Potem ko je pred kratkim Panvita prodala 51-odstotni delež hrvaški skupini MPlus, so sledile še napovedi o prodaji Celjskih mesnin, ki pa jo je tožilstvo zaradi kazenskih zadev blokiralo, piše časnik Večer. Spomnimo, da je pred tem v tuje roke prešla Perutnina Ptuj, še prej pa drugi živilski velikani, kot so Fructal, Ljubljanske mlekarne, Droga Kolinska, Žito...
Prodaja Farm Ihan za zdaj ustavljena
Nazadnje je odjeknila novica o načrtovani prodaji podjetja Farme Ihan, ki je še zadnje večje kmetijsko podjetje v državni lasti. Po namigovanjih, da naj bi ga kupila Panvita, ki je od poletja v hrvaških rokah, so pristojni te domneve zanikali. Da ne bodo na prodaj, so zagotovili v SDH, potekajo pa tudi že postopki, da bi podjetje uvrstili med strateško pomembne naložbe, kar bi preprečilo prodajo tudi v prihodnje.
»Ta informacija je spodbudna. Korak v pravo smer. Upam, da bo politika razumela, da gre za strateško zelo pomemben trg. Kmetijska in živilska podjetja so namreč v vsaki državi deležna posebne pozornosti. Tako idejo absolutno podpiram. Farme Ihan so sicer v nezavidljivi kondiciji, a s prestrukturiranjem bi lahko nastal zanimiv projekt, kjer bi se vzpostavila sodobna vertikalna veriga,« je prepričan agrarni ekonomist Aleš Kuhar. Tudi Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, takšno odločitev države pozdravlja, a ob tem doda, da je ob vseh lastniških prevzemih, ki so se v preteklosti zgodili, nujno treba spremeniti Zakon o kmetijskih zemljiščih. »Treba je dodati člen, da če se lastnik podjetja zamenja, so pogodbe o najemu zemljišč nične. Kajti sicer kvalitetna slovenska zemlja preide v dolgotrajni najem tujih lastnikov.« Po njegovih ocenah je tako trenutno slabih 7000 hektarjev zemlje iz Sklada kmetijskih zemljišč v tujih rokah, poroča Večer.
Da imamo hrano na policah, mora delovati celotna veriga
Ne glede na to, da v primeru Farm Ihan pristojni pomirjajo, pa je slovenski kmetijsko-predelovalni sektor v slabi kondiciji. Celo v krizi, je prepričan Kuhar, to pa da je posledica desetletij: »Naša politika in družba sploh ne razumeta, kako v sodobnem svetu nastaja hrana.
To je iluzija oziroma tako se lahko proizvede del butičnega trga, to pa je vse. Za to, da hranimo množice, potrebujemo koherentno vertikalo.« Poleg kmetov so nujna tudi živilska podjetja, na katera pa smo po Kuharjevem mnenju pozabili. »Mi smo le poveličevali malega kmeta. Govorim o agrocentrizmu, ki se je razvil pri nas. Vse intervencije na področju prehranskega sistema so bile usmerjene v krepitev ekonomskega položaja kmetov. Niti ne njihove proizvodne sposobnosti, pač pa njihovega položaja. Ob tem dodajmo, da kmetje ne proizvajajo hrane, tako kot gozdarji ne proizvajajo pohištva, pač pa le surovino. Potrebna je celotna veriga, pri nas pa spodbud za drugi del verige ni, del politike celo spodbuja konflikt med kmeti in industrijo, kar je čista neumnost.«
Kuhar nadaljuje, da ga zaradi desetletij take politike ne preseneča, da se lastniki podjetij umikajo, saj to pri nas ni atraktivna panoga. Kot daleč največjo napako pa omenja prodajo Žita: »To je bila daleč največja neumnost. To podjetje je bilo v lasti državnih bank. Da prodaš takšno stebrno podjetje v sklopu sanacije, in to hrvaškemu pokojninskemu skladu, je eklatanten primer neumnosti. Danes vidimo, da Žitove ikonične blagovne znamke umikajo, nadomešča jih napis Podravka.«
Da je zdaj praktično vsa živilska industrija v tujih rokah, prinaša številne posledice. Prve so ekonomske, saj taka podjetja delujejo v interesih tujega kapitala, drugi vidik je okoljski. Ta na eni strani prinaša večji ogljični odtis zaradi povečanega uvoza, po drugi strani pa degradacijo okolja, zaradi opuščanja kmetovanja pri nas. »Tretji vidik, ki je bolj posreden, je zdravje. Ljudje več posegajo po tujih, cenenih in procesiranih izdelkih, kar dolgoročno vpliva tudi na zdravje,« je še prepričan Kuhar.
Kako bo v prihodnje prodaja večine podjetij vplivala na samooskrbo, ne vemo, zagotovo pa to ni spodbudno za suverenost države. Za zdaj podjetja niso spremenila odkupnih strategij in prekinjala pogodb s kmeti. Ti še naprej prodajajo svoje pridelke podjetjem, zato s tem samooskrba ni padla. »Vprašanje pa je, kaj se lahko zgodi ob tako zapletenih geopolitičnih razmerah, kot jih imamo trenutno. Če se kaj zaplete, bi to lahko pomenilo težave, saj se vsaka država v kriznih razmerah odloča po svoje, kar bi lahko pomenilo otežen odkup za slovenske kmete,« razmišlja Žveglič.
