Zlomiti je ni mogel. Takle pezde takšno žensko – ni šans. Tudi po tem, ko je ostala na cesti s tremi otroki, brez službe, brez denarja in brez hrane. "Bolje trpeti za njim kot ob njem," je njen življenjski moto vse od trenutka, ko se je odločila, da bo spakirala. Ter se iz bivanja onkraj življenja, obstoja med dvignjeno in spuščeno roko, napotila nazaj proti sebi; dolgo je hodila, toda Almine oči, čiste in svetle, niti za trenutek ne izgubijo vedrine. "Ko sem pred štirimi leti prišla sem, sem bila potrta in povsem brez samozavesti," pove. Skomigne z rameni in spet – nasmeh. Močna kot temelji Zemlje: ženska, ki se bori za svoje otroke.
"Sem" so prostori Nadškofijske karitas Maribor, kjer je našla varno zavetje, v katerem je lahko končno sprostila v pričakovanju udarca venomer zakrčeno telo. Zajela sapo, si nabrala moči in določila smer za naprej. Alma je namreč ena od približno tridesetih prostovoljk in prostovoljcev, ki so vključeni v program Bet.ka, preko katerega se dolgotrajno brezposelne osebe z območja zgornje Štajerske ponovno vključujejo v družbo. Vsi še zdaleč niso tako močni kot ona, vsi pa so tako ali drugače na dnu, prikovani na brezno s takšnim ali drugačnim kamnom. Depresija, anksioznost, pijača ali kakšna druga zasvojenost, nad vsem pa velika mati večine družbenega zla: revščina. Nasproti nje pa elementarni programi, po katerih deluje človeški gon po preživetju.
Dobro delo dobro dene
Prostovoljci in prostovoljke programa Bet.ka so ljudje v stiski, ki jih na mariborsko Karitas napotijo centri za socialno delo in nevladne organizacije, kot sta Družinski center Mir in Zavod Franko. Na Karitas pridejo enkrat ali dvakrat na teden, da štiri do pet ur pomagajo pri razdeljevanju darovane hrane. Vsi tudi sami prejemajo brezplačne obroke. Predvsem pa pristne odnose in občutek vrednosti, ki ga upepeljena samozavest potrebuje, da se obnovi. "Izkazalo se je, da ljudem, ki so že dlje brezposelni in imajo duševne ali vedenjske težave, ne moremo pomagati zgolj z enkratno humanitarno pomočjo, zato smo razvili celovite in dolgotrajne programe," pojasni generalni tajnik Nadškofijske karitas Darko Bračun. In tako prostovoljke in prostovoljci iz programa Bet.ka vsako jutro sprejemajo pošiljke hrane, jih skrbno pregledajo in razvrstijo, pripravijo pakete ter jih razdelijo. Nekateri pomagajo pri administraciji, Alma pa je med tistimi, ki za nameček še pripravijo kosila v ljudski kuhinji, v katero hodijo mariborski brezdomci in drugi reveži.
Hrano prispeva 30 trgovskih centrov, kamor ob prvem svitu zapeljejo Karitasovi kombiji. Dnevno razdelijo revnim družinam poldrugo tono hrane, letno 472 ton. Nasmejane, marljive prostovoljke iz programa Bet.ka, ki jih tisto dopoldne pozdravim v skladišču, so upravičeno ponosne na veliko delo, ki ga pomagajo opravljati. Tako je videti gradnja nove, sočutne socialne piramide: mali človek dviguje malega človeka – in s tem sebe. "Imam še nekaj prostega časa, zakaj ga ne bi izkoristila, da pomagam drugim," mi reče Salva, prijazna ženska v srednjih letih z mandljevimi očmi in izrazitimi ličnicami filmske dive. V Slovenijo je prišla pred desetimi leti iz Tunizije, mož je Mariborčan, imata štiri otroke. "Super mi je tukaj," pove, "delamo dobro stvar, po koncu pa skupaj spijemo kavo in se pogovarjamo, jaz pa ob tem še vadim slovensko."
