Kljub temu pa zakon določa omejitve pri obsegu skrajšanja in uporabi te pravice, posebej v primerih, ko jo želita uveljavljati oba starša hkrati.
Pravica do krajšega delovnega časa pripada enemu ali obema staršema, dokler otrok ni star tri leta, oziroma če imata dva ali več otrok, lahko pravico koristita do dopolnjenega osmega leta najmlajšega otroka. V primeru otroka s posebnimi potrebami pa je pravico mogoče uveljavljati, dokler ne dopolni 18 let. Ključna zahteva za uporabo te pravice je, da starš oziroma oba skupaj (če jo koristita oba) opravljata najmanj polovico redne delovne obveznosti, kar pomeni vsaj 20 ur na teden. Ta zahteva je v zakonodaji zato, da pravica ohrani svoj namen – omogočanje usklajevanja delovnih obveznosti in družinskega življenja, vendar brez popolne odsotnosti s trga dela.
Obseg krajšanja in financiranje socialnih prispevkov
Ena izmed glavnih značilnosti pravice do krajšega delovnega časa je, da država za čas, ko starš zaradi izrabe pravice dela manj, krije prispevke za socialno varnost do polne delovne obveznosti. To pomeni, da bo država za tisti del delovnih ur, ki jih starš zaradi krajšega delovnega časa ne opravi, poskrbela za socialno varnost. Tako starši, ki skrajšajo delovni čas, ohranjajo pravice iz socialnih zavarovanj, kot so pokojnina, zdravstveno zavarovanje in drugo.
Skupna uporaba pravice
Posebej zanimiv vidik pravice do krajšega delovnega časa je možnost, da jo lahko hkrati uveljavljata oba starša. Skupna izraba je mogoča, vendar obstaja omejitev, ki določa, da skupna izraba ne sme presegati 20 ur tedensko. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so pojasnili: »Kadar pravico želita izrabiti oba starša, skupna izraba pravice (torej plačila prispevkov) ne sme presegati 20 ur tedensko (država plača prispevke za največ 20 ur tedensko). To pomeni, da vsak od staršev dela 30 ur na teden, vsakemu pa država plačuje prispevke za 10 ur na teden (lahko seveda tudi 35/25 ali kakšna druga kombinacija).«
Ta fleksibilnost omogoča prilagajanje obeh staršev glede na potrebe družine, vendar vedno z omejitvijo skupne uporabe do 20 ur tedensko.
Pravica ločenih staršev s skupnim skrbništvom
Pravica do krajšega delovnega časa je nekoliko bolj zapletena, kadar gre za ločena starša s skupnim skrbništvom nad otrokom. Skupno skrbništvo sicer pomeni, da oba aktivno skrbita za otroka, vendar ne istočasno. Kljub temu, da so otroci na primer en teden pri enem staršu, drug teden pa pri drugem, za starša veljajo enaka pravila – država plača prispevke za največ 20 ur tedensko in starša ne moreta vsak zase uveljavljati polne pravice do krajšega delovnega časa.
Zakon navaja, da se morata starša v tem primeru dogovoriti, kako bosta pravico izrabljala. V praksi pa to pomeni, da imata možnost razdeliti krajši delovni čas po enakih delih, na primer po 10 ur tedensko vsak. Druga možnost je, da le eden od staršev uveljavlja celotno pravico do krajšega delovnega časa za največ 20 ur tedensko. Čeprav bi bilo logično, da bi oba starša imela možnost uveljavljanja pravice, zakon ne omogoča, da bi oba hkrati uveljavljala 20 ur tedensko.
V praksi lahko takšne situacije povzročajo težave, saj oba starša v primeru skupnega skrbništva izmenično skrbita za otroka. Na primer, če starša vzdržujeta razpored teden pri materi, teden pri očetu, lahko tisti starš, ki v danem tednu skrbi za otroka, občuti večje obremenitve in bi mu krajši delovni čas koristil za večjo prisotnost pri otroku. Toda, če mati že izkorišča pravico do krajšega delovnega časa, oče ne more uveljavljati enake pravice za tisti teden, ko je otrok pri njem, razen če se dogovorita za enakomerno delitev ur skozi cel mesec.
Če starša ne dosežeta dogovora o izrabi pravice, zakon ne vsebuje posebnih določb, ki bi rešile takšne nesporazume. V primeru, da eden od staršev vztraja pri izrabi pravice, drugi pa pravico prav tako želi uveljavljati, lahko pride do blokade, kjer pravica ostane neizkoriščena. V takšnih primerih je priporočljivo, da starša poiščeta pomoč mediatorja ali svetovalca, ki bi jima pomagal doseči dogovor, ki bo najbolj v korist otroka. To je še posebej pomembno, kadar oba starša aktivno sodelujeta v vzgoji in življenju otroka.
Kako pravico uveljavljati
Za uveljavljanje pravice do krajšega delovnega časa mora starš vložiti pisno prošnjo pri svojem delodajalcu, kjer navede željo po krajšem delovnem času in razloge za takšno odločitev. Delodajalec je dolžan upoštevati to prošnjo in po potrebi prilagoditi delovni urnik. Plačilo za opravljene ure izplača delodajalec, država pa krije razliko prispevkov do polne delovne obveznosti. Pomembno je vedeti, da delodajalec staršu ne sme odreči te pravice, saj je zaščitena z zakonom.
Finančni vidik skrajšanega delovnega časa
Krajši delovni čas staršem omogoča več časa za družino, hkrati pa ohranja socialne pravice. Država krije prispevke za socialno varnost do polne delovne obveznosti, kar pomeni, da starši kljub krajšemu delovnemu času ohranjajo pravice do zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, nadomestil za primer brezposelnosti in podobno. Ta podpora je ključna, saj finančno omogoča družinam lažjo prilagoditev potrebam svojih otrok, ne da bi ogrozila dolgoročne pravice in varnost staršev.
Kaj pomeni pravica do krajšega delovnega časa za družbo
Pravica do krajšega delovnega časa je pomemben korak k podpori delovno aktivnih staršev. Ta zakon omogoča staršem večjo prisotnost v življenju otrok in večjo prilagodljivost pri usklajevanju poklicnih in zasebnih obveznosti. Poleg koristi za posamezne družine lahko ta pravica dolgoročno prispeva k bolj usklajenemu družbenemu življenju, ki spodbuja razvoj in blaginjo otrok.
