Profimedia

Dementne osebe si zelo zapomnijo obraze ljudi, ki jih vidijo vsak dan. Preostale izgubijo iz spomina. Dementni starši po navadi niti otrok ne prepoznajo, poznajo pa tistega, ki je vsak dan pri njih. Enako je z osebjem. Če je dementna oseba vsak dan z istim osebjem, je v varnem okolju. Če pa se to okolje zamenja, je stanovalec izgubljen, pravi predsednica združenja za dostojno starost Srebrna nit Irena Žagar. Prav to je bil razlog, da so v društvu protestirali proti selitvi stanovalcev s hudo obliko demence iz doma za starejše v Radovljici v dom v Bohinju in na Gornjem Gradu.

Preselili oskrbovance

Dom v Radovljici namreč ne izpolnjuje pogojev za nameščanje ljudi z demenco, ki potrebujejo 24-urno pomoč oziroma nadzor. Gre za tako imenovane varovane oddelke, ki so zaklenjeni. Po najnovejših pravilih sta lahko v sobi na takem oddelku le dve osebi, stanovalcem na oddelku pa morajo omogočiti izhod na vrt. Tega pa v Radovljici niso mogli zagotoviti in niso uspeli pridobiti verifikacije oddelka. Zato so začeli seliti stanovalce, kar pa je dvignilo precej prahu. Po protestu društva Srebrna nit je ministrstvo za solidarno prihodnost pojasnilo, da domu ni treba izprazniti oddelka, ne smejo pa sprejemati novih stanovalcev.

Irena Žagar nam je pojasnila, da kljub temu, da so v domu v Bohinju ali Gornjem Gradu po standardih boljše bivanjske razmere in da imajo stanovalci z demenco več prostora zase in omogočen izhod na vrt, še vedno ne odtehta negativnih posledic selitve.

Profimedia

Daleč od svojcev

Slaba plat selitve je tudi oddaljenost obeh domov od Radovljice. Bohinjski dom Svetega Martina je oddaljen pol ure vožnje, drugi pa celo uro in deset minut. Kar je za svojce stanovalcev, ki bi radi obiskovali svoje najbližje, prevelika obremenitev. Starše ali sorodnike želimo imeti v bližini svojega doma, pravi Žagar. Selitev v nepoznano okolje z nepoznanimi zaposlenimi, brez rednih stikov z najbližjimi je moralno etično nesprejemljivo in predstavlja hudo kršitev pravic starejših, so pred enim mesecem v protestnem pismu zapisali v Srebrni niti.

Dom Svetega Martina v Bohinju je zdaj edini dom za starejše na Gorenjskem, ki sprejema starejše z najhujšo obliko demence. Tudi drugje ni prav veliko možnosti za namestitev starejših dementnih. Trenutno je v Sloveniji 29 domov za starejše, ki imajo verificirane varovane oddelke. V postopku verifikacije pa je še Dom upokojencev Impoljca. Zadeva z verifikacijo varovanih oddelkov ima že dolgo brado in med tem je tudi zaplet z radovljiškim domom. Vloge za verifikacijo so bile nerešene tudi več kot 10 let, so nam pojasnili na ministrstvu za solidarno prihodnost. Štirje domovi niso bili uspešni, med njimi tudi že omenjena Radovljica.

Sobe na takih oddelkih ne smejo imeti več kot dveh postelj v sobi, sobe uporabnikov morajo imeti lastne sanitarije, oddelek pa mora imeti izhod na zunanjo zeleno površino.

Na čakalni listi 3510 ljudi

V varovanih oddelkih je skupaj 3457 mest, vse postelje pa so do zadnje zapolnjene. Največja oddelka imajo v Deosu v enoti Gornji Grad in v Domu počitka v Mengšu, kjer imajo po 48 mest. preostali imajo od osem do 40 mest na varovanih oddelkih. Na čakalnih listah pa je tako rekoč enako število oseb, kot je mest na varovanih oddelkih; 3510 starejših z demenco čaka na prosto mesto.

Vendar čakalne vrste niso popolnoma realne, opozarja predsednica Srebrne niti Irena Žagar. Več ljudi je vpisanih na čakalno listo bolj za prihodnost, kot pa da bi takoj potrebovali oskrbo v domu. Mnogi se tudi prijavijo v več domov, da bi imeli večje možnosti za hitrejši sprejem. Čakalne vrste nedvomno so, pravi Žagar, vendar je prepričana, da ni tako grozna, kot se zdi na prvi pogled. Največ starejših je prijavljenih na čakalni listi Doma upokojencev Center v Ljubljani, in sicer kar 419. Na voljo pa imajo le 24 mest. Več kot 300 ljudi pa je na čakalnih listah domov v Šmartnem pri Litiji in v Ribnici. O namestitvi na varovan oddelek pa mora odločiti sodišče.

The Hogeweyk

Razmere so odvisne od ljudi

Človeka, ki mora biti pod nadzorom dan in noč, je nemogoče imeti doma. Eni so samo pri miru in sedijo, so prijazni, prijetni, druge pa loviš, pravi Irena Žagar. Tudi zato so varovani oddelki zaklenjeni, sobe pa nikoli niso zaklenjene.

Žagar ocenjuje, da so v splošnem razmere na varovanih oddelkih dobre. So pa tudi razlike med posameznimi domovi. Vse je odvisno od osebja. Ali se ukvarjajo s  stanovalci ali pa so prepuščeni sami sebi, obrnjeni stran od oken. Ljudje so tisti, ki lahko naredijo lepše ali pa malo manj lepo življenje tem ljudem, zaključi Irena Žagar.

Vas za dementne

V tujini pa že dolgo časa poznajo še bolj človeku prijazne oblike varovanja starejših z demenco. Na Nizozemskem so vzpostavili vas, v kateri živijo le oboleli za najhujšimi oblikami demence. V vasi je bar, frizer, trgovina, manjše gledališče. Edino, kar kraj razlikuje od drugih, je, da ima le en vhod in izhod. Projekt so vzpostavili leta 2009, potem pa se je ideja razširila drugje po svetu. Ima pa nastanitev eno slabo lastnost. Zelo je draga. Že pred časom je na Nizozemskem namestitev v vasi stala 6000 evrov. Vendar je te stroške pokrila država.