Košček je podjetje, ki se ukvarja z grafičnimi rešitvami za podjetja. Potrebujete plakate, table, nalepke, napise ali ilustracije na materialih od kovine prek lesa in tkanin in papirja, v Ribnici ponujajo širok nabor storitev.
Njihove stranke so večinoma podjetja, ki potrebujejo tiskarske, graverske ali varilske storitve – v času epidemije kovida so za številna podjetja delali razkuževalne postaje, ki so obiskovalce trgovin, bank ali zavarovalnic opozarjale, kako naj si pred vstopom pravilno razkužijo roke. Občasno naredijo tudi kaj za državne naročnike, s papirnico Radeče je za predsedovanje Slovenije Evropski uniji izdelalo namizne planerje in uradno knjigo receptov. Podjetje ni prav veliko, a si je v slovenskem prostoru izborilo prostor. In zdaj bi rado prodrlo še v tujino, so ambiciozno razložili v prijavi na razpis javne agencije SPIRIT Slovenija, ki skrbi za spodbujanje investicij in podjetništva.
»Stari oča« na Slovaškem
Večinski lastnik Koščka je Boris Žnidaršič, kot rečeno, oče Erike Žnidaršič; v Ajpesu je s soprogo Stanislavo naveden kot prokurist. Direktor Koščka je David Srdarev, partner Erike Žnidaršič, ki se je tudi lotil projekta širitve podjetja v tujino. Ali natančneje pridobivanja sredstev za preboj na Slovaško, ki jo je v prijavi na razpis SPIRIT Slovenija določil za tarčo poslovne širitve Koščka.
Podjetje iz Ribnice je na razpisu Krepitev trženja blagovnih znamk na tujih trgih prek showroomov v tujini dobilo skoraj sto tisočakov. Košček je trdil, da bo s pomočjo slovaškega agenta in razstavnega prostora (showrooma) v Bratislavi na Slovaškem promoviral svojo blagovno znamko Stari oča in tako dobil posle s podjetji, ki delujejo v tej državi. Vrednost celotnega projekta je bila ocenjena na 133.000 evrov, od tega je država Slovenija preko agencije SPIRIT prispevala 99.750 evrov, lastni vložek podjetja pa je bil 33.250 evrov. V prijavi na razpis še piše, da gre večina teh sredstev, 85.000 evrov, za stroške sodelovanja z lokalnim slovaškim agentom, preostanek 48.000 evrov pa naj bi bil za predstavljanje na razstavno-promocijskem prostoru na Slovaškem, se pravi za stroške showrooma. Košček je v prijavi poudarjal gospodarski razcvet Bratislave in izpostavil, da imajo v prestolnici Slovaške in njeni bližini svoje podružnice in regionalne sedeže velike multinacionalke (IBM, Amazon, Jaguar, Kia). »Slednja podjetja so tudi potencialni kupci podjetja Košček, saj premorejo precejšnje resurse za marketinške aktivnosti in reklamne materiale,« je navedeno v prijavi na razpis.
Neprepoznavna blagovna znamka
Velja razložiti, kaj blagovna znamka Stari oča sploh je. Podjetje, ki pravzaprav ne dela drugega kot pa izdeluje izdelke po naročilu, opremljene z logotipi, teksti, ilustracijami in drugim vizualnim materialom, ki ga večinoma priskrbi naročnik, se je začelo ukvarjati z izdelavo in prodajo izdelkov iz odpadnega lesa pod to blagovno znamko. Gre za reklamne materiale in poslovna darila, opremljene z logotipom ali napisom Stari oča, »ki imajo edinstven in privlačen videz s pridihom ekološkega«, se hvali Košček. V prijavi na razpis podjetje izpostavlja tradicijo ribniške suhe robe in ekološko noto svojih izdelkov kot nekaj posebnega in privlačnega, za povrh napoveduje še, da bo prodor na slovaški trg prinesel več dela za Koščkove partnerje in blagodejno vplival na lokalno okolje in dobavitelje. Ni nam čisto jasno, kako želi podjetje posel z Amazonom, Kio, Jaguarjem ali kako drugo multinacionalko pridobiti s svojo lastno blagovno znamo: če bi Košček dejansko dobil posel s temi podjetji, nikakor ne bi potrebovala izdelkov z logotipom ali napisom Stari oča.
