Dr. Miha Brejc, ki je v začetku devetdesetih vodil predhodnico Sove, pravi, da je Slovenska obveščevalno-varnostna služba opravila zelo dobro delo in se izkazala pri odkritju ruskih spečih vohunov, ki sta bila prejšnji teden del najbolj odmevne menjave zapornikov med Rusijo in Zahodom po času hladne vojne.
Primeri odkritih ruskih vohunov v Sloveniji v javnosti odpirajo vprašanje – kako razširjeno je pravzaprav danes delovanje obveščevalnih mrež v Sloveniji in Evropi?
Obveščevalna dejavnost bo aktualna tako dolgo, dokler bodo obstajale države. Takoj po drugi svetovni vojni so se recimo tudi v britanski obveščevalni službi (SIS) spraševali, ali bodo po zmagi v vojni še imeli svoje ljudi v Franciji. Rečeno je bilo namreč, da to ne bi bilo primerno, glede na to, da gre za prijateljski državi. Ampak so jih kljub temu imeli še naprej, za vsak slučaj, da jih ne bi kaj presenetilo. Tako da gre v primeru obveščevalne dejavnosti za neko neprestano dejavnost. Vsake toliko časa se potem zgodijo tovrstne izmenjave agentov, sicer ne s takšnim pompom, kot je bilo to zdaj.
V kakšnem stanju je bila slovenska obveščevalna služba, ko ste jo prevzeli?
Novembra leta 1990 sem prevzel vodenje takratne Službe državne varnosti (SDV), ki sem jo reorganiziral za potrebe osamosvajanja. Po Demosovi zmagi na volitvah so mrzlično iskali nekoga, ki bi upal voditi to šeststoglavo množico 'udbovcev' v času osamosvajanja. Sam sem se pred tem veliko ukvarjal z državno upravo in organizacijo ter tudi sam nisem bil navdušen nad tem. A potem niso našli nikogar, ki bi želel v to ugrizniti, saj ni šlo ravno za ugledno zadevo. Zato sem rekel, da je boljše, da službo vodi nekdo, ki je za osamosvojitev, saj tam zagotovo niso bili vsi za to. Ena mojih prvih nalog poleg, grdo rečeno, notranjega 'čiščenja', pri čemer smo upokojili okoli 200 zaposlenih, so bile takojšnje priprave na osamosvajanje in krepitev naših obveščevalnih pozicij po Jugoslaviji, zlasti v Srbiji. Tam sem ostal tri leta, SDV pa se je medtem preimenovala v Varnostno-informativno službo.
Je bilo v času osamosvajanja v Sloveniji prisotnih več tujih obveščevalcev kot danes?
To je težko oceniti, bil pa je takrat velik interes tujih obveščevalnih služb za dogajanje v Sloveniji. Kot univerzitetni profesor sem bil navajen na stike s tujino, zato sem navezal stike z italijansko in avstrijsko obveščevalno službo, Cio, Mosadom, pa tudi nemška obveščevalna služba BND je bila takrat zelo zainteresirana za sodelovanje. Teh stikov pravzaprav ni bilo težko vzpostaviti, dal sem samo signal, da bi bilo dobro, če bi se nekako povezali in si izmenjali informacije. To so pograbili in tako smo vzpostavili veliko kontaktov z vsemi velikimi obveščevalnimi službami, ki jih je zanimal razvoj dogodkov v Jugoslaviji. Cia je pred tem informacije namreč dobivala predvsem od svojih virov v Beogradu, to pa je bila črno-bela slika. Ko smo jim začeli dajati informacije o tem, kaj se dogaja, so bili zelo presenečeni.
Ob odmevnih odkritjih se pojavljajo tudi vprašanja o tujih vohunih, ki so infiltrirani v vrste lastnih obveščevalcev. Kakšne so danes možnosti za kaj takšnega v Sloveniji in kako je bilo takrat?
Vedno so obstajali dvojni agenti in bodo še naprej. Glede tega ni možno ničesar vnaprej povedati, temveč je treba iti od primera do primera. Mi smo omenjenih 200 ljudi upokojili, ker so izpolnjevali pogoje za upokojitev, nekateri pa so odšli sami. Naš ključni problem takrat je bil, kako službo pripraviti, da bo res delovala v korist osamosvojitvenih sil. To nam je zelo dobro uspelo, ker smo takratni slovenski vladi priskrbeli ogromno ključnih informacij.
Pa ste takrat v svojih vrstah odkrili ljudi, ki so sodelovali s tujimi obveščevalnimi službami?
Ne, tega ni bilo. Imeli pa smo nekaj težav z ljudmi, ki so sodelovali z JLA, saj sta bili kontraobveščevalna služba jugoslovanske armade in Služba državne varnosti dobesedno zlizani. Njihovi pripadniki so celo skupaj praznovali državne praznike, šlo je tudi za prijateljske in družinske vezi. Na to smo morali biti pozorni in takšne ljudi nekoliko postaviti na stran.
Ste v tistem času na območju Slovenije odkrili primere obveščevalne dejavnosti služb, ki niso bile med prej naštetimi prijateljskimi?
Smo, a o tem ne morem govoriti.
Rusi v hotelu Slon
Kot se še spominja Brejc, je bilo po padcu Berlinskega zidu veliko vprašanje, kaj se dogaja z jedrskimi substancami v vzhodnoevropskih socialističnih državah in nekdanjih sovjetskih republikah. »Leta 1992 se je pojavila fama okoli tako imenovane substance red mercury, ki naj bi se uporabljala pri izdelavi jedrskega orožja. Sicer je šlo bolj za famo, a smo to zaznali in spremljali, ko so se v zvezi s tem Rusi v hotelu Slon sestajali z ljudmi iz tretje države. Slovenija je bila očitno takrat tako nepomembna, da se je vsem zdelo, da so bili tu njihovi agenti najbolj varni. Tudi zaradi tega so lahko manjše države zanimive za obveščevalno dejavnost.«