Za ljudi, ki so pretrpeli travme, nasilje in odvisnost, ki so jih zlomili, jim uničili samozavest in oropali smisla, je hitra vrnitev na delo in s tem med polnopravne članice in člane družbe praktično nemogoča. A s prostovoljnim delom, s katerim v okviru Karitasovega programa Bet.ka pomagajo revnim družinam, se marsikdo postopoma obnovi in vrne na površje – k sebi, svojim bližnjim, nam vsem.
Vsak dan, vsaka ura je osebni rekord
Veliko več pa je takšnih, ki jim je ob mojem obisku vidno nerodno. Čutim: tukaj sem tujec. Ti zidovi stojijo, da jih ščitijo pred zunanjim svetom; niso še pripravljeni verjeti v sožitje z njim, rane so odprte, travme še vedno stiskajo. Tu je njihov svet, in to dober. "Sistem zna biti precej krut do njih," razloži Sibila Niedorfer, strokovna sodelavka Karitasa, odgovorna za vodenje programov, "trg dela ni pripravljen na kompromis: ali boš osem ur delal točno to, kar ti rečemo, ali pa zate ni prostora. Tu pa delo prilagajamo njihovim željam in zmožnostim." Ko vdrem v ta krhki vsakdanjik, s seboj prinesem vonj po travmi. Nerodni nasmeški, pobešeni pogledi na vsakem koraku. Poln sem spoštovanja do teh ljudi, ki se ne vdajo, a oni še ne morejo sprejeti tujčevega spoštovanja, ne zmorejo verjeti v mojo ponižnost. Nekateri so ob prihodu na Karitas tako zatolčeni, da še komaj govorijo. "Da človek pride k sebi, lahko traja tudi več let," mi pove Niedorfer.
Pa vendar pridejo spet k sebi. K svoji radosti, moči. Niedorfer mi pokaže vtise, ki so jih uporabniki in uporabnice zapisali ob letni evalvaciji projekta Bet.ka. "Lepo mi je pri srcu, da lahko pomagam pomoči potrebnim," je zapisala ena. "Premagala sem stres, ki sem ga do takrat imela zelo veliko, in to mi je spremenilo življenje," je izpovedala druga. "Greš od doma in imaš neki smisel, delaš dobro in dobro se ti povrne," občuti tretji. »Počutim se zelo koristno, pridno, delavno. Čutim tudi psihično razbremenitev," je olajšana četrta. Peti je zapisal: "Imaš delovni ritem, izkušnje, učiš se od sodelavcev, da te tvoja osebna problematika ne odnese od realnosti." In še šesta: "Dovoljene so napake, brez rigoroznih ukrepov, pristna komunikacija, sprejemanje, pogum, zmanjševanje strahu, anksioznosti, depresije. Sprejetost." Tovrstni zapisi tvorijo svojevrstno knjigo prezrtih največjih dosežkov človeka. Na družbenem in duševnem dnu ni kisika, ni svetlobe, ni opore in ni razloga; vsaka minuta kljubovanja, vsak centimeter poti iz njega je – nov osebni rekord.
Alma z mize v ljudski kuhinji odnese še zadnji krožnik. Ko bo pomila posodo in odložila predpasnik, jo čakata še dva šihta. Kmalu bo lažje – ta večji sin je že pri kruhu, hči bo kmalu tam; oba sta zaključila zahtevni fakulteti in čakata ju dobri službi. Ko je pred leti z njima in z dojenčkom v naročju šla na ulico, je ves čas verjela, da bo prišel ta trenutek. Tudi tisti dve leti, ko je obiskovala psihoterapijo, da se je naučila živeti s posledicami trpljenja, ki ga je izkusila. Nekaj nedoumljivega zažari, pljuča sprejmejo nov dih, srce se hlastno zažene v nov utrip. In mine, karkoli že. "Fajn mi je tukaj, dosti bolje se počutim. Pravzaprav sem srečna." Močnejša, kot je njena zgodba: dobrota, ki odrešuje. In ki je bistvo programa Bet.ka.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
