Mikro nuklearni reaktorji bi lahko bili rešitev, saj potem ne bi bilo treba graditi ogromnih jedrskih kompleksov, a kako realne so te male elektrarne, ostaja vprašanje.
Mobilni jedrski reaktorji, kakršne načrtujejo inženirji v tem trenutku, so seveda različno veliki in zmogljivi ter različno dragi. V podjetju Nano Nuclear Energy v ZDA načrtujejo okoli 18,5 milijona evrov drage reaktorje, ki bi lahko bili v uporabi od leta 2031 dalje, predvsem pa bi bili namenjeni za proizvodnjo energije za večje podatkovne centre s številnimi strežniki in podobno. Ti centri dejansko nikoli ne smejo ostati brez elektrike, saj je od njih odvisno delovanje številnih drugih dejavnosti in podjetij, v podjetju navajajo, da bi si na ta način ti centri zagotovili čist, varen in predvsem stalen vir elektrike.
Čim preprostejši za priklop in odklop
Reaktorji bi bili dovolj veliki, da bi jih lahko prevažali s tovornjaki, železnico ali z ladjami, s tem bi jih lahko dostavili v pravem trenutku tja, kjer bi jih najbolj potrebovali. Z drugimi besedami, zasnovani bodo tako, da jih bo mogoče hitro namestiti, priključiti na omrežje in nato odklopiti, infrastruktura in postopek pa naj bi bila zasnovana tako preprosto, da ne bi zahtevala posebnih ekip strokovnjakov.
Kaj pa bi bilo z varnostjo? Ta je že ob omenjanju jedrskega reaktorja več kot nujna, pri podjetju Nano pa navajajo, da bo v nasprotju z velikimi reaktorji, ki so stalno v nevarnosti, da bi se pregreli ali da se začne taliti sredica, v njihove male reaktorje vgrajen sistem pasivnega hlajenja tudi v primeru popolne mehanske odpovedi. Sicer v podjetju še pravijo, da je že zdaj jedrska energije najvarnejši vir, če varnost merimo s številom smrti glede na proizvedeno gigavatno uro elektrike, mikro rekatorji pa bi bili tako še varnejši.
Zanimajo tudi vojsko
Tudi ameriška vojska je že postala pozorna na te vire energije in razvija projekt Pele, v okviru katerega bodo nastali mikro reaktorji za uporabo v njihovih vojaških bazah, pri čemer bi te postale popolnoma energijsko samozadostne. In korak od uporabe v vojski do komercialnega izkoriščanja tehnologije je po navadi zelo majhen.
Podjetje Nano naj bi prve prototipe mikro reaktorjev končalo leta 2027, stali bi že omenjenih 18,5 milijona evrov, komercialna uporaba pa naj bi stekla v začetku 30. let.
Za reaktorje te vrste se zanimajo tudi v velikih korporacijah, kot sta Oracle ali Microsoft, ki skupaj z Westinghousom načrtujejo razvoj nekaj manjših reaktorjev moči do 5 megavatov, ki bi delovali do 100 mesecev ali dobrih 8 let brez posebnega vzdrževanja.
Mikroreaktor kot baterija
Westinghousov projekt mikroreaktorja eVinci vključuje vzpostavitev štirih eksperimentalnih proizvodnih tovarn, reaktorji pa naj bi imeli, tako pri Westinghousu, »malo premikajočih sestavnih delov in naj bi dejansko delovali kot nekakšna baterija«. To bi bil lahko vir elektrike in toplote za odmaknjena naselja, v rudnikih, industrijskih centrih in tudi pri obrambi, najbolj optimistični pravijo, da bi jih lahko uporabljali na Luni, če bo kdaj človek želel kolonizirati ta Zemljin satelit.
Strokovnjaki na Institutu Jožef Stefan pa so dodatno pojasnili delovanje Westinghousovega reaktorja: »Mikroreaktorji v omenjenih 100 mesecih neprekinjenega delovanja porabijo zalogo goriva, vendar niso zasnovani tako, da bi lahko na lokaciji odprli pokrov reaktorske posode in zamenjali gorivo, kot to naredijo vsakih 18 mesecev v JEK, ampak imajo tovarniško zatesnjeno strukturo, zato tudi primerjava z baterijami. Podobno kot je baterije mogoče reciklirati, naj bi tudi mikroreaktor odpeljali nazaj k proizvajalcu, ki v bistvu opravi generalno popravilo.«
Tudi na inštitutu menijo, da so ti reaktorji načeloma zelo zanimivi in ne vidijo posebnih razlogov, zakaj jih ne bi uporabili za številne namene. »Njihov glavni problem je trenutno, da noben še ni komercialno dostopen in zelo verjetno bo problem tudi visoka cena. Tehnološko gledano za njihov razvoj ni velikih ovir, v Sloveniji pa preučujemo predvsem uporabo malih modularnih reaktorjev, ki bi lahko zamenjali premogovne kotle,« dodajajo na inštitutu.
Odpadkov ni tako veliko
Ali bi ti mikroreaktorji lahko kdaj napajali vsako hišo ali naselje posebej? Na inštitutu menijo, da je to teoretično mogoče, vendar »obstaja vrsta administrativnih, varnostnih in ekonomskih ovir, da bi bilo to verjetno. Za zdaj so mikroreaktorji smiselni zgolj na samotnih lokacijah brez možnosti napajanja iz omrežja.«
Odpadki, takšni ali drugačni, so tudi zelo pomemben dejavnik, sploh ko govorimo o jedrski energiji. Američani sicer navajajo, da pri delovanju klasičnih jedrskih elektrarn ne nastaja tako veliko odpadkov, kot bi si predstavljali. Še več, navajajo, da če bi združili vse jedrske odpadke reaktorjev v ZDA, vključno z jedrskimi podmornicami in letalonosilkami, od 1950. dalje in na enem mestu, ne bi napolnili nogometnega igrišča. V JEK bo, po preračunih, od leta 1983 do za okoli 400 kubičnih metrov izrabljenega goriva, nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov pa za okoli 2500 kubičnih metrov. »Če bi te odpadke zložili pet metrov visoko, bi z njimi pokrili manj kot desetino površine nogometnega igrišča,« še dodajajo na inštitutu.
Jedrska energija kot edina alternativa uvozu
Jedrska prihodnost Slovenije je v tem trenutku na prelomnici. Posebej zaradi elektrifikacije prometa, industrije in ogrevanja se bo poraba elektrike precej povečala. Sicer so se nekako načelno odločili, da se bomo poslovili od fosilnih goriv, zato bomo zaprli TEŠ6. »Ko pa se bo upokojila še naša edina jedrska elektrarna, bomo s preostalimi hidroelektrarnami in sončnimi elektrarnami pokrili le eno tretjino porabe elektrike. Za zagotavljanje energetske neodvisnosti je edina realna možnost, da pomemben del elektrike pridobimo z novo jedrsko elektrarno, ker je proizvodnja izključno iz obnovljivih virov tehnološko negotova, nimamo še dovolj razvite tehnologije shranjevanja večjih količin energije, v vsakem primeru pa je tudi bistveno dražja od jedrske,« napovedujejo na Institutu Jožef Stefan.
Zato je po njihovem mnenju edina realna alternativa jedrski energiji izključno uvoz tako elektrike kot plina, kar pa pomeni precejšnja ekonomska in strateška tveganja.
