Da slovenski zapori pokajo po šivih, so nam potrdili tudi na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS), kjer so pojasnili, da se ob »trenutnem stanju velike prezasedenosti zaporov« srečujejo s številnimi izzivi. S številnimi izzivi pa se posledično srečujejo tudi zaporniki in priporniki. Na nas se je nedavno obrnila oseba, ki mu zavoljo zakritja identitete recimo zapornik Janez. Janez trenutno turobne dneve preživlja v »prepolnem« Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor, razmere pa so kot kaže tako pereče, da se je odločil z njimi nasloviti javnost. »Upam, da nam lahko vsaj malo pomagate. Naj cela Slovenija izve, kakšno je dejansko stanje v mariborskem zaporu in tudi po ostalih zaporih po Sloveniji, saj so mnogo prepolni in smo natrpani kot kokoši v kokošnjaku,« je strnil Janez, ki prsta krivde sicer ni uperil v paznike, ki jih, kot je poudaril, tudi razume. »So, kakršni so, ampak razumljivo, saj so tudi oni pod pritiskom in živčni. Ko jih kaj vprašamo, kar zaloputnejo z vrati.«
Zapornik Janez je trenutno situacijo v mariborskem »zaporu in predvsem v priporu« označil za »nehumano,« pri čemer glavno težavo predstavlja prevelika zasedenost. V sobi, veliki približno 45 kvadratnih metrov, se po njegovih besedah gnete kar osem zapornikov, ki nimajo niti dovolj prostora, da bi med kosilom istočasno kot ljudje sedli za mizo. »Ko dobimo za jesti, dve osebi jesta stoje, dve v postelji in štiri za mizo,« ki je sodeč po fotografijah prej mizica kot miza. Tako tista dva, ki kosita stoje, kot izhod v sili za »delovno« površino uporabljata okensko polico. Ta je sicer srž še ene njihove tegobe, h kateri se bomo vrnili pozneje.
Fizkultura in higiena
Obsojencu, ki nima sredstev za nakup osnovnih higienskih pripomočkov, te zagotovi zavod po seznamu artiklov, ki je določen s hišnim redom zavoda, so pojasnili pri URSIKS-u.
Janez močno pogreša tudi fitnes, ki so ga, kot je pojasnil, ukinili na začetku decembra. V prostoru, kjer so zaporniki nekdaj skrbeli za duha in telo, pa naj bi nastala »zelo vlažna« in »zelo majhna« soba za deset ljudi, ki za povrh »smrdi po plesni.« Trdi sicer, da tuš »že od nekdaj« vidijo le dvakrat tedensko, in sicer v torek in četrtek, kar pomeni, da »od četrtka do torka naslednjega tedna pet dni preživimo brez tuširanja.« To je v preteklosti, ko je še obstajal fitnes, v katerem je bil tudi tuš, še nekako šlo. Že takrat so se sicer kazale težave. Kot je pojasnil Janez, je bilo v skupinah, ko jim je bil odmerjen čas za sprehod ter nato uro in pol fitnesa, 40 ljudi, takega števila pa da naenkrat ni mogoče spraviti v tako majhen prostor, kaj šele pod tuš. Pa zdaj, ko so izgubili še fitnes? Zdaj pa je povsem neznosno. Pripeti se jim celo, da ni tople vode in se morajo tuširati s hladno, ljudje pa »dobivajo izpuščaje, glivice, ki so neznosne in prenesljive.« Naj poudarimo, da so nam pri URSIKS-u pojasnili, da je obsojencem prhanje omogočeno najmanj dvakrat tedensko, pri čemer je tistim, ki delajo, to na voljo vsak dan. Ob tem so izpostavili, da imajo nekatere sobe, ki so sicer vse opremljene s sanitarnimi prostori s toplo in hladno vodo, tudi tuš.
Zebe jih tudi, predvsem tiste »iz toplejših krajev,« ki pogosto zbolevajo
Razmere se, kot nam je zaupal Janez, odražajo tudi v zdravju zaporniške populacije. Sredi januarja je tudi v Sloveniji nekoliko bolj pritisnila zima, ko so se temperature spustile krepko pod ničlo. »Ljudje iz toplejših krajev niso vajeni nizkih temperatur in so večino časa bolni, saj imajo zaradi dveh jabolk in dveh pomaranč tedensko slab imunski sistem,« je izpostavil skrbni Janez ter dodal, da posledično zbolijo tudi preostali, saj so »zaprti kar 22 ur na dan.« Še več, nekateri »zaradi pomanjkanja zimskih oblačil sploh ne gredo iz sobe na dvourni sprehod.« Tudi pot do zdravnika ni enostavna, je potožil Janez. Preveliko ljudi namreč ne pomeni zgolj preveliko dela za paznike, temveč tudi za zdravnike. Tako večino, če že uspejo priti do zdravnika, odpravijo s »škatlico Nalgesin tablet in to je to. Obravnavajo jih kot živali.« Gre namreč večinoma za tihotapce ljudi, ki po zadnjih podatkih predstavljajo velik delež zaporniške in priporniške populacije, kar so nam potrdili tudi pri URSIKS-u. Zapornik Janez je ob tem izrazil skrb, da gre »večinoma za ljudi, ki so prevažali migrante, niso kradli, ubijali, zato si zaslužijo vsaj malo človečnosti. Pazniki so dokaj nesramni Kar je tudi razumljivo, saj je premalo paznikov in preveč zapornikov.«
