Ko sem se dogovarjala za tale pogovor s takrat dežurnim Danilom Kovačem, 61-letnim pilotom z več kot štiridesetimi leti letalskih izkušenj, in smo ga vprašali, kako bi takšen polet v nevihto doživljali mi, navadni smrtniki, me je najprej vprašal, ali imam dober želodec.
Hitro se mi je pred očmi odvrtela izkušnja izpred let, ko sem za to revijo pisala reportažo o letenju z akrobatskim letalom – v grlu sem začutila strah, s katerim sem se takrat spopadala, ko sem se z letalom, ki ga je upravljal eden najboljših akrobatskih pilotov takrat pri nas, vrtela v vse smeri, neverjetno radost in hvaležnost, ko sem spet začutila trdna tla pod nogami, in nazadnje grozno slabost, ta ni popustila do večera – šele takrat sem lahko zaužila prve grižljaje hrane. Pa to ni bil polet v grozeče nevihtne oblake, ki te lahko v trenutku nepazljivosti posrkajo vase. Postalo mi je jasno, da se z nevihtnimi oblaki, ki že od daleč naganjajo strah v kosti, spopadajo le najpogumnejši!
»Za to delo moraš preprosto imeti 'jajca' in odprto srce, da si želiš pomagati,« je odločen Darko Kralj, ki naju je s fotografinjo tisti dan pričakal na letališču Letalskega centra Maribor, kjer že leta izvajajo obrambo pred točo. Darko je srce in duša enote za obrambo pred točo, ki proučuje nevihtne oblake, s točo pa se bori že več kot 35 let. Nadaljuje delo svojega očeta, ki je bil eden od prvih treh pobudnikov obrambe pred točo v Sloveniji in je sinu predal svoje znanje. »Sistem je ves ta čas ostal bolj ali manj enak, izboljšala pa sta se znanje, tehnologija opazovanja, arhiviranja podatkov. Imamo manj znanja v matematiki kot meteorologi, dobri pa smo v uporabni meteorologiji, od tega sta tudi odvisni ocena dela in kakovost tveganja. V vsem tem času nismo imeli nobene kritične situacije, saj imamo res dobro usposobljene posadke.«
Oblak, ki lahko nastane v treh minutah
»Točo povzročajo oblaki cumulunimbus, najvišji oblaki, kar jih je, visoki so lahko tudi nekaj kilometrov. Nastajajo pa takrat, ko je velika temperaturna razlika med jutrom in popoldnevom. Višji ko je oblak, večja je nevarnost za nevihto. Mi letimo tik pod spodnjim robom oblaka. Ko najdemo dvižne tokove, prižgemo plamenice, ki gorijo kot bakle na nogometnih tekmah in izločajo srebrov jodid, ki ga oblak posrka vase, da ledena zrna razpadejo,« razlaga potek bitke s točo Kralj. Posledica je močan dež. Tak oblak morajo ves čas, dokler ima energijo, dobesedno izžemati. Ko iz njega preneha deževati, razpade in ga ni več. »Nevihtni oblak se lahko zakuha v treh minutah, trajajo pa od petnajst minut do ure in pol, toliko časa so potem tudi piloti v zraku. Letos imamo akcije dolge tudi po dve uri.«
Ni vsak za to
Van Dečko, štiriindvajsetletni študent, ki je bil tisti dan dežuren, je v zraku že od svojega šestnajstega leta. Začel je z jadralnim letalom in zaskrbljena starša nekako prepričal, da je letenje bolj varno kot recimo spust s kolesom po pobočju Pohorja. Po petih letih je naredil licenco za pilota motornega letala, pozneje pa še izpit za komercialnega pilota. Potem se ni mogel upreti izzivu, da se izobrazi še za pilota obrambe pred točo. Sprva je letel s piloti, izkušenimi na tem področju, in kar nekaj testov je moral opraviti, preden se je letos začel podajati v akcije samostojno.
»Dobrega pilota za to delo moraš vzgojiti, to so specifični ljudje, ni vsak za to, zato so tako redki. Pri nas gredo skozi vse procese – od letenja v jadralnem letalu, potem so radaristi, kopiloti, nazadnje dobijo profesionalno dovoljenje kot piloti in takrat imajo že ogromno znanja. Znanje za ta način dela črpamo iz lastnih izkušenj in izkušenj v tujini. Največ znanja imajo po mojem v Savdski Arabiji,« pove Darko. Na štajerskem koncu imajo deset posadk, ki se lahko spopadajo s točo.
