Ena od sijajnih možnosti, že preskušena v svetu in doma, je lastništvo zaposlenih, se pravi, da je vsak delavec tudi solastnik podjetja, v katerem je zaposlen. Kako se to obnese? Odlično, pravi Primož Kokalj, generalni direktor žirovske tiskarne Etiketa, kjer so lastništvo zaposlenih vpeljali že pred dvema desetletjema.
Leta 1960, pripoveduje Primož Kokalj, je skupina ljudi v Žireh osnovala Trakotkalnico, v njej so, kot nakazuje ime, tkali trakove. Pozneje so začeli tiskati trakove za tekstilno industrijo, nato etikete – prvi v Jugoslaviji so tiskali samolepilne – in transferje, ki se prenašajo na blago, na primer majice. In vse to so naredili z lastnim znanjem. Nekje vmes so se preimenovali v Etiketo. Trakove tiskajo še dandanes, le da je to zdaj manjši in manj donosen del podjetja, Etiketa živi predvsem od tiskanja nalepk in transferjev. Podjetje je raslo, nadaljuje direktor, z njim pa tudi zavest, to je naše! Vse so ustvarili sami, brez zunanje pomoči, čisto sami so tudi v sedemdesetih zgradili proizvodni obrat, v katerem so še vedno. Z osamosvojitvijo so potem prišle hude krize – izguba jugoslovanskih trgov, propad tekstilnih podjetij …, ampak Etiketa je preživela vse pretrese. »Skozi vse to je podjetje prišlo s skupnimi močmi, ljudje so bili prilagodljivi, ko se je nekaj čez noč spremenilo, so pač začeli delati nekaj drugega, nekako so vedno našli rešitev.«
Tretja pot
Po privatizaciji je bila zaradi vloženih certifikatov približno polovica podjetja v lasti zaposlenih, druga polovica pa je bila v rokah državnih in paradržavnih skladov, ki niso imeli interesa, da bi to obdržali in razvijali. Tedanje vodstvo podjetja je razmišljalo drugače kot večina po Sloveniji: niso se odločili za menedžerski odkup in ne za prodajo tujcem, namesto tega so našli točko v zakonu, ki je omogočala odkup lastnih delnic. Ključni premik se je zgodil na začetku novega tisočletja, odločilna brca pa je bil poskus sovražnega prevzema. »Naredili smo izdelek, ki je bil na zelo visoki ravni globalno,« pripoveduje Primož Kokalj. Prišel je tujec, ki je hotel izdelek, razvoj podjetja ga pa ni zanimal, v Žireh bi morda ohranil kakšen razvojni center, tehnologijo bi odpeljal v beli svet. Pa so vodstvo in zaposleni rekli ne, tega nočemo, ohraniti hočemo svoje podjetje in službe, ljudje so najeli kredite in odkupili deleže v skladih. Tudi pozneje je podjetje zunanje deleže odkupovalo v sklad lastnih delnic, ki so jih potem znova ponudili v odkup zaposlenim. Skoraj 90 odstotkov podjetja je tako pristalo v lastništvu zaposlenih.
Ampak to še ni konec zgodbe. Ta je šla naprej in naredila nov salto.
Ko prideš v Etiketo, ostaneš za vedno
Zaposleni iz privatizacijskih časov namreč zdaj odhajajo v pokoj, »predvsem certifikatski deleži odhajajo iz firme. Pripadnost podjetju še vedno ostaja, ampak interesi so malo drugačni, potem so tu še dediči nekdanjih solastnikov … In še vedno smo tarča sovražnih prevzemov.« Imajo namreč inovativne stroje in postopke, ki bi se jih z veseljem polastili drugod po svetu. Kako torej v podjetje privabijo inovatorje? Kar tukaj jih naredimo, se smeje direktor.
