Zaradi kar nekaj vojaških žarišč ne preseneča podatek, da je Ukrajina postala četrta največja uvoznica orožja na svetu, največji izvoznici pa sta ZDA in Francija, ki je na drugem mestu zamenjala Rusijo, saj se je ruski izvoz orožja prepolovil. Na mednarodnem inštitutu za mirovne raziskave Sipri so navedli, da se je med letoma 2019 in 2023 uvoz orožja v Evropo v primerjavi z obdobjem 2014–2018 povečal celo za 94 odstotkov. Ukrajina trenutno največ uvaža iz ZDA (69 odstotkov) in Nemčije (30 odstotkov), od začetka vojne z Rusijo leta 2022 pa je Ukrajini pri dobavi vojaške pomoči pomagalo 30 držav.
Rusija izvozi manj orožja, ker ga potrebuje zase
Največja uvoznica orožja je v preteklem obdobju sicer Indija, sledita ji Savdska Arabija in Katar, v države Bližnjega vzhoda je bilo namenjenih kar 30 odstotkov orožja, ki je končalo na trgu. Poleg ZDA so v to kvoto veliko prispevale še Francija, Italija in Nemčija. Največji izvoznici orožja sta bili v obdobju med letoma 2019 in 2023 ZDA in Francija, ki je prehitela Rusijo. Ta prvič po več desetletjih ni več ena od dveh največjih dobaviteljic orožja na svetu, saj se je njen izvoz zmanjšal za 53 odstotkov. Moskva ob tem orožje izvaža tudi v manj držav – leta 2019 je orožje izvažala v 31 držav, leta 2023 pa v 12 držav. Med 10 največjimi izvoznicami sta izvoz orožja povečali Italija (za 86 odstotkov) in Južna Koreja (12 odstotkov), pet pa jih je izvozilo manj – Kitajska (5,3 odstotka), Nemčija (14 odstotkov), Združeno kraljestvo (14 odstotkov), Španija (3,3 odstotka) in Izrael (25 odstotkov), med drugim izhaja iz poročila inštituta Sipri.
Pomemben del postaja slovenska industrija opreme
Kje je v tej celotni orožarski zgodbi Slovenija? Pri nas je v skupnost GOIS združenih malo manj kot 60 različnih podjetij, ki na takšen ali drugačen način proizvajajo izdelke za vojaško industrijo, od orožja in opreme, streliva do zaščitne opreme ali optike in kibernetske varnosti. Po nekaterih ocenah naj bi podjetja, združena v tem grozdu, skupaj prinesla za 220 milijonov evrov dodane vrednosti na leto ali z drugimi besedami: bila so zaslužna za kar pol odstotka slovenskega bruto družbenega proizvoda.
Na ministrstvu za obrambo sicer navajajo, da so finančni rezultati prometa z obrambnimi proizvodi del poslovne politike vsakega podjetja posebej in da zato nimajo vpogleda v finančno poslovanje podjetij v zasebnem lastništvu, nekateri posli so tudi označeni kot poslovna skrivnost, vseeno pa lahko navedejo, koliko smo v Sloveniji uvozili in izvozili. Številke govorijo, da je uvoz še vedno precej manjši kot izvoz, kar pomeni, da se slovenski obrambni sektor popolnjuje počasneje, kot uspejo podjetja izvoziti. Najbolj bode v oči podatek, za koliko se je v prejšnjem letu povečal izvoz: kar za enkrat več kot leta 2022 in je dosegel številko dobrih 72 milijonov evrov.
Navajajo tudi, da je razumljivo slovenska obrambna industrija po obsegu majhna in si velikoserijskih proizvodnih procesov niti ne more privoščiti. »Je pa zelo inovativna, razvojno usmerjena, visokotehnološka, kar pomeni, da mora poslovne priložnosti iskati v nišnih produktih z visoko dodano vrednostjo. Z vidika ministrstva za obrambo je pomembno, da domača obrambna industrija v največji mogoči meri sledi razvoju zmogljivosti in potrebam slovenske vojske ter sistemu zaščite in reševanja,« so zapisali na ministrstvu, v prihodnje pa želijo še krepiti obrambno tehnološko samooskrbnost. »To narekuje tudi varnostno okolje v Evropi, ki se je zaradi vojne v Ukrajini zelo spremenilo,« dodajajo.
Leta 2024 bo tako Slovenija za obrambo namenila 1,32 odstotka bruto družbenega proizvoda ali 880 milijonov evrov, leta 2025 pa v višini 1,37 odstotka ali 970,25 milijona evrov. »Leta 2022 je Slovenija dosegla mejnik vlaganja najmanj 20 odstotkov skupnih obrambnih izdatkov za nabavo glavne opreme in to se bo ohranilo tudi v prihodnjih letih,« napovedujejo na ministrstvu.
Visoka tehnologija in večji promet
Podjetja sama pa niso najbolj radodarna s podatki, navsezadnje je to še vedno ali vedno bolj občutljiva poslovna tema. V podjetju Valhalla iz Ljubljane, ki izdeluje daljinsko vodene kupole za kolesna ali gosenična oklepna vozila, so povedali, da so njihovi kupci velika tuja podjetja s področja obrambne industrije, ministrstva za obrambo in posredno oborožene sile partnerskih držav. »Konkretni kupci so naša poslovna skrivnost. Vsak posamezen posel izvoza ali uvoza mora predhodno odobriti ministrstvo za obrambo,« pravijo. Po podatkih zbirke GVIN so imeli na račun svojih visokotehnoloških izdelkov leta 2018 za slabih 250 tisoč evrov sredstev, leta 2022 pa že skoraj 1,2 milijona. Leta 2020 so imeli 1,7 milijona evrov prometa, leta 2022 pa je nekoliko padel, na 908 tisoč evrov.
Zanimiva je tudi industrija brezpilotnih letalnikov ali dronov, ki postajajo vse bolj razširjeno napadalno in ogledniško orožje. V podjetju C-Astral iz Ajdovščine, kjer izdelujejo kar nekaj ogledniških različic, so imeli leta 2018 za 3,1 milijona prihodkov, leta 2022 pa že 4,7 milijona.
Povpraševanje večje kot proizvodne zmogljivosti
In še ena zanimivost, ki so jo povedali tesno vpleteni v proizvodnjo orožja in opreme: države imajo na voljo več denarja in bi naročile več, kot so proizvajalci sposobni proizvesti. Ker imajo slednji enostavno premalo usposobljenih ljudi, ki bi lahko izdelali toliko, kot zahteva trg.
Čeprav velikoserijska proizvodnja pri nas ni mogoča, smo Slovenci zmerno oboroženi. Ob koncu leta 2022 smo imeli 160 tisoč kosov orožja, največji del, kar 155.800, jih je bilo v rokah fizičnih oseb, daleč največ, 77.500, je bilo lovskega orožja. A bolj kot prijavljeno orožje lahko vse skupaj skrbi neprijavljeno. Po nekaterih ocenah naj bi ga bilo v rokah civilistov vsaj še enkrat toliko kot prijavljenega ali pa vsaj pol toliko. Po nekaterih statistikah tako Slovenija, skupaj z ocenjenim številom neprijavljenega orožja, zaseda 48. mesto na lestvici držav s številom strelnega orožja na sto prebivalcev. Če bi gledali le prijavljeno orožje, ga je pri nas sorazmerno malo, slabih osem kosov. Z neprijavljenim pa so našteli kar 15,6 kosa.