Janez je izrazil tudi zaskrbljenost nad tem, da »večini ljudi, ki pridejo v zapor, sploh ne vzamejo krvi. Zaporniki so lahko okuženi s prenosljivimi bolezni, brez da bi to sploh vedeli, s tem ogrožajo druge.« Pri URSIKS-u so glede tega poudarili, da se kri ob nastopu zaporne kazni na splošno ne odvzema, se pa ta lahko odvzame »zaradi ugotovitve zdravstvenega stanja, če tako odredi zdravnik, ki opravlja zdravniški pregled.« V skladu z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij mora namreč obsojenec, ko nastopi kazen, med drugim opraviti tudi zdravniški pregled. Protokol je sicer naslednji. Najprej je treba ugotoviti »njegovo istovetnost, pridobiti njegov izpisek iz kazenske evidence, ga fotografirati ter opraviti zdravniški pregled.« Ob tem obsojencu odvzamejo vse predmete, »ki jih med prestajanjem kazni ne sme imeti pri sebi.« Seznanijo ga še s »hišnim redom, omejitvami pravic oziroma dolžnostmi, ki jih ima med prestajanjem kazni, ter z ugodnostmi, ki jih je lahko deležen.«
Kar zadeva dostopnost do zdravnika za zaporniško populacijo, so pri URSIKS-u pojasnili, da so zapori vključeni v javno zdravstveno mrežo, »kar pomeni, da zdravstveno oskrbo v zaporu zagotavlja zdravstveni dom na območju zapora.« Tako mora imeti vsak zavod pogoje za zagotavljanje osnovne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti, ki se izvaja na podlagi dogovora, ki ga skleneta zavod in zdravstveni dom. »Zdravniški pregledi v ambulanti zavoda potekajo v skladu z dnevnim redom, nanj pa se obsojenec prijavi, v nujnih primerih pa za dostop do zdravnika ustno zaprosi uslužbence zapora, ki ukrenejo vse potrebno, da se obsojencu zagotovi ustrezna zdravniška pomoč.« Znano je sicer, da zdravniki v Sloveniji trenutno stavkajo.
Kaj vse jih še tare?
Spet smo pri nesrečnih okenskih policah. Janez je razodel, da bi marsikateri zapornik trenutne zunanje temperature izkoristil za shranjevanje hitro pokvarljive hrane, »večinoma maslo, sir in kakšne zapakirane salame«. Zaporniki primerno mesto vidijo na zunanji strani okenske police, saj, kot je pojasnil, to ne predstavlja nobene nevarnosti, da bi na primer privabljalo ptice ali kaj podobnega, vse skupaj namreč nato prekrivajo še »rešetke in mreža«. A pazniki tega ne dovolijo, »za kazen pa za par dni izklopijo televizijo.«
Težave imajo tudi s pranjem oblačil, je še navrgel Janez. Te se po pranju »skrčijo, nekaterim pa zmanjka kakšna majica. Tudi obarvajo se, ali pa se iz pralnice vrnejo mokra, nikjer pa jih ne morejo posušiti.« Obenem ga moti, da se odej sploh ne pere ali menja oziroma se jih menja »enkrat na leto in so raztrgane.« Težavo vidi tudi v vzmetnicah, v katerih so »luknje« in se zdi, »kot da bi spali na tleh.« Pri URSIKS-u so zatrdili, da je skrb za to, da so »njegova oblačila in obutev vzdrževana in čista,« v rokah obsojenca, pri čemer zavod »zagotavlja pogoje, da se oblačila čistijo v zavodski pralnici najmanj enkrat mesečno, spodnje perilo in brisače pa najmanj enkrat tedensko. Posteljnina se zamenja najmanj vsakih 14 dni.« Sicer pa nadzor nad higieno obsojencev in higienskimi pogoji v zavodu opravljata »zdravstveni delavec in delavec zavoda, ki ga izmed članov strokovne skupine določi direktor zavoda,« so še pojasnili.
Slovenski zapori so trenutno resnično prenatrpani
Pri URSIKS-u so poudarili, da so pogoji prestajanja zaporne kazni podrobno opredeljeni v »slovenski zakonodaji, ki z ureditvijo posameznega področja sledi mednarodnim priporočilom.« So pa potrdili, da je trenutno prostorska stiska velika. Tako imajo v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor trenutno zaprtih 234 oseb, a so »prostorske zmogljivosti namenjene namestitvi 140 zaprtih oseb, kar predstavlja 167-odstotno zasedenost.« Skupno imajo zaposlenih 115 javnih uslužbencev različnih profilov, pri čemer so poudarili, da »v okviru Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, katere notranja organizacijska enota je tudi ZPKZ Maribor, že daljše obdobje beležimo primanjkljaj kadra, tako pravosodnih policistov kot drugih sodelavcev.« Kar zadeva vse slovenske zapore, je trenutna zasedenost pri 137 odstotkih, »kar pomeni, da so tudi drugi zapori prezasedeni«. Izpostavili so, da so zapori trenutno preobremenjeni predvsem zaradi velikega porasta »pripornikov, osumljenih storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, kot ga opredeljuje 308. člen Kazenskega zakonika.« Beležijo torej predvsem velik priliv tihotapcev ljudi. Dolgoročno rešitev za težave prezasedenosti vidijo v »nadomestnem ljubljanskem zaporu v Dobrunjah, ki bo reševal tudi prezasedenost drugih moških zaporov po državi.« Ob tem skupaj z ministrstvom za pravosodje intenzivno iščejo druge rešitve za nastale razmere.