»Globalne multinacionalke želijo vse obvladovati, to pa je najlaže tako, da postanejo lastniki. Poleg tega pa je en del podjetja specifičen in zelo zanimiv za tuje vlagatelje. Pravzaprav je trenutno celo podjetje zanimivo zanje. Zadnja leta namreč vidimo, da na zahodu teh kapacitet nimajo, mi jih pa imamo. In ljudje so pripravljeni delati, čeprav je tudi za nas izziv, celotna industrija se je lani ukvarjala predvsem s tem, da ni dovolj delavcev. Nam se to ni nikoli zgodilo, ker v Žireh velja, da je v Etiketi dobro delati. Ko prideš v podjetje, tu tudi ostaneš.« Pravico do odkupa delnic dobijo zaposleni po enem letu službe.
Zakaj ljudje nočejo stran, je hitro očitno, pa razlog niso le redne plače, vsakoletna božičnica in letne dividende, odnos vodstva do zaposlenih se kaže v malenkostih, ki veliko pomenijo: poleg z zakonom predpisanega odmora za malico imajo v Etiketi dva dodatna desetminutna odmora, klimatizirane delovne prostore, lastno menzo, ki poskrbi tudi za vegetarijance in zaposlene z zdravstvenimi omejitvami, pa izobraževanja in športne aktivnosti … Seveda vse to lahko ponujajo tudi podjetja, ki niso v lasti zaposlenih, je pa res, da so v tistih z notranjim lastništvom praviloma boljši in zaposlenim prijaznejši delovni pogoji.
Z denarjem ne izmeriš vsega
Čeprav je lastništvo zaposlenih mogoče že zdaj, pa bo zakon o lastniški zadrugi delavcev, ki predvidoma prihaja čez nekaj mesecev, nekatere stvari bolj jasno določil in popravil nekatere krivice. »Že pred letom 2020 je bil spremenjen zakon o dohodnini, kjer so popravili en člen: dodatno so s 25 odstotki obdavčili prodajalca, ki svoje delnice proda v sklad lastnih delnic podjetja. Si predstavljate, če ste upokojenec in hočete prodati svoje delnice – če jih prodate Etiketi, boste ne glede na to, kako dolgo jih imate, plačali 25 odstotkov davka. Novi zakon bo to deloma rešil. Odkup preko sklada lastnih delnic je namreč zgodba, ki se nikoli ne konča, saj se zaposleni upokojujejo in je treba delnice spet odkupovati, vrednost pa pri uspešnem podjetju raste hitreje kot plače, zato si novi zaposleni težje privoščijo, da bi kupili delnice. Ta način ni vzdržen, zato smo spet lahko tarča prevzemov, tega pa si nihče ne želi. Novi zakon pa prinaša prav to, da ljudem ni treba več dajati svojega denarja, temveč se z dogovorom del dobička nameni za to, da podjetje ostaja v lasti zaposlenih. Član lastniške zadruge si lahko samo tako dolgo, dokler si v podjetju zaposlen.«
Imajo zaradi notranjega lastništva zaposleni več besede pri upravljanju podjetja? Uprava je uprava, odgovarja Primož Kokalj, »in mora delati v dobro podjetja in lastnikov, se pa veliko več pogovarjamo in usklajujemo. Ker smo hkrati lastniki in zaposleni, se mogoče kdaj malo drugače odločamo, kot bi se odločala lastnik ali uprava, ki bi hotela samo čim višje dobičke. Kdaj se celo zavestno odločimo za manjše dobičke, da so ljudje bolj zadovoljni. Vsega se ne da izmeriti z denarjem.«
Zmagovalna formula je predanost podjetju
»Specifika tega sezonskega posla je, da ko je poleti v času dopustov ogromno dela, ljudje razumejo, so pripravljeni delati nadure in prestaviti dopust, zaradi te prilagodljivosti zmagujemo. V Evropi naša konkurenca nima kapacitet, da bi tako hitro naredila, kar naredimo mi. Vse, kar delamo, delamo prostovoljno, nikomur ni treba delati prekomerno, pa kljub temu delajo, ker razumejo, da bodo poplačani. Mi smo letos v visoki sezoni imeli 50 odstotkov več prometa, kot smo načrtovali. To je nora številka! In smo rekli, dajmo, nagradimo jih, da bodo več in bolje delali. Po koncu visoke sezone imamo super rezultat, nekaj rezerve za nizko sezono in smo vsi zadovoljni.«
Za vzdržno notranje lastništvo bi torej radi našli način, da bi lahko od svojih upokojencev odkupovali delnice podjetja, ne da bi prodajalce davek preveč udaril po žepu. Novi zakon morda sploh ne bo sprejet, pravi direktor, upokojenci, ki bi radi unovčili svoje delnice, pa si želijo rešitve, ki bo Etiketo ohranila žirovsko. »Kako daleč smo pri tem, da bi to uvedli? Na eni strani zelo daleč, na drugi strani še nikjer. Našli smo način, kako se da to narediti po obstoječi zakonodaji, ampak ni pravne prakse in bomo orali ledino. Želimo preprečiti sovražni prevzem, želimo ohraniti to, kar smo gradili šestdeset let.«
Če bi k njemu prišel po nasvet lastnik podjetja, ki nima naslednika, ali bi mu svetoval model, kakršnega imajo v Etiketi? Absolutno, pravi. Pozna zgodbe podjetij, ko so se lastniki na razpotju odločili drugače. Mnogih od teh podjetij zdaj ni več.
