Novice Svet24

Sašo Švigelj/M24.si

Po ekstremnem deževju in uničujočih poplavah, zaradi česar sta po nekaterih ocenah sesuti dve tretjini infrastrukture po Sloveniji, se v teh dneh vzpostavljajo prehodnost, prevoznost po državi in zagotavljanje življenjsko nujnih dobrin, denimo pitne vode. Preliminarna ocena škode znaša več kot tri milijarde evrov, tako čez palec ugotavlja Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala (ZGIGM) pri GZS, čeprav je za številke in analize še prezgodaj. Gradbinci se ukvarjajo šele z zemeljskimi deli. Primarna skrb bo še nekaj časa čiščenje, odprava neposrednih posledic katastrofe in sanacija komunalne napeljave, cest, mostov ter hiš. Ob tem velja razmišljati tudi o tem, kako se prilagoditi spremenjenim vremenskim vzorcem, ki so postali stalnica, kako klimatskim razmeram prilagoditi urbanizem, prostorsko načrtovanje in upravljanje ter način gradnje.

Sanacija bi lahko potekala desetletje

»Sanacija in odprava nastale škode bo po tej katastrofi dolgotrajna, s tem problemom se bomo ukvarjali kakšno desetletje. Vzporedno z vzpostavljanjem logistike, popravilom stanovanjskih in gospodarskih objektov bo treba delati tudi na temeljiti sanaciji vodotokov,« meni Ficko in spomni »na posledice poplav iz 90. let, ki so ponekod vidne še danes«. Po njegovem prepričanju so slovenska gradbena podjetja dobro usposobljena za sanacijo nizkih in visokih gradenj, ki so poškodovane. Problem bi lahko predstavljal denar, ker bodo popravila zahtevala ogromen finančni zalogaj. »Potrebni bodo strokovnost, modrost in konsenz, čemu dati prednost pri sanaciji,« pravi direktor ZGIGM.

Premier Robert Golob je že napovedal, da se bodo prioritete države predrugačile, podredile sanaciji, možno je, da bi določene državne načrte ustavili ali upočasnili. »A med temi najbrž ne bodo veliki infrastrukturni projekti, kot je gradnja drugega tira in kjer smo vezani na financiranje in obveznosti do Evrope,« sklepa Gregor Ficko.

Vodi in stroki več pozornosti

Robert Balen

Med tem, »ko je voda neusmiljeno podirala in zalivala vse, tako inženirske objekte kot sto let stare hiše, ki jih voda nikoli ni dosegla, in izsiljene novogradnje ob vodotokih«, se dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka, bolj kot o napakah v prostorskem načrtovanju preizprašuje o novi, drugačni politiki urejanja prostora s strateškim pristopom.

»Aktualni so pomisleki, da bi lahko bilo škode ob ujmi manj, če bi rabo prostora bolje načrtovali, pustili vodi več prostora in se bolj dosledno izogibali slabo nosilnim in plazovitim območjem. Načeloma je to res, čeprav hkrati ne vemo, katere odločitve vse bi v preteklosti morale biti drugačne in koliko škode bi si lahko prihranili. Zato se zdi trenutno predvsem pomembno, da se poplavam resno strokovno posvetimo, da ne zapademo v kampanjsko iskanje rešitev, ampak si vzamemo čas in damo stroki priložnost, da strne znanje in pomaga prostorsko politiko in prakso naravnati v novo smer.«

Poudarja pa očitno slabost, da »kolegi vodarji – dr. Globevnik, dr. Banovec in mag. Fazarinc – opozarjajo na velike strukturne pomanjkljivosti sistema upravljanja voda in ničkolikokrat preslišana strokovna spoznanja in opozorila. Če nič drugega, je že zapostavljanje hidrološke stroke res očitna in pomembna pomanjkljivost sistema urejanja prostora«.