Toča z jasnega in tornado
Pred grozečimi oblaki se mi skrijemo v varno zavetje, oni pa letijo naravnost k njim. Kako opravi s strahom, povprašamo mladega Vana. Prizna, da je zdrav strah povsem dobrodošel, kot tudi strahospoštovanje do narave in tega, kar se v zraku lahko zgodi. »V trenutkih, ko hitiš v akcijo in se boriš z nevihtnimi oblaki, ni časa za strah. Pri delu moraš biti oprezen, stoodstoten in pozoren na dogajanje okoli sebe,« se nasmehne. Potem pa še pove, da ga, preden poleti, vedno malo skrbi, saj ne ve, kaj ga v zraku čaka. »Šele ko pridemo do oblaka, vidimo, v kaj se lahko razvije. Če človek ne spremlja dovolj pozorno dogajanja okoli sebe, te oblak lahko posrka. Zelo pazimo, da se ne zapletamo v takšne situacije, čeprav smo ves čas na rezilu noža. V zraku delaš vse podzavestno.«
Tisti dan sredi julija, ko ga je presenetila toča z jasnega neba, je prišel v službo ob devetih zjutraj. Napovedane so bile občasne plohe in nevihte. »Proti popoldnevu so se začele razvijati nevihte v osrednji Sloveniji, vse do Celja, nato pa smo opazili razvoj supercelice proti Podravski dolini.« Treba je bilo pregnati nevarnost in s kopilotom sta sedla v modro-belo cessno, ki so jo pregledali že zjutraj, preverili vse aparature, ter se podala v akcijo. »Takrat ni časa razmišljati o občutkih. Skrbeti moraš za varen polet, preverjati kopico inštrumentov, kopilot pa medtem še pozorneje opazuje okolico in upravlja plamenice.« Pilota priletita vse do gmote temnega oblaka, kjer nastajajo mali turbulentni oblaki, ki nakazujejo turbulence in dviganje zraka pred oblakom, tja morajo prileteti in začeti spuščati reagent v oblak. »Posipamo toliko časa, dokler nas radarist ne obvesti, da je začel oblak razpadati.« Tega dne jima je to uspelo, a čakalo ju je še nekaj res nepozabnega – toča z jasnega neba (oblak, kamor bi lahko spustili reagent, je, po domače povedano, »šel že naprej«) – ta je poškodovala letalo, kot so pozneje videli – in prvi vrteči oblak tornada. Tu ni kaj storiti, treba je reševati kožo. »Kakih deset minut po tistem, ko pospraviš letalo, se ti včasih začnejo tresti kolena. Takrat šele začneš razmišljati o tem, kaj se je pravzaprav dogajalo, narediš nekakšno refleksijo. Za to delo moraš res imeti želodec,« prizna.
Oblak bi te lahko posesal
Čeprav je bilo jutro pred našim obiskom oblačno in deževno in smo na tihem pričakovali kakšno nevihto, tako bi informacije o akciji dobili iz prve roke, se je naredil lep sončen dan in o kaki nevihti s točo ni bilo govora. Je pa teh zadnja leta veliko več, kot jih je bilo včasih, in so bistveno drugačne, razmišlja Darko. Letalec mora dobro poznati meteorologijo, predvideti in spremljati vreme. Imeti mora dobro znanje o vremenu in gibanju zračnih mas. Vedeti je treba, kam piha veter in kam se masa premika, da se oblaku ne približaš preveč, ker bi te lahko posesal. Ker se nevihtno obdobje zadnja leta začne prej kot včasih, bi morala obramba pred točo delati od prvega maja do konca septembra, v Mariboru pa z dovoljenjem delajo od 15. junija do 15. septembra. Pred točo branijo območje Slovenskih Konjic, čez Pohorje do Podvleke, vso avstrijsko, madžarsko in hrvaško mejo do mejnega prehoda Macelj, od tod pa spet letijo proti Slovenskim Konjicam. »Pokrivamo štiri regije, projekt pa načrtujemo razširiti še na Primorsko in Dolenjsko, ki je za štajerskim koncem prav tako zelo izpostavljena,« pove Kralj.
Če bi imeli svoj radar...
Vsak dan je dežurna ekipa treh ljudi – pilota, kopilota in radarista. »Na jutranjem sestanku pogledamo vse podatke – splošno vremensko napoved, pa tisto za letalce, vremensko napoved z graškega letališča, potem pogledamo indeks cape, ki določa potencialno energijo za nevihte – če je ta nad 2500, bodo zagotovo nevihte. Potem določimo verjetnost toče tistega dne. Pilot in kopilot vedno najprej pregledata letalo, radarist pa spremlja podatke – ko se oblaki začnejo barvati rjavo, sprožimo akcijo in letalo poleti v smer, ki jo je določil radarist. Pilot in kopilot v zraku določita območje oblaka z dvižnimi tokovi, kjer začneta posipavati – to počneta, vse dokler radarist ne javi, da je oblak začel upadati. Posamezne oblake je lahko obvladovati, večji je problem, ko imamo štiri, pet, celo šest oblakov in je odločitev, kam boš šel najprej, prava tombola. Z izkušnjami nam tako odločanje sicer dobro uspeva, ampak če bi imeli svoj radar, bi bile te odločitve še dosti bolj točne,« razmišlja Kralj, ki ima za sabo že ogromno akcij, znašel se je tudi v mejnih situacijah in si iz njih pomagal z znanjem. »Nevihtne celice so zelo različne – pri enih, ki so videti zelo grdo, se ne dogaja nič in se voziš kot v potniškem letalu, pri drugih pa so vzgonski in spuščajoči tokovi, turbulenca ter strižni vetrovi tako močni, da letalo močno premetava, takrat pa je letenje zelo zanimivo,« se muza Van.
»Toda piloti so tako dobro usposobljeni, da to vse varno oddelajo, pa tudi letala so opremljena tako, da vse to prenesejo,« dodaja Kralj in poudari, da morajo piloti vsako leto znova obnoviti 40-urno teorijo obrambe pred točo in pet ur letenja z bolj usposobljenim pilotom za obrambo pred točo. Na leto imajo dovoljenje za 26 ur obrambe pred točo (medtem ko imajo v sosednji Avstriji 300 ur za vsako letalo), in odkar izvajajo akcije, opažajo, tako Darko, da imajo na tem območju veliko manj toče, kot bi je lahko bilo. Zato bodo še naprej delali zavzeto, z odprtim srcem in za ljudi, pravijo Darko, Van in radarist Miha, ki je bil tisti dan prav tako v pripravljenosti.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jane.
