Verjetno se vam bo zdelo malce nenavadno, da članek o drevesih v slovenskih mestih začenjamo na povsem drugem koncu sveta, vendar je zgodba z Daljnega vzhoda preveč povedna, da bi jo izpustili. Leta 1990 se je oblast japonskega mesta Fukuoka znašla v resni zagati: mestna uprava je nujno potrebovala novo stavbo, toda kompleks bi požrl polovico mestnega parka in prebivalstvo je seveda skočilo najprej v zrak, nato pa na ulice. Fukuoški mestni očetje so zato priredili arhitekturni natečaj in nanj privabili ugledne arhitekturne biroje z vsega sveta, ki naj bi rešili težavo in pomirili narod. Zmagala je zamisel argentinskega arhitekturnega mistika Emilia Ambasza, ki je od začetka svoje kariere sanjaril, da bo postavil zgradbo »sredi gosto naseljenega mesta, v kateri boš samo odprl vrata in že se boš znašel sredi vrta – ne glede na to, v katerem nadstropju živiš«. Tako je v samem srcu finančnega in upravnega središča Fukuoke nastala znamenita stavba ACROS, 14-nadstropni kompleks, v katerem človek in narava bivata v zglednem sožitju.
Zgrajen je v terasah, po katerih se razprostirajo pravi pravcati gozdički in parki s tolmuni ter slapovi, na skupaj 5.400 kvadratnih metrih zelenih površin pa raste čez 50.000 rastlin več kot 120 vrst. ACROS je svojevrstna reinkarnacija znamenitih babilonskih visečih vrtov, ki so v antiki veljali za eno od sedmih svetovnih čudes. Odveč je poudarjati, da je bil projekt popoln uspeh: prebivalstvo je takoj vzljubilo zgradbo, s katero se je njihov ljubljeni park ne le ohranil, temveč dobil celo novo razsežnost, arhitekt Ambasz pa je za uresničenje svojega sna pobral vse mogoče nagrade in navdihnil številne posnemovalce. Dotlej je bila »zelena arhitektura« omejena na posamezne prebliske, z ACROS-om pa je postala resnično privlačna. In tako zdaj po mestih po vsem svetu postavljajo tovrstne ekosisteme v betonu in na veliko zasajajo drevesa. Leta 2014 je v Milanu zrasel kompleks dveh nebotičnikov Bosco Verticale, na katerih raste več kot 800 dreves; projekt so zasnovali v arhitekturnem biroju Boeri, kot so zapisali, so želeli z njim »uresničiti sodobno utopijo trajnostnega razvoja v svetu, izčrpanem od podnebne krize«.
Na ta način se človeštvo spet vrača k svojim, khm, koreninam, mesta pa odplačujejo svoj dolg do okolja. Ta dolg je milo rečeno gromozanski: urbana območja pokrivajo komaj 2,5 odstotka Zemljine površine, pa vendar na njih nastane kar 70 odstotkov vseh emisij ogljikovega dioksida, s katerim smo zažgali planet. Mesta dušijo zelenilo z betonom, zastrupljajo zrak z izpusti iz industrije in prometa ter srkajo ogromne količine energije. Letošnjega aprila je mednarodna skupina okoljskih inženirjev in urbanistov iz Velike Britanije, Avstralije in Francije izdala izsledke svoje študije, v kateri so z matematičnimi modeli proučevali dinamiko rasti Londona in Sydneyja. Njihov zaključek: človeška naselja se čez Zemljo širijo na način, ki srhljivo spominja na razvoj rakavih tumorjev.
Lipa zelenela ni
Ta kancerogeni gon še vedno prevladuje po slovenskih občinah, kamor sodobni arhitekturni trendi še niso segli, brezčasno navdušenje človeka nad drevesi je vedno znova poteptano, misel na vsakršen moralni dolg do materinskega planeta pa strogo prepovedana. Marko Soršak, župan občine Hoče (ki je svoj odnos do okolja že nazorno pokazal, ko je prvovrstno zemljo prepustil neslavno propadli lakirnici avstrijske Magne), se je kljub moledovanju in bentenju ekologov ter prebivalcev lastne občine namenil podreti večji del kilometer dolgega drevoreda z več kot dvesto lipami, ki velja za kulturno dediščino in spomenik lokalnega pomena. Arboristi mu sicer dopovedujejo, da bi večji del lip lahko mirno pustil – toda Soršak oziroma njegova občinska uprava so prejeli 700.000 evrov evropskega denarja za podiranje dreves in naj jih strela, če jim bo kdorkoli preprečil, da bi jih porabili do zadnjega centa. Zavest o cinizmu podiranja enega od simbolov slovenske državnosti z evropskim denarjem se jim je seveda izognila v najširšem možnem loku.
