Novice Svet24

Od vaših dveh ločitev je že kar nekaj let. Zakaj ste se zdaj lotili te knjige?

Med korono sem videla, kako je bilo nekaterim parom težko, ker so bili kar naenkrat cele dneve skupaj in niso mogli pobegniti v svoje službe, šport, k prijateljem, ter tako ugotovili, da so v resnici popolnoma odtujeni drug od drugega. Mnogi so se zaradi tega odločili, da se razidejo; in sem si rekla, da moram svoje izkušnje nekako deliti z njimi, da jim bo lažje. Vzela sem si čas, da najprej postavim dobre temelje v svojem življenju; ko sem videla, da deluje, to lahko delim. Poleg tega sem zdaj že deset let s partnerjem Andrejem, kar je tudi že doba, ki govori svojo zgodbo o uspehu.

Koliko časa pa sta trajala vaša zakona?

Z obema sem bila okrog sedem let. Od druge ločitve je zdaj že 15 let …

Kako danes gledate na oba razhoda? Kateri je bil težji?

Zagotovo prvi, ker se je razbila moja iluzija o tem, da bom do konca poročena z enim moškim, kot sta moja mami in oči zdaj že 57 let, pa se še imata rada. Seveda sem upala, da bom tudi jaz tako. Poleg tega sem bila takrat zelo prepoznavna in mi je bilo še toliko težje. Ko sem se prvič ločila, še ni bilo v navadi, da bi se o tem kaj pisalo, tako da sem imela ena prvih intervju o tem, ravno v reviji Jana. Takrat sem odkrito povedala, da nama ni šlo. Da sva se trudila, ampak sva se na koncu razšla. Seveda sem mislila, da sem zafurala življenje sebi in njemu ter obema otrokoma. Zelo sem krivila sebe, saj se mi je zdelo, da nisem bila dovolj dobra, da nisem znala in da je tudi moja »slava« pripomogla k temu. Ker sem se bala, da bi se mož počutil ob meni manj vreden, ko so me povsod vsi prepoznali, sem se ves čas poskušala delati, da sem manj, da bi lahko bil on več. Ampak na koncu se to zame res ni dobro izteklo, saj sem začela verjeti, da nisem dovolj dobra, dovolj sposobna, počutila sem se zelo neprivlačno, celo neumno.

Drugič je bilo torej lažje?

Ko ti gre zakon po zlu, si rečeš: dvakrat se ločijo samo bedaki. Zato sem se še bolj trudila in res želela dati vse od sebe. Poleg tega sem imela še tri nove otroke, torej skupaj pet otrok. Res mi je bilo veliko do tega, da bi se partnerstvo ohranilo. Ampak je bilo to nemogoče in sem se počutila še slabše, tudi zato, ker sem bila prevarana. Zdelo se mi je, da sem čedalje manj vredna, neprivlačna, zavržena. Potem pa se je za nameček pojavilo še veliko zlobe pri nekaterih, noben od teh pa ni bil v moji koži, ni čutil mojega trpljenja, moje globoke žalosti in prizadetosti, zato sem vsaj to kmalu prenehala brati, tudi otrokom tega nisem dovolila.

Največ se naučimo, ko nam je najtežje. Torej so ločitve izvrstna priložnost za učenje, kajne?

Seveda. V knjigi večkrat napišem, da je najslabša stvar, ko se eno razmerje konča, da greš takoj v novo. Če vmes ne narediš preskoka, boš šel na isto oziroma na slabše. Moja izkušnja je, da življenje ponuja vedno trše preizkušnje oziroma te vedno bolj pritiska v kot, da boš vendarle kaj storila oziroma storil. Po prvi ločitvi sem začela delati s sabo, hoditi na delavnice, ampak očitno nisem naredila najpomembnejšega koraka - da bi se vzljubila. Ko pogledam nazaj, vidim, da se nisem imela preveč rada. Vse druge sem imela bolj ali sem jih dajala pred sebe.

Mateja J. Potočnik

Glede na to, da živimo v zelo narcistični družbi, v egocenu, kot pravijo, bi bilo verjetno dobro razložiti, kakšna je prava ljubezen do sebe, da ne bodo narcisi mislili, da so oni na pravi poti!

Res je. Egocentrična ljubezen izkorišča druge ljudi. Da lahko obstaja, se hrani z drugimi, z energijo, čustvi. Prava ljubezen do sebe pa je samozadostna, ne potrebuješ drugih, ničesar ne potrebuješ, ker imaš sebe in si dovolj. Meni je pomagalo tudi, da sem imela prijateljico Lilo in sem bila vsak drugi dan pri njej in se ji izpovedovala. Tudi ona se je ločila drugič, tako da sva imeli podobno zgodbo, samo da je bila ona že nekaj let pred mano, zato mi je bila vzor. Enkrat mi je rekla dober stavek: »Če ne veš, ali je obnašanje nekoga do tebe v redu, si predstavljaj, da se ta človek tako obnaša do mene. Pa boš takoj vedela.« In ja, pomislila sem – če bi se nekdo do nje obnašal tako, kot se je do mene, bi rekla, da to ni v redu! Zato tudi vsaki ženski, ki je pri meni v mentorstvu, rečem, naj si predstavlja, da ima na primer njena hči tak odnos, kakršnega ima ona, in bo vedela, ali je ta odnos dober ali ne. Za drugega imamo vzpostavljen notranji kompas, kaj je prav in kaj ni, v zvezi z odnosom do samega sebe pa tega velikokrat nimamo.