........
Za varnejšo službo in boljšo plačo
Delavsko lastništvo, se pravi podjetje v lasti zaposlenih, je nekdo označil kot srednjo pot med socializmom in trdim kapitalizmom. Pomeni, da ljudje delajo za svoj žep, a tudi da dobiček ni edini cilj – ker se zavedajo, da delajo zase, imajo večji občutek pripadnosti podjetju in so bolj motivirani za njegov razvoj, saj jim to omogoča dolgoročno preživetje. Notranje lastništvo je tudi dober odgovor na zadrego lastnikov malih in srednjih podjetij, ki bi se radi upokojili, pa nimajo primernega naslednika. Zakona, ki bi to področje urejal, še nimamo, podjetja z notranjim lastništvom pa že. Ni jih (še) veliko, a jim gre dobro. Med znanimi imeni so Domel, Alples, M Sora, Etiketa, Dewesoft …
Zakon o lastniški zadrugi delavcev (ZLZD), ki naj bi pripravljen v različnih oblikah čakal že nekaj let, je zdaj v usklajevanju med ministrstvoma za delo in solidarno prihodnost, sprejet pa bo predvidoma konec tega ali na začetku prihodnjega leta. Namen, pravi zakonodajalec, je zagotoviti pravno podlago zaposlenim za delni ali celotni odkup deleža matične družbe, urediti sistem odkupa lastniških deležev od zunanjih lastnikov ali od tistih, ki se odpravljajo v pokoj. »V naslednjem desetletju se bo v Sloveniji upokojila približno četrtina lastnikov v sektorju malih in srednje velikih podjetij. To pomeni, da se bo prenašalo več sto milijonov evrov vredno premoženje. Lastništvo bodo menjala podjetja, ki zagotavljajo med 50.000 in 80.000 delovnih mest in letno ustvarijo od 15 do 20 odstotkov dodane vrednosti. Študije na ravni Evropske unije kažejo, da je do 80 odstotkov teh podjetij ogroženih zaradi neustrezno načrtovanega nasledstva,« piše na vladni strani. Delavsko lastništvo, nadaljujejo, nameravajo ponuditi »kot enega od možnih odgovorov« na izzive, s katerimi se bo slovensko gospodarstvo srečevalo v prihodnjem desetletju.
Za izhodišče si je napovedani ZLZD vzel v tujini že uspešno preskušeni model ESOP (Employee Stock Ownership Plan), po katerem zaposlenim v odkup podjetja ni treba vlagati lastnih sredstev in jemati kreditov, temveč se za povečanje lastniškega deleža zaposlenih uporabijo prihodnji dobički podjetja.
Prednosti takega lastništva je veliko – podjetja v lasti zaposlenih so od osem do 12 odstotkov produktivnejša od primerljivih podjetij, laže previharijo krize, zaposleni so bolj motivirani, njihove službe so varnejše, plače višje in delovni pogoji boljši.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