Medtem ko se omikana mesta gospodarsko, predvsem pa mentalno razvitejšega sveta, ki bi mu Slovenci tako radi pripadali, obdajajo z zelenjem, pa motornih žag ne zaganjajo le v Hočah, temveč še po mnogih občinskih vrtičkih podalpske deželice. Pred nekaj dnevi je tako v javnost prišla novica, da bo občina Koper z županom Alešem Brežanom na čelu zaradi obnove vodovoda in električne napeljave posekala drevesa na Muzejskem trgu, ki so bila zasajena pred skoraj stoletjem. V Mariboru je župan Saša Arsenovič pred dvema letoma odobril posek 40 smrek v mestnem parku, ki naj bi jih ogrožal lubadar, letos pa je prišel na idejo o poseku drevoreda častitljivih platan na Kamniški ulici. Pred tremi leti je mariborska občina podrla čez 400 dreves na Pohorju, letos jih je 500 padlo na območju hriba Piramida. V Gornji Radgoni je leta 2021 padel drevored iz 75 dreves na Mladinski ulici. Daleč največjo mero neusmiljenosti do vseh vrst zelenja pa v Ljubljani izkazuje Zoran Janković, pod katerim se je doslej v panje spremenilo že na tisoče dreves; marsikomu se že sečnja po gozdu okoli Rožnika in Tivolija zdi višek arogance, sedaj pa je Janković razglasil, da bo občina podrla še 200 dreves okoli Ljubljanskega gradu. V Fukuoki, Kopenhagnu, Milanu (…) pa si medtem pripovedujejo vic o Ljubljani kot najlepšem mestu na svetu. Res omenjeni slovenski župani ob najavah posekov obljubljajo množično sajenje novih dreves – toda da mlado drevo uspešno prevzame funkcijo zrelih rastlin in zapolni vrzel v okolju, traja desetletja.
Zdravilo za rak, ki razžira planet
Ozaveščeni voditelji razvitih mest po tujini pač vedo, da so drevesa dobri duhovi njihovih območij in poroki visoke kakovosti življenja v simbiozi (namesto v nenehni vojni) z naravo. Da so na vsem svetu najuspešnejša pri pretvarjanju toplogrednih plinov v kisik, ve že vsak otrok. V mestih je raven kisika znatno nižja kot v naravi (za okoli šest odstotkov), eno samo odraslo listnato drevo pa v letu dni v povprečju ustvari zalogo svežega zraka, ki zadostuje za letno preživetje desetih ljudi. Ob tem pa to isto drevo v sebi zadržuje znatne količine ogljikovega dioksida, ki bi sicer zastrupljal ozračje; po ocenah znanstvenikov je v vseh drevesih v Londonu varno shranjenih za okoli 2,4 milijona ton ogljika. In vse tiste mestne srajce, ki v poletnih pasjih dneh preklinjate nevzdržno vročino – lipe, gabri, hrasti, bukve, jelke, tise, smreke in drugi skozi svoje liste in iglice nenehno izločajo kapljice vode ter tako ohlajajo pregreti zrak; eno samo odraslo drevo ima v enem samem dnevu enak hladilni učinek kot deset klimatskih naprav, prižganih 20 ur skupaj – pri čemer to drevo ne porabi niti vata elektrike in v zrak ne spusti niti za molekulo strupenih kemikalij. Ne znižujejo pa drevesa samo temperature, temveč tudi hrup, ki ga prestrezajo s svojimi krošnjami in debli.