Podjetje hkrati trdi, da je s svojimi blagovnimi znamkami že prisotno na več tujih trgih. Katerih trgih, Košček izrecno ne navaja, vprašati se moramo, kako je lahko blagovna znamka prisotna na več trgih, čeprav o njej na spletu, slovenskem ali tujem skoraj ni sledu. Ko vpišeš v iskalnik pojem »stari oča«, je med zadetki resda tudi podjetje Košček, a prednjačijo zadetki iz slovarjev, iskalnik pa med drugim ponuja še videe narodno -zabavnih skladb o starih očetih.
Teorije zarote in igranje žrtve
Vprašanje o neprepoznavnosti blagovne znamke smo postavili tudi podjetju Košček, a njegov direktor Srdarev ne na to ne na druga vprašanja ni hotel odgovarjati, temveč nas je po prvem stiku konec lanskega leta napotil na agencijo SPIRIT. Bolj zgovorna je bila zato njegova partnerka Erika Žnidaršič, ki je isti dan, ko se je Srdarev izognil odgovoru (26. decembra 2023), na facebooku potožila, da je po zadnji lanski oddaji Tarča »v 'zahvalo' (kot najbolj izpostavljen člen oddaje) dobila čestitko v obliki poskusa diskreditacije mojih ožjih družinskih članov. Očitno so vestno preverili ne le mene, tudi bližnje, vse skupaj pa malo spominja na metode iz nam poznanih totalitarnih sistemov.«
Ne vemo, ali se v totalitarnih sistemih novinarji mesece dopisujejo z državnimi agencijami in poskušajo priti do podatkov o projektih, a prav to se je pripetilo v tem primeru. Po negativnem odzivu Srdareva smo se obrnili na SPIRIT in že 27. decembra 2023 na agencijo poslali vlogo za konkretne podatke o Koščkovem projektu. Odgovore smo prejeli šele 7. februarja, saj se je moralo podjetje najprej opredeliti, katere informacije v zahtevani dokumentaciji so poslovna skrivnost in jih prikriti. Kot nalašč sta tako v odgovorih manjkala dva pomembna podatka: kdo je bil agent podjetja Košček na Slovaškem in na katerem naslovu je bil showroom. Odgovore na ti dve vprašanji smo po dodatnem dopisovanju s Spiritom dobili šele aprila. S tem da so se na agenciji vmes naredili še neumne in črkobralsko našli način, da so se izognili direktnim odgovorom na naša vprašanja, kar je spet dodatno zavleklo pridobivanje informacij, in seveda je moralo podjetje Košček znova zakriti poslovne skrivnosti v želenih odgovorih.
Ko izpuhti lokalni agent
Pa smo nazadnje od vsega, kar smo hoteli vedeti, izvedeli le naslov, na katerem je bil showroom. Prostorov zanj niso najeli v centru glavnega mesta Slovaške, temveč v eni od stranskih ulic mesta Stupava v bližini Bratislave: če sodimo po fotografijah, ki so jih objavili, ne gre za prav velik prostor, tudi za vse prej kot elitno lokacijo – prostor pač, kamor pride stranka pogledat, kaj Košček ponuja, potem pa gre morda še na suši v restavraciji v isti stavbi. Koliko je podjetje stal najem, kdo je najemodajalec prostorov za showroom, za kako dolgo najemno obdobje je šlo in kakšna je kvadratura prostorov so vprašanja, na katera Košček odgovarja s »poslovna skrivnost«. Iz poročila o izvedbi projekta, ki ga je podjetje poslali agenciji SPIRIT, je razvidno, da je showroom deloval le dva meseca od 1. 11. 2022 do 31. 12. 2022. Na otvoritvi naj bi bilo okoli 20 gostov, v dveh mesecih, ko je bil odprt, pa podjetje poroča o obisku 30 podjetij in več deset fizičnih oseb. Koliko koledarjev, zvezkov ali podlag za pijačo z logotipom Stari oča so razdelili, poročilo ne navaja.
Za vse to naj bi Košček, d. o. o., namenil kar 48.000 evrov. Bi nas moralo skrbeti, da jih je nekdo okoli prinesel? Morda, da bo vsaj nekoga skrbelo, kajti agencije SPIRIT to očitno ne skrbi. Kakor jih ne skrbijo nenavadne poslovne prakse slovaških podjetnikov, s katerimi sodeluje Košček. Čeprav je to podjetje, ki za naročnike izdeluje reklamni material in je njegovo delo razvidno predvsem preko njihovih poslovnih partnerjev, je identiteta vseh Slovakov, s katerimi naj bi v podjetju Košček sodelovali, v odgovorih na naša vprašanja prikrita kot »poslovna skrivnost«.
