Pravi moški imajo tudi »stik s seboj«. Zavedajo se svojih dobrih in senčnih plati, se nasmejejo in zjokajo, če je treba. Ne čutijo se ogrožene in vedo, kaj je prav. Recimo.
Za kamnito mizo na Krasu sem spoznala livarja iz Ljubljane. Povedal mi je svojo zgodbo. Je oče treh otrok. Imel je družino, ki je navzven lepo delovala, a pokazalo se je, da nekaj ni, kot bi moralo biti. Najstarejša je dlje opozarjala na strupen odnos, srednji je štirikrat kričal na pomoč s poskusom samomora. K sreči mu ni uspelo. Ko ga je šel zadnjič iskat na kraj, kjer je sin še enkrat želel opozoriti na neznosne bolečine zaradi stanja doma, se je oče ustavil in vprašal: "Kje smo skrenili?" Kot bi talil bron, je stalil starega sebe, na visokih stopinjah, da je bolelo za umret, a je zdržal. Nova koža mu je bolj prav. Ne samo njemu, tudi obema sinovoma in hčerki. Žena se ni odločila za spremembo.
Pijemo mali plavac, vino s Hvara. In vino veritas (v vinu je resnica), reče Roman, a ga pije zmerno in po pameti. Tematika je težka, a on rad pripoveduje o poti, ki jo je prehodil in jo še hodi. Zdaj kot oče samohranilec, se pa otroci že počasi osamosvajajo. Kot livar umetnin se spozna na zahtevne tehnološke postopke vlivanja. Je priznan mojster svojega poklica in človek, ki je prepoznal svojo težavo ter jo obrnil v priložnost. Spominja se dne izpred nekaj let, ko je sina snemal z vrvi, s katero je želel končati trpljenje, in se ujel v lastne misli, da sploh ne more čutiti. Česarkoli. Bil je čustveni mrlič. Pomislil je sam pri sebi, vse sem tehnično speljal, kot je prav, šel po sina, mu snel vrv, ga pripeljal domov in se čudil samemu sebi, da ob tem ne občutim nobenih čustev. Do takrat sta bila z ženo že nekajkrat na terapiji pri zakonski in družinski terapevtki Nataši Bider. Žena se je še enkrat pridružila, potem pa rekla, da ima dovolj, da terapije ne potrebuje. On je nadaljeval tri leta, na začetku tudi po trikrat tedensko. Ločila sta se, pogled na stvari je postal preveč različen. »Ločitev od žene je bila moja ločitev od samega sebe, kot sem bil. Če bi ostala v zakonu, bi pohodila svoje otroke. Pohabila, morda celo izgubila.« Želel je priti stvarem do dna. Želel, da otroci preživijo. Nastal je problem. Otroci so želeli živeti z njim, a slovenski pravni sistem je vse skupaj zapletel. Slovenska družba ne more sprejeti, da bi lahko bila v družini mati ta, ki s svojim vedenjem povzroča stisko pri otrocih. Kot pri taljenju brona je bilo tudi tu potrebno veliko energije, da se je stara oblika zmehčala in ustvarila pogoje za nov kalup. Zdaj imajo Roman in njegovi trije otroci dobre odnose. Hči je končala medicino, sinovoma gre dobro, Roman pa je postal nov človek. Danes ve, da mu je čustveni šok odprl vrata, da je lahko raztopil psihološke zidove, ki si jih je zgradil še kot otrok.
Zadovoljni v svoji nesreči
Roman omeni starše, ki prihajajo po svoje otroke v vrtec ali šolo z velikimi avtomobili, vrtec ali malico v šoli jim pa plačuje občina. Gre za prispodobo za osebe, ki živijo z občutkom, da jim stalno nekaj pripada, o tem so res prepričane. Roman, ki se spozna na posel, ve, da verjetno prav čustvena luknja poganja dobršen del svetovne ekonomije. Ljudje čutijo notranjo praznin in jo želijo zapolniti vsak po svoje. Na tem mestu Roman omeni tudi umetnike in njihovo ranjenost. Pogosto dela z velikimi umetniškimi imeni. Čuti jih, njihove primanjkljaje, ki jih uravnovešajo z veličastnimi deli. »Razumem jih, zakaj so zadovoljni v svoji nesreči.« Samo mimogrede, malodane skoraj vse sodobno kiparstvo v Sloveniji nastaja v družinskih livarnah bratov Kamšek, kar je nacionalnega pomena. Pred tem so morali umetniki hoditi vlivat v Zagreb, zdaj prihajajo iz tujine k nam, a Roman tega ne izpostavlja, ker »če si izpolnjen, ne potrebuješ zunanjih potrditev«. Spoznal je, da se stvari sicer ne rešijo same po sebi niti jih ne reši čas, za spremembo je treba vložiti veliko energije. On je šel na družinsko in zakonsko terapijo ter se ne glede na to, ali bodo institucije, kot so CSD, policija, sodstvo, razumele problem v njegovi družini, zavzemal za svoje otroke. Njegovo »zagipsano srce« se je počasi reševalo odvečnih plasti.
