil državni sekretar za šport na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport Dejan Židan.
»Po podatkih fakultete za šport je bilo lani na Univerzi v Ljubljani, ki ima že tako višje številke od preostalih, športno aktivnih le še 14 odstotkov študentk in študentov, in to žalostno statistko želimo spremeniti. Polovica dijakov gre na univerze, mnogi se preselijo in dobijo novo družbo in navade. Tako se lahko zgodi, da se gibalne dejavnosti povsem opustijo,« je še povedal Židan.