V prijavi na projekt je Košček navedel, da bo za zastopanje na Slovaškem za 12 mesecev angažiral lokalnega agenta – stroški tega so bili v prijavi ocenjeni na 85.000 evrov. A ko smo agenciji SPIRIT zastavili vprašanje, kdo naj bi bil ta agent, smo dobili tak odgovor (objavljamo ga takega, kot smo prejeli, brez popravkov): »Družba agenta, kot ga opredeljujejo obligacijski predpisi, na Slovaškem, kjer je imela showroom, ni imela, je pa pri pripravi showrooma poslovno sodelovala z določenimi pravnimi in fizičnimi osebami, ki družbi showroom pomagale pripraviti in izvesti. Informacije o tem, s katerimi osebami ki se štejejo za poslovne partnerje družbe, je družba v tej zvezi sodelovala, se štejejo kot poslovna skrivnost, ki jih družba ni dolžna, jih ne želi, niti jih ne sme (zaradi pogodbene volje drugih pogodbenih strank) razkriti.«
Čeprav je Košček v prijavi na razpis izpostavljal nujnost lokalnega agenta, za katerega naj bi šla tudi večina sredstev v projektu, zdaj pravi, da agenta sploh ni angažirala. Omenja le sodelovanje s »pravnimi in fizičnimi osebami«, ki naj bi Koščku pomagale izpeljati showroom, ni pa govora o tem, s kom je podjetje sodelovalo v preostalih desetih mesecih, kolikor naj bi trajal projekt na Slovaškem. Medtem ko se Košček v Sloveniji rad pohvali, s kom vse sodeluje (Petrol, Riko, NLB, Fructal in druga znana podjetja) in te informacije objavlja tako na svoji spletni strani kot na družbenih omrežjih, Slovaki menda delujejo sila konspirativno. Skoraj tako kot v totalitarizmih, o katerih jadikuje Erika Žnidaršič.
Zgrešene tarče
Erika Žnidaaršič je živce izgubila, še preden so pri Reporterju dejansko ugotovili, zakaj ji ni všeč, da novinarji preverjamo, kako je podjetje, v katerem sta glavna njen oče in mož, dobilo 99.750 evrov nepovratnih državnih sredstev. Že iz na spletni strani podjetja in družbenih omrežjih dostopnih informacij o »prodiranju« Koščka na Slovaško se nam je vse skupaj zdelo malce nenavadno, zato smo želeli priti do informacij iz uradnih virov. Po prejemu teh imamo še več vprašanj kot odgovorov: ne le o Koščkovem slovaškem projektu, temveč tudi o tem, kako agencija SPIRIT bdi nad sredstvi, ki jih razdeljuje na razpisih. Samo za že omenjeni razpis Krepitev trženja blagovnih znamk na tujih trgih prek showroomov v tujini je bilo na voljo 4.700.000 evrov. V četrtem roku tega razpisa, v katerem je sodeloval Košček, je bilo 14 prijavljenim podjetjem razdeljenih 1,7 milijona evrov.
Žnidaršičeva se v oddaji Tarča rada loteva netransparentne poraba državnega denarja, naj gre za zdravstvo, infrastrukturne projekte, nevladne organizacije ali stavbo za sodišča. Začuda se na tarči Tarče ne znajde ministrstvo za gospodarstvo, pa čeprav gre za resor, ki razdeljuje milijone državnega denarja. V mandatu aktualne vlade se ne spomnimo oddaje Tarča, ki bi bila posvečena delitvi sredstev na številnih razpisih ministrstva, pod katerega okrilje sodi tudi javna agencija SPIRIT Slovenija, četudi so v igri milijonski zneski. Samo letos bo ministrstvo za različne spodbude namenilo kar 672,4 milijona evrov. Da so zlasti nepovratna sredstva lahko neizmerno gojišče korupcije, je že leta 2000 pokazala afera Šuštar, v kateri je tedanji državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Boris Šuštar zahteval podkupnino v zamenjavo za dodelitev nepovratnih sredstev na razpisu ministrstva.
