Griša Močnik, dekan Fakultete za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici, je opozoril, da so ravni oksidativnega potenciala v občini Kanal ob Soči med najvišjimi v Evropi, v veliki meri pa k temu prispeva cementarna v Anhovem. V enoletnem merjenju v letih 2020 in 2021 so v občini Kanal ob Soči merili tudi kemijsko sestavo delcev PM10 in njihov oksidativni potencial, kar je bila prva raziskava te vrste v Sloveniji.
Zato smo preverili, kaj ta potencial sploh pomeni in kako lahko ogroža zdravje ljudi. Na Arsu so pojasnili, da so za zdravje ljudi delci eden pomembnejših dejavnikov, saj povzročajo tako imenovani oksidativni stres, s potencialom pa merimo njihovo sposobnost povzročanja stresa. Več ko je delcev in bolj ko so nagnjeni k oksidaciji, tem nevarnejši so našemu zdravju.
Več nevarnosti
Oksidativni potencial torej opisuje, kolikšna je sposobnost delcev, da povzročajo oksidativne reakcije, oksidirane snovi pa poškodujejo celice in tkiva. Prosti radikali, ki nastanejo pri oksidaciji, poskušajo nadomestiti svoj manjkajoči elektron tako, da ga odvzamejo iz drugih molekul, kot so na primer beljakovine ali naš DNK. To vodi do poškodb celic in tkiv, kar lahko povzroči vnetje in celično smrt. Prav tako oksidativni stres pospešuje procese staranja, saj poškoduje kolagen in elastin v koži, s tem se zmanjšuje prožnost kože in se pojavijo gube, vse skupaj pa vpliva na staranje tudi drugih organov in tkiv.
Dolgotrajen oksidativni stres je povezan z večjim tveganjem za bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, diabetes, rak in tudi alzheimerjeva ali parkinsonova bolezen. Že omenjena vnetja pa povečujejo tveganje za srčni infarkt in možgansko kap.
Oksidirani prosti radikali lahko poškodujejo DNK, kar vodi do mutacij in motenj v delovanju celic, rezultat tega pa je nastanek raka in drugih genetskih bolezni. Na splošno tudi oslabi imunski sistem, zato je telo bolj dovzetno za okužbe in počasneje okreva po boleznih. Prosti radikali lahko namreč poškodujejo bele krvničke, ki so ključne za obrambo pred okužbami.
Prosti radikali so sicer normalni in celo potrebni v našem telesu, saj spodbujajo tudi popravilo celice. Težava pa seveda nastane, ko je prostih radikalov preveč in preobremenijo procese popravljanja.
Zdravstvena stroka navaja, da lahko tudi sami prepoznamo, kdaj smo pod tako imenovanim oksidativnim stresom. Najpogostejši znaki so utrujenost, izguba spomina, pogostejše bolečine v mišicah ali sklepih, gube in sivi lasje, slabši vid, glavoboli, občutljivost na hrup in povečana dovzetnost za okužbe.
Kurjenje lesa in promet
Med glavnimi viri onesnaženja, ko nastanejo delci in nato z oksidacijo postanejo tako kritični, omenjajo kurjenje lesa in predvsem promet pozimi. »V predlogu nove direktive o kakovosti zunanjega zraka, ki naj bi začela veljati leta 2030, je predvideno tudi spremljanje oksidacijskega potenciala, vendar trenutno ni na voljo standardiziranih metod, ki bi omogočale izvedbo teh analiz na primerljiv način,« dodajajo na Arsu.
Nekatere snovi, ki jih najdemo v naši okolici, so bolj nagnjene k oksidaciji kot druge. Sicer se močni oksidanti pogosto uporabljajo v industriji. Med snovmi z visokim oksidativnim potencialom (če naštejemo le nekatere) najdemo kisik in ozon (uporablja se za sterilizacijo, a je v velikih koncentracijah škodljiv za dihala), vodikov peroksid (ta se uporablja za razkuževanje, beljenje in čiščenje, v telesu nastaja v majhnih količinah in ga naši encimi hitro nevtralizirajo, v večjih količinah pa lahko poškoduje tkiva in celice), dušikov oksid in dušikov dioksid, ki nastajata v prometu in prispevata k nastanku smoga.
Oksidativni potencial delcev je odvisen od več dejavnikov, od tega, kje nastajajo delci, kako so kemično sestavljeni, pa vse do njihove velikosti.
Prve raziskave leta 2005
Ker so ti viri oksidacije tudi sezonsko pogojeni, se na posameznih lokacijah pojavljajo tudi razlike med zimskim in poletnim obdobjem. Raziskave, povezane z oksidativnim potencialom, so se začele leta 2005, trenutno obstaja veliko različnih testov in metod za določanje oksidativnega potenciala, standardiziranega pa, kot omenjeno, še ni.
Zato okoljevarstveniki opozarjajo, da bi morali nabor dejavnikov, s katerimi merimo onesnaženost, razširiti. Če nič drugega, tudi z že omenjenim oksidativnim potencialom, saj ta nakazuje, kako nevarni lahko postanejo delci, ko začnejo oksidirati.
Do leta 2030 ostrejši standardi
Griša Močnik je prepričan, da bo ta parameter postal zelo pomemben, saj bo del sprememb direktive o kakovosti zraka, ki naj bi jo v EU sprejeli prihodnje leto. »Ko se bo direktiva spremenila in bo treba meriti oksidativni potencial, ko bodo mejne vrednosti zaostrene, saj bodo nižje, se bo marsikje pojavil problem,« je navedel. Raziskava novogoriške univerze je bila namreč osredotočena le na delce PM10, ne pa tudi na druge, enako nevarne snovi.
Do leta 2030 bodo torej zahteve za spremljanje in zmanjševanje oksidativnega potenciala delcev v zraku postale strožje, saj bo EU sprejela spremenjeno direktivo o kakovosti zraka. Ta vključuje znižanje mejne vrednosti za drobne delce PM2,5 s 25 na 10 mikrogramov na kubični meter zraka.
