Novi trendi

Zakaj je potapljanje na vdih, ta starodavna praksa, vse bolj popularen šport?

Petra Znoj
15. 8. 2024, 20.26
Posodobljeno: 15. 8. 2024, 20.35
Deli članek:

Potapljanje v globine morja je z nami že od nekdaj. Nekoč je ljudstvom ob morju pomenilo način preživetja, danes pa je za mnoge prosto potapljanje, ki se je razvilo v šport, način sprostitve in življenja. Kako je sploh mogoče, da se človek potopi na 130 metrov globine?

Profimedia
Skozi desetletja so discipline standardizirali, prosto potapljanje pa je postalo mednarodno priznan šport, in tako so potopi prek 100 metrov postali nekaj vsakdanjega.

Raziskovanje podvodnega sveta z enim samim vdihom imenujemo prosto potapljanje, potapljanje na vdih ali pogovorno »potapljanje na dah«. Ta starodavna praksa, katere zgodovina sega več tisoč let nazaj, se je razvila v sodobno prizadevanje za telesno vzdržljivost, duševno jasnost in globoko povezavo z oceanom.

Pionirja potapljanja na dah sta bila Jacques Mayol in Enzo Maiorca. Takrat sta ovrgla tezo medicinske stroke, da preživetje na globinah, večjih od 50 metrov, ni mogoče. Skozi desetletja so discipline standardizirali, prosto potapljanje pa je postalo mednarodno priznan šport, in tako so potopi prek 100 metrov postali nekaj vsakdanjega. Trenutni svetovni rekord pri moških (disciplina: prosti potop z monoplavutjo) ohranja Aleksej Molčanov, in sicer pri 131 metrih, medtem ko ima slovenskega Samo Jeranko pri 110 metrih. Ženski svetovni in seveda tudi državni rekord ima Alenka Artnik pri 122 metrih.

Wikipedia
Pionirja potapljanja na dah sta bila Jacques Mayol in Enzo Maiorca (na fotografiji).

Brez drage opreme

V nasprotju s potapljači, ki uporabljajo opremo, potapljači na dah svoj potop opravijo z enim vdihom in brez ustavljanja. Potop se začne že na gladini, ko se potapljač umirja in sprošča. Potem zajame maksimalni vdih – na tečajih in treningih se učijo, kako vdihniti čim več zraka, poleg tega pa s pomočjo vaj razširijo volumen svojih pljuč – in začne plavati. Prvih petnajst do dvajset metrov globine je pozitiven vzgon zelo močan, zato moraš precej plavati, potem pa se pri približno 40 metrih globine to obrne – okoliški tlak do te mere stisne telo, volumen prsnega koša se zmanjša in sila teže postane višja kot sila vzgona. »Takrat začneš prosto padati in to je trenutek, ko postaneš eno z morjem, eno z globino. Takrat se moraš prepustiti, srčni utrip je zelo umirjen, občutek prisotnosti v trenutku je takrat zelo močen in ti občutki so prekrasni. Ko se umiriš, dovoliš telesu, da se stiska, krči zaradi okoliškega tlaka in se hkrati samozaščiti. Ko prideš do želene globine, se obrneš in začneš dvigati. To je težje, ker tokrat moraš plavati in najti način, kako premagati silo teže, ki te vleče navzdol,« potop opisuje Samo Jeranko, slovenski moški rekorder v prostem potapljanju, ki ima sedem medalj s svetovnih prvenstev in je eden od vodilnih trenerjev prostega potapljanja na svetu.

profimedia
Kapaciteta pljuč je pri tem športu ključnega pomena.

Pod vodo le dobro pripravljeni

Trening za prosto potapljanje vključuje strogo fizično pripravo. Potapljači izvajajo kardiovaskularne vaje, trening moči in raztezne vaje. Trening zadrževanja diha, ali statična apneja, pomaga povečati kapaciteto pljuč in učinkovitost dihanja. Še pomembnejše je, da se naučijo ostati mirni pod pritiskom, saj lahko tesnoba hitro izčrpa zaloge kisika, ter pridobijo potrebno samozavest in zaupanje vase.

Ljudje, ki se s prostim potapljanjem še nismo srečali, si predstavljamo, da je to izjemno nevaren šport, vendar Samo pravi, da je najpogostejše tveganje poškodba bobniča, pa še na to nas telo ves čas opozarja – najprej z nelagodjem, potem z bolečino, in seveda če to ignoriraš, pride do poškodbe. Še ena nevarnost je izguba zavesti, ki se zgodi, ker si predolgo pod vodo in pade koncentracija kisika v krvi: »To je nevarno samo, če kršiš zlato pravilo tega športa: da se nikoli ne smeš potapljati sam. Če je nekdo ob tebi, je pomoč pri izgubi zavesti popolnoma rutinska – takoj, ko dihalne poti pridejo v stik z zrakom, potapljač sam zadiha, kar pomeni, da ga tisti, ki je z njim, mora zgolj toliko obrniti, da ima dostop do zraka.« V resnici, poudarja Samo, je to precej varen šport: »Večkrat potapljanje primerjam s kolesarstvom. Ne glede na to, kako dober kolesar si, si v gruči drugih, ki to aktivnost izvajajo, na cesti so lahko avtomobili – ogromno je faktorjev, ki so izven tvojega nadzora. Pri prostem potapljanju sam oceniš situacijo, sam sprejemaš odločitve in ni zunanjih faktorjev. Če poslušaš svoje telo, je to izjemno varen šport. Telo ti vedno signalizira prave stvari.«

V današnjem svetu, polnem tehnologije, stresa in hitenja, prosto potapljanje omogoča, da se vrnemo v mir in preprostost. Je šport, ki izziva telo, ostri um in neguje globoko povezanost z oceanom. Za tiste, ki se drznejo potopiti, prosto potapljanje ni le potop v globine, ampak potovanje vase, ki razkriva izjemne sposobnosti in lepoto človeškega duha.