Sočasno urbana drevesa zagotavljajo dom in zavetje številnim živalim, od veveric in ptic do hroščev, metuljev, netopirjev, ki brez njih ne bi mogli preživeti v betonski džungli. Če še to ni dovolj, pa dodajmo, da imajo dokazano blagodejen vpliv na človekovo duševno zdravje. Da narava zdravi, vemo že od pamtiveka, v zadnjih desetletjih pa so njene učinke tudi znanstveno potrdili psihoterapevtski pristopi, kot sta zdravljenje z naravnim tokom (FWT; »flow with nature therapy«) in teorija krepitve pozornosti (ATR; »attention restoration theory«). Vrsta študij, izvedenih po teh metodah, je pokazala, da lahko že kratek vsakodnevni oddih pod drevesnimi krošnjami bistveno zmanjša simptome depresije, anksioznosti in tesnobe. Pomirja že zgolj pogled na drevesa – kar je tudi razlog, da so v čisto vsakem mestu cene nepremičnin ob parku ali pa s pogledom na gozd bistveno višje. In je tudi razlog, zakaj je življenje v fukuoškem ACROS-u ali milanskem Bosco Verticale, med pojočimi pticami, šumečimi krošnjami in iskrečimi tolmuni, neprimerno bolj zdravo in udobno, tudi bolj pestro in, da, bogato, kot v kakšni ljubljanski Situli ali Schellenburgu.
Kapitalizem je čez les
In ker je slovenskim šerifom figo mar za dobrobit narave, ki jo dojemajo zgolj kot skupek še ne do konca izcuzanih resursov, omenimo, da ima prisotnost dreves v urbanem okolju tudi ekonomski učinek. Analiza stroškov in prihodkov, ki jih ustvarjajo ti organizmi – v Veliki Britaniji jo je izvedla družba Natural England – je pokazala, da je vsak funt, porabljen za sajenje dreves, mestom na koncu prinesel sedem funtov prihranka. Kar na nacionalni ravni za celotno Britanijo znese več kot 2,1 milijarde funtov. To je v prvi vrsti posledica blažitev podnebnih sprememb in manjših pritiskov na zdravstveno blagajno (zaradi zmanjšanja duševnih težav in zapletov z dihali, kožnim rakom in s stresom povezanih bolezni). Kot rečeno, drevesa tudi zvišujejo vrednost nepremičnin, ki stojijo ob njih; zaradi povečanega povpraševanja kupcev naj bi na trgu dosegale tudi do 20 odstotkov višjo ceno.
Potem pa je tukaj še zadnji, ključni razlog, ki povzame vse prejšnje: velika večina ljudi nas ima drevesa preprosto rada. Ker so častitljiva, dobrodušna in neizmerno velikodušna, saj nam dajejo vse, kar potrebujemo, od zibelke pa do križa za grob. Ker so odprta in obenem skrivnostna. Ker so preprosto lepa, negovati, po možnosti pa tudi ustvarjati lepoto pa je odlika dobrega življenja. Človek se ima za velikega, toda proti mogočnemu hrastu ali evkaliptu je neznaten. Naša mesta so stara stoletja – toda drevesa so na Zemlji že okoli 360 milijonov let, milijonček gor ali dol. V tem času se je v kolobarjih njihovih debel nabralo toliko spominov, pričevanj in zgodb, pa tudi toliko naše svinjarije, da smo jim dolžni izkazovati spoštovanje. Kajti ne nazadnje je znanost tik pred tem, da potrdi, kar je čutečemu človeku jasno že od nekdaj: da so drevesa živa čuteča bitja.
Nemški gozdar Peter Wohlleben je v globalni knjižni uspešnici Skrivno življenje dreves opisal vrsto njihovih osupljivih lastnosti, ki dokazujejo, da se jasno zavedajo svoje okolice, se odzivajo na dražljaje z odzivi, ki spominjajo na čustva, ter živahno komunicirajo z drugimi drevesi; ustroj in delovanje njihovih razvejanih koreninskih sistemov po avtorjevem mnenju v marsičem spominjata na človeške možgane. Sposobna so učenja, zavedajo se minljivosti časa, obenem pa vsako drevo premore edinstven skupek lastnosti, zaradi katerega bi lahko rekli, da premore svojo lastno osebnost. Vse to jih pomembno razlikuje od šerifov slovenskih občin, ki nadnje pošiljajo motorne žage in sekire. Če bi želeli biti resnično frajerski, obenem pa narediti še nekaj dobrega za svoje ljudi, bi Soršak, Arsenovič, Janković in drugi namesto izdajanja dekretov o sečnji z lastnimi rokami vsako uro svojih mandatov sadili nove lipe in platane ter drugo druščino. Tako pa je po lubadarju že največji naravni sovražnik dreves v podalpskem urbanem okolju – slovenski župan.
Še več zanimivih vsebin najdete v zadnji izdaji revije Jana.