Bolj kot razdeljevanje državnega denarja Eriko Žnidaršič skrbi pisanje drugih medijev o tej temi. Tako je februarja letos pritiskala na Reporterjevega novinarja Igorja Kršinarja, ki ga že dalj časa pozna. Po ovinkih je poskušala ugotoviti, kaj se dogaja z našo zgodbo o denarju, ki ga je prejelo podjetje njenega očeta, in hotela, da podpisani novinar Marko Medvešek pokličem njenega moža Davida Srdareva. Taistega, ki je najprej zavrnil sodelovanje z nami in nas napotil na SPIRIT, kasneje pa je, namesto da bi odgovoril na zelo preprosta vprašanja, želel, da se oglasim pri njem v Ribnici. Da ima menda tudi sam nekaj vprašanj za nas, je bizarno zapisal v elektronskem sporočilu, v katerem je še poudaril, da ga menda tudi iz agencije SPIRIT »začudeno sprašujejo, od kod tako zanimanje prav za nas glede na to, da je samo na tem razpisu sredstva dobilo več kot 30 upravičencev«. Očitno je bil tudi sam pod vplivom teorije zarote, ki jo je napletla njegova partnerka.
Srdarev nam prek elektronske pošte ni hotel razkriti niti dveh osnovnih informacij: identitete Koščkovega slovaškega agenta in naslova showrooma. Naslov smo nazadnje le dobili z naslovitvijo zahteve na SPIRIT, agent pa, kot se je na koncu izkazalo, sploh ni bil konkreten posameznik ali podjetje, ki naj bi na Slovaškem zastopalo Košček, marveč določene pravne in fizične osebe, katerih identiteto Srdarev skriva kot »poslovno skrivnost«.
Na potezi računsko sodišče
»S projektom naj bi podjetje na Slovaškem vzpostavilo močno agentsko mrežo in s pomočjo sledenja kreiralo preboj v izvozu,« je SPIRIT Slovenija utemeljil dodelitev 99.750 evrov Koščku. Z dejanskimi učinki končanega projekta se agencija ni ukvarjala, lahko pa jih razberemo iz evidenc Ajpesa. 133.000 evrov naj bi Košček med 1. majem 2022 in 1. majem 2023 namenil za promocijo svoje blagovne znamke na Slovaškem. Če sodimo po prihodkih od prodaje v letu 2023 (820.187,05 evra), ki so nižji kot v letu 2022 (851.650,30 evra), Ribničanom naskok na slovaški trg in snubljenje slovaških in svetovnih korporacij ni uspelo. Še več, denar iz Spiritovega razpisa na račun podjetja ni kapnil že leta 2022, temveč šele v letu 2023. Brez teh sto tisoč evrov bi podjetje lani zelo verjetno imelo izgubo, tako pa je lahko izkazalo 78.290,13 evra čistega dobička.
Če bi agenciji Spirit Slovenija res šlo za spodbujanje podjetništva in razvoj podjetij, ki jih podpirajo z nepovratnimi sredstvi, bi bolj budno spremljala, kaj se dogaja z njenim denarjem. V tem primeru sta tako SPIRIT Slovenija kot Košček padla na preizkusu transparentnosti. Podjetje je morda sto tisočakov dobilo po pravilih razpisa, a je zastavljen tako, da SPIRIT ne preverja podatkov v poročilu, ki ga mora po zaključku projekta agenciji poslati prejemnik nepovratnih sredstev. Dovolj je, da ta spiše poročilo o tem in izda nekaj računov in faktur, in za SPIRIT je zgodba končana, ko pa začnemo novinarji postavljati vprašanja, nenadoma vse postane poslovna skrivnost.
Računsko sodišče se je v preteklosti že lotilo delovanja Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije (SPIRIT Slovenija) – v reviziji poslovanja za leto 2014 je sodišče agenciji izreklo mnenje s pridržkom. Agencija je bila po mnenju računskega sodišča pri izvajanju nalog spodbujanja podjetništva, inovativnosti, razvoja, investicij in turizma v letu 2014 delno uspešna: med drugim ni dovolj jasno določila aktivnosti za dosego ciljev oziroma načina merjenja doseganja ciljev tako pri celoviti promociji podjetništva in inovativnosti kot na področju spodbujanja internacionalizacije in tujih neposrednih investicij. Opisani primer podjetja Košček, pravzaprav celoten razpis za showroome, zdaj kar kliče po ponovnem posredovanju računskega sodišča in reviziji upravičenosti dodelitve nepovratnih sredstev.