Ficko dodaja, da »se je v preteklosti zelo zanemarjalo vzdrževanje vodotokov in skrajni čas je za razmislek, kako vodne sisteme postaviti in urediti, predvsem pa vzdrževati tako, da nas ne bodo vsakih pet let vremenske ujme vračale deset ali petnajst let nazaj. Katastrof zaradi podivjanih voda smo v zadnjih 35 letih doživeli dovolj. Država tukaj ne more in ne sme varčevati, kot se je to dogajalo do sedaj. Tudi malo kmečke pameti ne bi škodilo, pred 50 leti so ljudje lahko črpali gramoz in druge materiale iz rek in tudi na tak način poglabljali njihove struge. Danes je to prepovedano, ampak rečne struge so polne mulja. Kar se je lepo videlo pred leti ob okvari zapornice na hidroelektrarni Mariborski otok, ko je bila struga Drave gorvodno proti Fali prazna in ob pogledih na reko, polno mulja, se je človek res lahko vprašal, kako po takšni strugi sploh še kaj teče.«

(Ne)primerna območja, ostrejši pogoji in nadzor

Poleg vodarjev so bili na stranski tir postavljeni tudi gradbeniki, zatrjuje Gregor Ficko. »V Sloveniji je razširjena fama, da je vsak, ki je zazidal dimnik ali pomagal sosedu opažiti škarpo, že strokovnjak za gradbeništvo. A je gradbeništvo dosti bolj zahtevna in kompleksna tehnična veja, ki terja znanje od hidrologije, geologije, statike, temeljenja in tako naprej. Šele ko podivjani vodotoki in plazovi odnašajo premoženja in življenja, privrejo vprašanja, kako je to mogoče. Za marsikateri aktualni primer uničenih zgradb se je na posnetkih izkazalo, da so hiše kljub dobrim gradnjam stale na neprimernih, nevarnih hidroloških ali geoloških območjih.«

Filozofija prostorskega načrtovanja se mora po njegovem iz vidika varne rabe prostora prevrednotiti, nujni bodo ostrejši pogoji in nadzor. »Ne siliti z gradnjami na razlivna in plazovita območja rek, potokov in hudournikov, četudi nam je bivanje ob vodi všeč, ker mirnodobna situacija ni enaka izredni,« opozarja Ficko. Pripomni, da so se »upravni postopki izdajanja gradbenih dovoljenj in soglasij v zadnjih letih izredno formalizirali, premalo je vsebinskega preverjanja projektne dokumentacije, namesto vsebine upravni delavci gledajo, ali so zbrani vsi podpisi in pečati. Posledice takšnih postopkov so občutne, nosijo pa jih ljudje. Država je pred leti pod vplivom arhitekturnega lobija z gradbenim zakonom gradbene inženirje popolnoma izrinila iz vodenja načrtovanja zgradb in te tehnično zelo zahtevne naloge popolnoma prepustila arhitektom, ki pa za njihovo reševanje žal niso dovolj usposobljeni.«

Veter, strehe in strnjeno bivanje

Direktor gradbene zbornice izpostavlja tudi močnejše vetrove in intenzivnejše padavine s točo, ki so pogostejši v regijah, kot so Pomurje, Štajerska, Dolenjska, kjer tako silovitih neurij pred desetletji ni bilo. »Treba bo razmisliti o bodoči vrsti arhitekture in tehnologije načrtovanja in pokrivanja streh ter snovanja stavb. So sedanje strešne kritine z vidika trajnosti in nosilnosti še ustrezne ali bi se bilo dobro približati nekaterim tipičnim rešitvam, kot jih poznajo na Primorskem, kjer že stoletja živijo z burjo in drugimi vetrovi, recimo manjšim napuščem?«

Prostorsko načrtovanje »bomo morali bolj podrediti naravnim značilnostim, dolgoročno bo več varnosti in kakovosti bivanja zagotavljalo funkcionalno dobro organizirano in prostorsko strnjeno bivanje kot razpršena gradnja«, razmišljanje zaokroža Maja Simoneti. »Podnebne spremembe nas silijo, da v prihodnosti spremenimo tudi način bivanja, ne samo potovanja in prehranjevanja. Klimatologi nas na to že predolgo neuspešno opozarjajo.« Upravljanje podnebnih tveganj je po svetu že sprožilo velike spremembe v urejanju prostora. V ospredju so na naravi sloneče rešitve in skupnostni pristopi k načrtovanju in upravljanju prostora. Ter temu prilagojeni način gradnje, rabe in vzdrževanja prostora.