Novice Svet24

V Sloveniji deluje devet zavodov, ki so ustanovljeni za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami; Mladinski dom Malči Beličeve Ljubljana, Mladinski dom Jarše, Mladinski dom Maribor, Vzgojni zavod Kranj, Vzgojno-izobraževalni zavod Frana Milčinskega Smlednik, Osnovna šola Veržej, enota Dom, Strokovni center Planina, Vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora in Zavod za vzgojo in izobraževanje Logatec. V tem šolskem letu je vanje vključenih 546 slovenskih otrok in mladostnikov.

Po informacijah resornega ministrstva so to otroci s »pomanjkanjem samozavesti, nizko samopodobo, občutki jeze, manjvrednosti, žalosti in brezvoljnosti, pomanjkanjem interesov, umikanjem in izogibanjem okoliščinam, ki sprožajo tesnobo in/ali depresivno razpoloženje, in tisti, ki imajo vedenjske motnje, za katere so značilne nezaželene oblike vedenja, ki niso v skladu z zahtevami, pravili in pričakovanji okolja za določeno razvojno obdobje. Zanje je značilna zmanjšana sposobnost učenja iz izkušenj, v konfliktih težje uvidijo oziroma ne uvidijo svojega deleža, krivdo in napake pa pripisujejo drugim. Gre tudi za nasilniško vedenje, vztrajno disocialno ali agresivno vedenje.« 

Leonida Zalokar, ravnateljica Strokovnega centra Planina ter predsednica Združenja vodstvenih delavcev strokovnih centrov Slovenije za obravnavo otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami/motnjami in Prevzgojnega doma Radeče (Združenja vodstvenih delavcev ČVM), pojasnjuje, da so leta 2021 po opravljeni analizi slovenskih strokovnih centrov in prevzgojnega doma o pojavnosti duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih ugotovili, da je po vseh zavodih prevalenca težke in resne patologije 78-odstotna. »S stališča strokovne terminologije obravnavamo raznovrstne težje psihiatrične motnje, duševne bolezni, številne zasvojenosti, življenjsko ogrožujoča samopoškodbena vedenja, poskuse samomora, izrazito nasilno heteroagresivno vedenje, kot tudi terapevtsko povsem neodzivne otroke z brezčutnimi, neobčutljivimi potezami, kar vse že davno presega zgolj pedagoški kader,« je orisala razmere.

sta

Nad mamo in očeta

V zavode, kot je v Planini pri Postojni, po besedah sogovornice sprejemajo otroke in mlade, ki so »v vse večjem deležu terapevtsko neodzivni oziroma so bili običajno vključeni v številne predhodne obravnave, ki so trajale tudi dolga leta ter so temeljile na njihovi motivaciji in prostovoljnosti, a so na koncu pristali v zavodu s simptomatiko najhujših vedenjskih in čustvenih motenj, vedno bolj tudi osebnostnih. V zavodih so tako med drugim nastanjeni otroci in mladostniki z izrazito neobvladljivim nasilnim vedenjem.« 

Po besedah ravnateljice so med gojenci planinskega zavoda tudi otroci, ki so nasilni do svojih staršev in starih staršev, nekateri posamezniki so svojce poskušali umoriti. »Veliko težavo predstavljajo še zasvojeni s prepovedanimi substancami, kronični begavci in povzročitelji kaznivih dejanj, in kot že omenjeno, v vedno večjem deležu terapevtsko neodzivni otroci, pri katerih prevladujejo brezčutnost, neobčutljivost, brezbrižnost do drugih, pomanjkanje empatije,« konkretno opiše osebnosti otrok, s katerimi delajo.