Rad bi imel rad svojo ženo
Ugotovil je, da vzgoja s trdo roko, ki jo je bil tudi sam deležen kot otrok, ne daje rezultatov. Ne glede na to, da je na zunaj postal ugleden človek – končal šolanje, ustanovil uspešno obrtno delavnico, si ustvaril družino – je nekaj šlo narobe. Pokazalo se je pri srednjem sinu. Zdaj zatrdno ve, da s silo in strahom ne bomo dosegli želenih rezultatov. Človeka, ki se ga bojiš, ne moreš imeti rad, je ugotovil. Toliko »gipsa« je bilo okoli njegovega srca, da ni znal čutiti. Ni znal imeti rad. Rad bi imel rad svojo ženo, je rekel, pa ni znal. Ker nimamo izkušnje, kako je ljubezen videti, se zadovoljimo z marsičim. Pa se najdeta dva ranjena, ki hrepenita po nečem, česar nista sposobna dati. Imeli so vse, a sreče ne. Zakaj ne? »Otroci čutijo, kar oddajaš, in ne verjamejo temu, kar igraš.« Ko mu je terapevtka predlagala knjigo Ne stopajte več po prstih (Chiara, 2021), se mu je odprlo novo obzorje. Vedel je, da tako ne želi več naprej. Te cene ni želel več plačevati, sploh pa, ko je videl, kako visoko plačujejo šele otroci. Slučajno ali pa tudi ne sta s sinom kak mesec pred odločitvijo za ločitev skočila s padalom. Kot nekakšen predtest za skok v neznano. »Sekundo, preden skočiš, je grozno, a ko padaš, tisto minuto, preden se razpre padalo, se počutiš tako svobodno, da sem si rekel, da četudi se ne bi odprlo, je bilo vredno.«
Sreča je v našo družino prišla z zaostankom
Roman se ne ozira na mnenja drugih. Njegov otrok je želel končati življenje, pa zaradi odrezanosti od sebe sploh ni našel odgovora, zakaj. Odgovor je pa tako preprost: ker ni prejel ljubezni. Brezpogojne. Ampak če ljubezni nisi izkusil sam kot otrok, je ne moreš dati svojim otrokom. Romanu se ni zdelo nič posebnega, da ga žena zavrača, da išče pozornost drugje. Zaradi nizke samopodobe se je potiho strinjal in omogočal nezdrav odnos. Ko mi to pripoveduje za kamnito mizo, je v nekakšnem vznesenem stanju. Tematika je težka, a to iskreno razkrivanje njegove šibkosti ga prav povzdigne, se mi zdi. Prizna, da je res tako. Skozi lastno izpovedovanje sproti prejema nova spoznanja. Pa bom lahko vse to napisala za naše bralke, vprašam, in odgovori, da ja. Resnica osvobaja. In sreča je v njegovo družino prišla z zaostankom. Ko si je dovolil občutiti vso potlačeno jezo. Ko se je po 40 letih življenja brez joka – zjokal.
Slovenska družba lažje obsodi nasilnega očeta kot nasilno mamo
Redko se zgodi, da se moški del familije odloči za spremembo; več je žensk, ki delajo korake, pa se moškim zdi nesmiselno zapravljati denar za terapevte, da bi prišli do dna svojim toksičnim navadam. Zdaj ve, da kot starša nista zmogla ravnati prav z razlogom. Ker sta bila sama ranjena iz svojih primarnih družin. On si je to priznal, žena je prepričana, da ni naredila nič narobe. On zdaj ve, da se pogosto zaljubimo v parterja, ki ima globoko v sebi rano, ki je podobna naši. Če sta dva zelo ranjena, jo bosta težje lahko rešila sama. Roman danes ve, da se vsak človek ne zmore soočiti s sabo, in nikogar ne obsoja zaradi tega. Naša družba ima težavo otroke zaščititi pred ranjenimi mamami, ker ženske kažemo nasilje potiho, moški pa zlorabljajo vidno in naglas. A se je dobro zavedati, da so ranjene ženske lahko tudi zelo krute do svojih otrok (in partnerjev).
Ne vi, vaši otroci bodo plačevali za vaš greh
Roman ni od cerkve, kot bi rekli v naših krajih, je pa zadnje čase precej za svojo vzel Novo zavezo, kjer je v zgodbah našel veliko odgovorov na svoja vprašanja. Vse je že zapisano, ugotavlja. Spoznava, da je življenje v laži največja samoprevara. Verjame, da se resnice ne da skriti, saj jo življenje prej ali slej pokaže. Zato je zdaj še toliko bolj odkrit. Celo na osmo postajo Jezusa na križevi poti se spomni, ko mi pripoveduje svojo zgodbo: »Ne jokajte za mano, ampak za sabo in svojimi otroki.« Trdi, da nam življenje nudi neskončno število popravnih izpitov. Priznaj si svoj greh, odpusti si ga in oddelaj svojo kazen. Svoj križev pot. On ne beži več pred nikomer. Včasih je hodil ribarit. Strašno rad je imel ribolov, iz današnje perspektive ve, da je bil to beg od doma, raje bi se muckal z ženo ob toplem kaminu, kot pa spal na čolnu pri nekaj stopinjah nad ničlo. »Ničesar ne objokujem, kar se zakona tiče, saj vem, da sva sama vede ali nevede ustvarjala pogoje, da se je zgodilo, kar se je in je bilo edino možno.« Roman je prepričan, da je ločitev mnogo boljša rešitev ob bolnega zakona, tudi za otroke, sploh če samo eden od partnerjev zbere pogum, da samega sebe ponovno rodi. Če pa gresta skupaj na to pot, si predstavlja, da bi to lahko bila pravljica. Morda je čas zanjo zdaj, ko je postal drugačen kalup za nov bronasti kip. Novo umetnino, imenovano resnica.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jane.