Zakaj je tako?

Vzrokov je veliko. Veliko se skriva v vzgoji, ki smo je bili deležni. Na primer, naši starši so bili naučeni, da nas ne smejo preveč hvaliti, temveč nas morajo pripraviti na kruti svet. Naslednja zanimiva stvar je, da smo Slovenci nasploh znani po tem, da nikoli nič ni dovolj dobro. Občutek, da karkoli narediš, v bistvu ni dovolj dobro, in da če hočeš biti sprejet pri starših, moraš ujeti njihova pričakovanja. To pa pripelje do dvoma vase, o svojih željah, občutkih. Moja stara mama je na primer rekla, da otroka lahko pohvališ, samo ko spi, ker se bo sicer prevzel. In v takšnih okoliščinah nas je veliko odraščalo, v svojih rosnih letih smo ponotranjili sporočilo, da se moramo potruditi, da bi bili ljubljeni, da takšni, kot smo, nismo v redu. Seveda so naši starši delovali v prepričanju, da je to dobro za nas, in so samo prenašali vzorce, ki so jih poznali.

Verjetno ni človeka, ki ga ločitev ne bi prizadela, kajne? Ločitev je za vsakega življenjski poraz.

Tudi par znanih Slovenk in Slovencev sem spraševala o tem in čisto vsi so to potrdili. Ločitev je bila za vse ena najtežjih stvari in največji poraz, ki so ga doživeli v življenju. Ko vstopiš v partnerstvo, se počasi poistovetiš z njim, identificiraš se z vlogo žene ali moža in potem se zgodi, da ti je to odtegnjeno prostovoljno ali ne. Ko se to zgodi, trpiš tudi zato, ker se ti zdi, da nisi nič, da te ni. Prej sem bila vsaj žena … Prej sem bil vsaj mož … kaj sem pa zdaj? Poleg tega ego zelo trpi, pa če si to priznamo ali ne. V knjigi večkrat poudarim, da če se da rešiti partnerstvo, sploh če so zraven otroci, napnite vse sile, da se zveza ohrani. Je pa tako, da morata oba partnerja biti za to, ne samo eden, ker eden ni dovolj! Če nista oba za, potem je res bolje iti narazen, saj nočemo otrokom dajati zgleda slabega partnerstva.

V knjigi ste razdelali vse faze in tudi predlagali posebne vaje. Je torej ločitev s to knjigo lažja, manj boleča?

Res je, pri vsakem poglavju je tudi veliko konkretnih nasvetov in vaj, tako da vsaj v tem pogledu knjiga gotovo koristi. Zanimivo je, da je ločitev glede teh obdobij, skozi katere greš, zelo podobna fazam žalovanja, saj imaš tudi tu občutek izgube. Najprej pride zanikanje, saj nočeš videti, da se stvari sesuvajo. Vsi že recimo vejo, da mož vara, samo žena ne, ali obratno. Potem pride jeza, ko se sprašuješ, zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni, pa faza poskušanja vzpostavitve starega stanja, ohranitve odnosa. Ko vidiš, da ne bo šlo, pride obdobje globoke žalosti, ko se ti zdi, da si se izgubil, svet se ti je podrl, ni več prihodnosti. Potem se sprijazniš s tem, da si sam tudi v redu. To je čas, ko začneš samega sebe spraševati, kateri vzorci so te pripeljali do tega, da si spoznal točno tega partnerja, da sta se največkrat kregala zaradi nekaterih stvari, da si imel te in te občutke. Čisto zadnja faza, ki sem jo dodala tej lestvici, pa je odpuščanje. Da odpustiš sebi, ker se ti je to zgodilo, pa tudi partnerju. Sama sem potrebovala zelo dolgo, da sem odpustila sebi, saj sem se zelo krivila, da sem rinila v take odnose. Ko si odpustiš, pa je to res olajšanje.

In seveda je treba odpustiti tudi partnerju. Nekateri so maščevalni, ampak kaj ni najboljše maščevanje, da greš naprej in se imaš dobro?

Pogosto se začudim, ko na delavnici gospa govori, kakšen prasec je njen bivši, in vprašam, koliko let sta že narazen, pa izvem, da je minilo recimo že 17 let. Ta gospa ima torej že 17 let vsak dan to bolečino v sebi. Njen nekdanji pa se ima verjetno že večino tega časa prav lepo. Naša odločitev je, da odpustimo! Sicer sem pred časom na Facebooku objavila video o tej temi, kjer sem razložila, da s tem, ko nekomu odpustimo, sebe razbremenimo, da ne nosimo strupa v sebi. Polovica ljudi se je strinjala, polovica pa ne, češ da si ta oseba tega ne zasluži. Nisem mogla verjeti, da je toliko takšnih, ki ne začutijo odpuščanja kot najvišjega stanja. To verjetno niso srečni ljudje.

Z vašim sedanjim partnerjem sta se zaročila. Ali torej razmišljate o še eni poroki? Vas ni nič strah?

V tem trenutku mi ta status zadošča, dobro se počutim s tem, da sem zaročena. Pogovarjava se o tem, da bi se nekoč poročila, seveda. In ja – priznam, imam malo strahu. Vem, da sva oba zdaj bolj zrela, ampak malo strahu je še ostalo. (nasmešek)