Kriva tudi vzgoja

Opozarja, da je v našem prostoru, tudi v strokovnih krogih, ideologija, da so mladi »brezmadežni revčki in vedno samo žrtve, nikoli povzročitelji – kar je daleč od resnice –, naredila veliko škode. Vlada namreč splošno prepričanje, da so nasilni otroci in mladostniki sami žrtve predhodnih zlorab, nasilja, travm, kar v nekem deležu res velja, vendar med njimi najdemo tudi otroke in mladostnike brez kakršnihkoli tovrstnih zlorab, iz povsem urejenih družin. Etiologija nasilnega vedenja je namreč raznovrstna. V znanstveni literaturi je med dejavniki tveganja duševnih težav navedena tudi permisivna vzgoja, tako lahko permisijo navedemo kot dejavnik nasilnega vedenja pri določenem deležu otrok.« 

Profimedia

Neposredne posledice permisivne vzgoje so opazne vsakodnevno, je eden od najpomembnejših sklepov sogovornice. Kaj se zgodi, če otroka vzgajamo na ta način, je razvidno denimo iz švedskega primera; Švedska je tako vzgojo uradno uzakonila leta 1979, a je vodila v oblikovanje generacij arogantnih mladih ljudi, brez empatije in sposobnosti osebne prilagodljivosti, Švedi ugotavljajo več desetletij kasneje. Tako se v odmevnem članku iz leta 2016, ki ga je objavil časnik The Telegraph, Švedi sprašujejo, ali niso nemara vzgojili pošasti. Omenimo še, da ta skandinavski narod beleži visok delež nasilnih mladih in visoko stopnjo samomorilnosti pri mlajši populaciji.

Enako se dogaja pri nas, posvari Zalokarjeva, »saj je permisivni model vzgoje še vedno prevladujoč tudi v Sloveniji. Naj ob tem omenim, da smo pri nas le redki strokovnjaki že ob uvajanju take vzgoje kritizirali dogmo o pozitivnih rezultatih permisivne vzgoje in nasprotovali uvajanju tega idiotizma v slovenski prostor.«

Kritika stroke

Glede tega, kako se ukvarjati z mladimi z vedenjskimi in čustvenimi težavami, zadržano spremlja stališča strokovnjakov domače pedagoške stroke, ki »navodila pišejo iz foteljev svojih fakultet. Dejstvo je, da smo zavodi na področju obravnave izrazito nevarnih, nasilnih in terapevtsko neodzivnih otrok orali ledino sami, ker v naši državi taki programi – ki so v evropsko omikanih državah nujno multidisciplinarno zasnovani – ne obstajajo,« je izpostavila Zalokarjeva.

Izrazi tudi kritiko, namenjeno stroki, ki se v zadnjem času, zaznamovanem z ekscesi mladih ljudi, spet bolj aktivno oglaša z nasveti in rešitvami. V tem kontekstu so ji posebej ostale v spominu besede profesorice mariborske pedagoške fakultete, ki jih smatra za »višek akademskega narcisizma in pokroviteljstva«. »Profesorica je ob naštevanju že zelo znanih parol in splošnih teoremov namignila, da bi to veljalo vpeljati v prakso vzgojnih zavodov. To je prepotentnost brez primere in za vse znanstvenike in praktike, ki delujemo na polju zavodske vzgoje že več desetletij, milo rečeno skrajno žaljivo,« je komentirala in zaključila: »Naj velja za vse tovrstne akademske veleume: preden podajaš mnenje iz fotelja, preizkusi svoje teorije v praksi, to počni nekaj dolgih let na terenu in potem svojo teorijo evalviraj. Ker samo to šteje. Občutki vsevednosti, pokroviteljsko naslavljanje področij, v katerih nimajo nikakršnih, ne praktičnih ne znanstvenih izkušenj, brezplodno teoretiziranje in dajanje napotkov s strani določenih akademikov in sivih eminenc pedagoškega prostora (seveda z navedbo številnih prebranih knjig) so možni le v majhni Sloveniji. Verjetno smo se do zdaj praktiki in znanstveniki premalo odzivali; to popravljamo in se bomo odzivali zelo aktivno, odkrito obveščali strokovno in laično javnost o vseh dogajanjih, vsekakor bomo udeleženi in prisotni v vseh pomembnih in ključnih procesih urejanja kritičnih zadev na področju obvladovanja zlasti nasilnega, predrznega, brezčutnega vedenja mladih – kot tudi odraslih.«